Plesalka, koreografinja, pedagoginja Petra Ravbar z novo sezono ne bo več del Bolerove ekipe. Po petnajstih letih se je odločila za samostojno pot.
Draga Petra, poletni pozdrav na Paradinem portalu. Prepričana sem, da je bila dolga sezona, ki se kar ne konča in projekti prehajajo iz enega v drugega. Imam prav?
Pozdravljena, Barbra, res je sezona je bila dolga in mislili smo, da je kar ne bo konec. Tekme so si sledile ena za drugo, odvijali so se projekti in vsemu je bilo kar težko slediti. Na koncu smo seveda vse več kot odlično speljali in vesela sem, da je zdaj poletje in čas za odklop.
A kljub temu si našla nekaj dni na ‘off’. Si vzameš že med letom kaj prostih dni in kaj takrat počneš?
Starejša, kot postajam, bolj vidim, da moje telo in glava tudi med letom potrebujeta sladkorčke oziroma dneve na ‘off’. Takrat najraje skočim na kakšno potovanje, s tem napolnim baterije in pridem nazaj polna zagona ter novih zamisli. Res je, da smo plesalci že po naravi malo deloholiki in se je težko odklopiti od dela, vendar mislim, da je uravnoteženo življenje zelo pomembno, da ostaneš kreativen in zadovoljen sam s sabo.
Kako pa bi opisala letošnje obdobje, ki se je nekako zaključilo s tradicionalnim poletnim seminarjem MTP v začetku julija?
Seminar MTP je res že nekako tradicionalen zaključek sezone, ki se ga vsi skupaj zelo veselimo, saj je tam energije res za izvoz. Z udeleženci seminarja skupaj ustvarjamo nepozabne spomine, ki nam polnijo dušo in so opomnik, kaj je ples in zakaj ga tako močno ljubimo. Sama sezona pa je bila polna tekmovanj, izzivov tako za plesalce kot za nas koreografe, ki smo jih uspešno premagovali in na koncu uživali v zares dobrih nastopih.
In če imam prave informacije, je bil seminar tudi zadnja akcija, čeprav ga organizirate ti, Matevž Česen in Tian Ćehić popolnoma samostojno pod streho PŠ Bolero. Po koliko letih zapuščaš Bolero in zakaj si se odločila za ta korak?
Po petnajstih letih zapuščam Bolero z najlepšimi spomini na svoje tekmovalne dni in na naše kreacije skupaj s plesalci. Priznam, da je bila to težka odločitev, ampak pravijo, da ko se ena vrata zaprejo, se odprejo troja druga. Sama sem v Boleru zrasla v osebo, ki ceni življenje, rada deli svoje znanje, obožuje mladino in rada pleše skozi življenje. Hvala Boleru in vsem sodelavcem za nepozabna leta, ki jih ne bom nikoli pozabila.
Ponavadi so takšne odločitve povezane z nekoliko grenkim priokusom. Je pri tebi tudi tako ali ste se s ‘familijo Pušl-Kljun’ razšli v dobrem duhu?
Z Janjo Pušl in Zoranom Kljunom smo se razšli v dobrem duhu, saj smo naš odnos skozi leta gradili in ga dopolnjevali. Hvaležna sem zanju in za Živo Laterner ter Matevža Česna, saj so mi dali prostor, znanje in možnost za moj razvoj v pedagoginjo, kakršna sem danes.
Ampak kaj pomeni ta odločitev za vaš trio MTP? Menda tudi pripravljate nekaj sprememb?
Naš trio MTP ostaja, saj je rezultat naše predanosti, ljubezni in našega prijateljstva. Če se lahko malo pošalim, bi rekla, da je to naš skupni otrok (smeh). Vedno smo bili kreativni in iskali nove izzive, tako da plesalcem tudi v prihodnosti ne bo dolgčas na naših delavnicah.
Kaj prinaša zdaj svoboda v tvoje plesno in zasebno življenje pri tvojih, niti ne vem koliko letih?
V maju sem dopolnila 29 let, vendar pravijo, da si star toliko, kot se počutiš, jaz sem se ustavila nekje v zgodnjih 20-ih (smeh). Vsekakor ostajam v plesu, več bo prostega časa za družino, prijatelje in potovanja, ki jih naravnost obožujem.
Čemu se boš zdaj posvetila? Poučevanju ali koreografiranju za tekmovanja? Kdo bodo tvoji ‘klienti’, saj imaš poznanstev resnično veliko?
Zamisli imam ogromno, zato si bom vzela čas in razmislila, kakšna bo moja pot. Pripravljam nove projekte, ki bodo plesalcem dali drug pogled na ples in nastopanje, imeli se bodo priložnost še bolj poglobiti vase in s tem zrasti v še večje osebe in plesalce. Vse pa bo na voljo komurkoli, ne glede na to, od kod prihaja.
Z letošnjim letom si tudi nehala biti tekmovalna plesalka. A nam kljub temu poveš, na katere svoje naslove, ki si jih osvojila, si najbolj ponosna in zakaj?
Res je, v decembru sem se poslovila od tekmovalnega odra. Prehod ni bil lahek, saj sem morala svojo rutino po 21 letih tekmovalnih treningov povsem spremeniti.
Zaradi poškodbe v članski formaciji pa sem bila 14 dni pred junijskim evropskim prvenstvom ‘ponovno vpoklicana’ in priskočila na pomoč plesalcem in Matevžu.
Ponosna sem prav na vse naslove, saj je bilo vsakega težko osvojiti. Pot včasih ni bila ravno lahka, vendar je bilo na koncu zato še slajše. Če bi morala izpostaviti en naslov, bi bil to modern duo s Tianom Ćehićem Will you leave?, ker prvega pač ne pozabiš nikoli.
Kaj te pri plesu še vedno najbolj osrečuje in kaj je tisto, kar ti je malo manj po godu?
Ples je zame magija, energija, ljubezen, je orodje za spopadanje z manj lepimi stvarmi življenja, kreativen, brez mej, skrbi za zdrav um, zdravo telo, je povezovalen in brez njega svet ne bi bil to, kar je. Ples je vzgoja za vse življenje. Obožujem nastopanje, deljenje svojega znanja in ljubezni do plesa. Edina stvar, ki mi ni toliko po godu, je konstanten tekmovalni cikel, ki se nikoli ne konča. Vedno je nova tekma, nova koreografija, ki mora biti še boljša kot lani, ker to pričakujemo sami od sebe. Vedno smo bili perfekcionisti in temu je kar malo težko slediti, predvsem pa je čedalje težje nadgrajevati svoje kreacije.
Je bila pri tebi tudi kdaj opcija B, početi v življenju tudi kaj drugega? Če da, kaj bi to bilo?
Od nekdaj sem rada plesala, nikoli pa si nisem mislila, da si bom kruh služila s svojo strastjo. Babica mi še vedno kdaj reče, naj si najdem pravo službo, ker tega, da vse dneve plešem, ona ne vidi kot službo (smeh). Je pa seveda ponosna name. Če bi izbirala med ostalimi poklici, bi najraje izbrala poklic zobne asistentke in tako združila svojo srednješolsko izobrazbo zobotehnice in študij zdravstvene nege.
Našla si tudi življenjskega partnerja, s katerim se odlično dopolnjujeta, vsaj po družbenih omrežjih je tako videti. Kako funkcionirata z Dominikom Čeponom, vizualnim umetnikom? Kako pomemben je tudi ta del življenja pri vas plesnih umetnikih?
Z Dominikom oziroma jaz mu rečem moj Domen se odlično dopolnjujeva, se podpirava na vsakem koraku, predvsem pa skupaj še bolj uživava življenje. Oba sva kreativca in zato doma ni nikoli dolgočasno. Veliko se pogovarjava, skupaj rasteva in z njim je moje življenje dobilo še več smisla, predvsem pa je postalo veliko lažje, saj imam ob sebi partnerja, na katerega se lahko vedno zanesem. Imeti ob sebi nekoga, ki te brezpogojno sprejema, je za vsakega človeka bistvenega pomena, saj je to neusahljiv vir energije tudi za ustvarjanje. Zato sem za svojega Domna zares hvaležna.
In kaj je prva destinacija v tvojem urniku, ko bo objavljen ta intervju?
Naslednji teden potujem v Dubrovnik na njihovo poletno plesno invazijo, kjer bom imela plesne delavnice. Konec avgusta pa bom že tretje leto zapored učila v češkem plesnem klubu Mirakl. Veselim se prav vsake delavnice in energije plesalcev, ki je vedno nepozabna.
Hvala in želim ti uspešno na tvoji samostojni poti.
Hvala tudi tebi za pogovor in se kmalu vidimo.
