Tamara Bračič Vidmar. V festival Mladi levi vpnemo vso svojo energijo, znanje, povezave, partnerstva in dobro voljo!

Dueti (foto: Vojtech Brtnicky)

Pogovor s Tamaro Bračič Vidmar, vodjo stikov z javnostmi mednarodnega festivala Mladi levi, ki se bo odvijal med 18. in 26. avgustom na različnih prizoriščih v Ljubljani. In letos že šestindvajsetič!

Draga Tamara, lep pozdrav, in čeprav sem na dunajskem ImPulsTanzu, me je tukajšnje srečanje z Ivom Dimchevim spomnilo na Mlade leve, saj je bil vaš festival prav ta, ki je tega umetnika pred davnimi časi katapultiral med svetovno prepoznavne umetnike. So Mladi levi še vedno kalilnica novih imen na nek način oziroma so prepoznavni po drugačnosti?
Res je, še vedno se spomnim prve predstave, ki jo je Ivo Dimchev predstavil na Mladih levih! To je bila predstava Lili Handel leta 2006. Tako je bila dobra, da so bili nad njo navdušeni še naši tehniki, ki so zelo natančni gledalci predstav in pogosto jih je težko navdušiti. Mladi levi ostajajo zvesti poslanstvu, ki ga je že v začetku zastavila ustanoviteljica Nevenka Koprivšek – na festivalu predstavljamo iskrive in prodorne mlade umetnike na začetku kariere, ki so tik pred tem, da postanejo mednarodne zvezde. Skozi leta pa so Mladi levi tudi odrasli in ob boku mladim umetnikom predstavljamo tudi že svetovno priznane umetnike, med katerimi naj letos posebej omenim libanonsko-ameriškega umetnika Walida Raada, poljsko-britanskega gibalnega esteta Alexa BaczyńskiJenkinsa, ekstravagantno britansko performerko Lucy McCormick in subtilno italijansko režiserko Francesco Grilli, ki k nam prihaja s premiero svoje nove predstave Zapis.

Ivo Dimchev in predstava Lili Handel (foto: Tamas Katko)

Ste eden najstarejših festivalov pri nas. Gledam arhiv, 26 let. Ni malo, kajne? Kako gledaš s časovne distance na festival, ki letos že tretje leto poteka brez ustanoviteljice Nevenke Koprivšek?
Na Mladih levih sem začela delati ob njegovi tretji ediciji, leta 2000, ko sem bila stara 19 let. Spomnim se vznemirjenja, ko so prišli prvi umetniki, ko je v dvorane prišlo občinstvo in navdušeno ploskalo umetnicam in umetnikom, spomnim se napornih dni in dolgih večerov festivala, ki smo jih dobre volje zaključevali sredi noči, spomnim se zadovoljstva in radostnega občutka, ko se je festival uspešno zaključil in smo – zmagali.

Ženska programska ekipa na lanski tiskovni konferenci (foto: Nada Žgank)

In prav nič drugače ni zdaj – kljub temu da smo vsi bolj izkušeni, je tu še vedno vznemirjenost pred festivalom, nekaj treme, ali bo festival tudi tokrat (kolikič že?) tako dobro uspel ali nam bo vreme naklonjeno za vse dogodke, ki jih pripravljamo zunaj, v naši četrti Tabor in na igrišču čudovitega Športnega društva Tabor, še vedno z radovednostjo čakamo na festivalske pogovore – zdaj jim rečemo Debatne kafane in jih pripravljamo pod kostanji sredi taborskega parka. Kar pa ni več enako, pa je dejstvo, da z nami ni več Nevenke Koprivšek, ki nas je v festival vpeljala, ki ga je vzpostavila in ga skupaj z nami dolga leta gradila. Pogrešamo jo in med festivalom nam vsako leto še posebno manjka. A vemo, da bi si tudi ona želela, da gre festival naprej, zato smo ga zagrabile z obema rokama in vanj vsakokrat vpnemo vso svojo energijo, znanje, povezave, partnerstva in dobro voljo, in si želimo, da bi živel še mnoga, mnoga leta.

Doba jelena (foto: Ines Samba)

Kaj torej prinaša letošnji festival, za katerega ste napisale, da ga sestavljajo v večini predstave, ki presegajo individualno, intimno, osebno izpovedno, ki poskušajo seči na raven kolektivnega ali celo onkraj človeškega?
Na letošnjem festivalu se predstavlja veliko umetnic in umetnikov, ki pripovedujejo zgodbe – govorijo o svojih doživetjih in zelo osebnih izkušnjah ali pa pripovedujejo o zgodbah drugih skozi različne umetniške jezike – pa vendar se pogosto njihove zgodbe na neki ravni navezujejo tudi na naša življenja, naše premisleke, morda naša doživetja. Intimne zgodbe lahko postanejo obče zgodbe, ki govorijo o odnosih do ljudi, med ljudmi, o odnosih do drugih bitij – živali, rastlin, o načinih bivanja z njimi, o načinih soobstajanja. Vanje se skozi potopitveno potovanje treh umetnic – Urške Preis, Ivane Vogrinc Vidali in Tery Žeželj – potopimo V podtalnicah telesa. Zgodbo Območje človeka pripoveduje odličen pripovedovalec Gregor Zorc, zgodbo o umetniški zbirki Thyssen-Bornemisza, ki sega v vse dele sveta, tudi v naše kraje v času Avstro-Ogrskega kraljestva, pripoveduje Walid Raad, v predstavi Poslednja noč jelena zgodbo o nesrečnem jelenu, litovskih cestah, v trenutku presekanem toku dogodkov pripovedujeta Jānis Balodis in Nahuel Cano, v predstavi Doba jelena #1 skozi okruške občutij iz otroštva Bernardo Chatillon magično spaja preteklost s sedanjostjo, v predstavi Podrast Chiara Bersani govori o drugačnem telesu, njegovem odnosu do prostora, do narave, bivanju v naravi. Skozi jezik plesa pa zgodbo o odnosih in ljubezni tke Alex Baczyński-Jenkins v poetični predstavi Neskončna ljubezen ali Ljubezen umira vedno znova, kot da ji ne bi bilo konca.

Francesca Grilli in predstava Zapis

So enakovredno zastopane tudi slovenske predstave?
Vedno smo pozorni, da na festivalu predstavljamo slovenske umetnice in umetnike. Letos predstavljamo Urško Preis, Ivano Vogrinc Vidali in Tery Žeželj s potopitvenim potovanjem, pa Robertino Šebjanič in Ido Hiršenfelder z avdiovizualno instalacijo, Gregorja Zorca s pripovedjo in celo ekipo umetnikov, ki so soustvarili predstavo 410 kilometrov – Gašperja Lovreca, Filipa Mramorja, Jerneja Potočana, Domna Novaka in Karolíno Kotrbovo. Slovenski umetniki pa nastopajo tudi v mednarodnih predstavah – slovenski umetnik Aljoša Lovrič Krapež je eden od soustvarjalcev mednarodne predstave Zadeti (Dve ali tri besede o ekstatični moškosti), avdio predstava Tima Etchellsa in Anta Hamptona Iz merila pa bo pri nas krstno doživela slovensko izvedbo, ki so jo soustvarili slovenska umetnica Asja Kahrimanović Babnik in umetniki Jure Novak, Jure Vlahovič in Rok Kovač.

V podtalnicah telesa (foto: Tery Žeželj)

Kaj pa bo res tista posebnost letošnjega festivala, na katero si posebej ponosna?
Posebnost letošnjega festivala so štiri Bunkerjeve mednarodne koprodukcije, ki bodo na Mladih levih predstavljene premierno in na katere smo kar ponosni! Svetovno premiero bosta doživeli dve predstavi – na otvoritveni dan bo prvič predstavljen Zapis italijanske umetnice Francesce Grilli, ki se v glasbeni predstavi ukvarja s temo izoliranosti in sodeluje s slovenskimi pevkami in pevci. Sredi tedna pa bo premierno predstavljeno potopitveno potovanje V podtalnici telesa treh umetnic – Tery Žeželj, Ivane Vogrinc Vidali in Urške Preis, ki je zaključno dejanje dveletnega umetniško raziskovalnega procesa in nastaja pod okriljem mednarodne mreže ACT – Art, Climate, Transition.

Podrast (foto: Laura Farneti)

Slovenski premieri pa bosta doživeli mednarodni koprodukciji dveh izjemnih italijanskih umetnic, ki predstavi prirejata posebej za Mlade leve – Chiara Bersani je umetnica z gibalno oviranostjo, ki se s to tematiko spopada izjemno subtilno in razkriva svet, ki ga oblikujejo omejitve, s katerimi živi. V predstavo Podrast je povabila tudi slovenske mlade z gibalnimi oviranostmi, s katerimi bo predstavo soustvarila. Druga slovenska premiera pa bo performans Poslednje objokovanje, v okviru katerega je italijanska umetnica Valentina Medda raziskovala sredozemske obrede žalovanja, ki jih bo v Ljubljani povezala s slovenskimi performerkami, čarobno predstavo pa si bomo lahko ogledali ob sončnem vzhodu na Špici ob reki Ljubljanici.

Poslednja noč jelena (foto: Andrejs Strokins)

Posebnost je tudi cena vstopnice, ki je simbolna – en evro. Na to, da je festival dostopen vsem, ste gotovo posebej ponosne? In to je eden od razlogov, da se pohvalite z odličnim obiskom, kajne?
Vsa ta leta se nam zdi izjemno pomembna dostopnost festivala vsem, zato že veliko let vztrajamo pri simbolični ceni vstopnice. Prav tako pomembna pa se nam zdi tudi solidarnost obiskovalk in obiskovalcev, ki imajo to možnost in ob plačilu simbolične cene vstopnice podarijo tudi prostovoljni prispevek. Mnogokrat ljudje s prostovoljnimi prispevki prispevajo več, kot če bi plačali običajno ceno vstopnice. Mislim, da razumejo, da festival ustvarjamo z zelo omejenimi sredstvi in da vsak prispevek zelo cenimo, ga dvakrat obrnemo in vedno znova vložimo – v umetnost.

Debatna kafana (foto: Nada Žgank)

Tudi letos se predstave zelo hitro polnijo in vesele smo takšnega odziva. Takoj, ko je zunaj program festivala, začno deževati rezervacije in na koncu so polne prav vse predstave. Festival nosi neko čarobnost zanimive začasne skupnosti, ki jo omogoča prav to, da je dostopen vsem, to, da ga obiskujejo obiskovalke in obiskovalci vseh generacij in da ga soustvarjamo z vsem srcem skupaj s sodelavkami in sodelavci, zunanjimi podpornicami in podporniki ter našimi super prostovoljkami in prostovoljci.
Hvala za vse informacije in želim nadvse uspešen festival. Natančen program najdete na spletni strani: https://www.bunker.si/festival-mladi-levi/