Zoja Florjanc Lukan, pozdravljena. Zdi se, kot da so to super dnevi plešoče družine Florjanc Lukan. Miha je pravkar izvedel, da se je uvrstil v finale Mladih upov 2018, ti pa si se tudi pred časom vrnila s tekmovanja. Nam zaupaš, za kakšno tekmovanje je šlo in kako si zadovoljna z uvrstitvijo?
V začetku februarja sem se udeležila mednarodnega plesnega tekmovanja City of Udine v Italiji. To je bilo moje prvo tekmovanje v tujini. Na tekmovanju sem nastopila v kategoriji modern in sodobni ples solo otroci, in sicer s točko, s katero sem nastopila tudi na regijskem tekmovanju mladih plesnih ustvarjalcev Opus 1 − Plesna miniatura 2019 konec januarja v Ljubljani. Koreografijo za točko sem si pod budnim očesom mentorice Jane Kovač Valdés sestavila sama, točka pa nosi naslov Izločena/Excluded. Glasba, na katero sem plesala, je čudovita in sem se z njo z lahkoto povezala. Ustvarila sta jo glasbenika skupine Silence, posebej za celovečerni film Zgodovina ljubezni režiserke Sonje Prosenc, ki je bil posnet pred skoraj dvema letoma in v katerem sem igrala vlogo Zoje. Oder v Italiji je bil ogromen, kljub temu pa sem se med plesom počutila super. Uživala sem in bila s svojim nastopom zelo zadovoljna. Tekmo so sodili trije mednarodni sodniki in zvečer so sledili rezultati. V svoji kategoriji sem osvojila 2. mesto, poleg tega pa prejela še posebno nagrado (štipendijo) za brezplačno delavnico na novem plesnem tekmovanju Ljubljana Dance Meeting, ki bo potekalo 31. 3. 2019 v Ljubljani. Bila sem presrečna.
Si mlajša Mihova sestra in že Miha je dejal v intervjuju, da si njegova največja oboževalka, navijačica. On ti je seveda vzor. Kako je zrasla ta bratsko-sestrska ljubezen, da 100-odstotno podpiraš brata in on tebe?
Miha je plesalec že deset let, in odkar se ga spomnim, on pleše. Vedno smo ga vsi spremljali na njegovih nastopih, prireditvah in tekmovanjih in z veseljem sem zanj držala pesti ter pozneje navijala zanj. Tako je vedno vedel, da ima mojo podporo. Ko sem se začela s plesom ukvarjati še jaz, je vedno budno spremljal moje nastope, me učil in usmerjal ter mi svetoval, ko sem si sestavljala koreografije. Še danes je tako. Mislim, da naju ples povezuje. Pa ne samo naju, ampak našo celo družino.
Si tudi plesati začela zavoljo njega ali je bil razlog kje drugje?
Ko sem ga doma gledala, kako je cele dneve plesal po stanovanju, je zamikalo tudi mene. Kadar je treniral, smo v stanovanju vedno naredili veliko prostora. Odstopil mi je malo prostora, da sem lahko ustvarjala ob njem in mu sledila. Vedno mi je dovolil biti zraven in me naučil kaj novega. To je morda res lahko pomenilo začetek, drugače pa mislim, da imam tudi jaz ples v sebi.
Kako doživljaš ples pri svojih desetih letih?
Plesati mi je super. Na odru uživam, saj lahko s plesom izrazim občutke, ki jih imam ali jih želim pokazati gledalcem. Ko plešem, sem sproščena in vesela. Plešem doma v kuhinji in svoji sobi, na vrtu, v šoli na hodniku in v trgovinah med policami. Plešem povsod.
Kakšen plesni stil plešeš, kje treniraš, kako potekajo treningi?
Plešem sodobni ples in obiskujem 3. razred oddelka za sodobni ples na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana pod vodstvom odlične plesne pedagoginje Jane Kovač Valdés. Treninge ponavadi začnemo z ogrevanjem, potem se učimo novih gibov, ustvarjamo različne kratke točke in improviziramo ob glasbi. Ko se pripravljamo za letno predstavo, ki bo letos konec marca spet v Cankarjevem domu, pa ob glasbi ustvarjamo koreografijo in uživamo v plesu. Jana ima rada, da s svojimi idejami sodelujemo pri oblikovanju koreografije.
Kaj vse bi žrtvovala, zato da bi plesala?
Pripravljena sem narediti marsikaj, ples je na prvem mestu.
V kateri razred in katero ‘normalno’ šolo pa hodiš?
Obiskujem 5. razred Waldorfske šole Ljubljana, kjer se imam super in uživam v druženju s sošolci. Na šoli hodim enkrat na teden tudi na krožek klekljanja. V okviru šole obiskujem tudi waldorfsko glasbeno šolo, kjer že tretje leto igram prečno flavto.
Kako je videti en tvoj šolsko plesni dan?
Ob 8. uri se mi začne pouk in traja ponavadi do 12.45. Po kosilu sem v varstvu, nato pa greva z mami peš na plesne vaje. Oči naju po plesnih vajah pride iskat z avtomobilom, saj sem ponavadi zelo utrujena in lačna. Tiste dni, ko imam na urniku plesne vaje, nimam pouka flavte ali nauka o glasbi. Ob petkih popoldan nimam nobenih obveznosti in greva z mami najraje v mesto na sladoled ali se potepat po trgovinah.
Starši so vajini veliki podporniki, kajne? Kako se to najbolje izraža ali pa v čem?
Ja, to je čisto res. Oči se po svoji službi spremeni v taksista in nas prevaža sem in tja po Ljubljani, mami nato doma skoraj vsak dan kuha toplo večerjo, in to odlično, oba pa skrbita za to, da dovolj spiva in da sva zdrava. Kadar ima kdo od naju kakršenkoli plesni ali glasbeni nastop oziroma tekmovanje, smo vsi preostali člani naše družine tam. Zelo redko pa se zgodi, da oči manjka zaradi službene poti, saj je odličen organizator in mu je družina vedno na prvem mestu. Skrbi tudi za vse pomembne datume, da česa ne zamudimo. Oči že vrsto let spremlja Miho na vseh tekmovanjih po svetu. Če so tekmovanja blizu, da lahko gremo z avtomobilom, pa gremo vsi. Se je pa tudi že zgodilo, da sva imela z Miho kakšen nastop ali tekmovanje na isti dan in ob isti uri, povrhu tega pa še vsak na svojem koncu Slovenije. Takrat sva imela vsak enega od staršev. Oči je ponavadi spremljal Miho, mami pa mene, saj je bilo tako bolj varno (smeh). Oči namreč ne obvlada najbolje pletenja kitk. Mami je zakon!
Kakšne so tvoje želje na področju plesa?
Želim si, da bi bila v plesu uspešna, da bi se naprej razvijala na tem področju in da bi čim več časa lahko posvetila plesu. Zelo rada bi plesala tudi v kakšni plesni predstavi ali pa muzikalu.
Te poleg plesa še kaj zanima? Klekljanje in flavto si že omenila.
Ja, igram prečno flavto, izredno rada pojem, klekljam, rada berem in doma komaj čakam, da pomagam mami pri kuhanju in peki slaščic. Sem pa pred kratkim poleg plesa odkrila še eno svoje močno področje, v katerem zelo uživam. To je film. Na filmskem festivalu LIFFe 2018 je bil prikazan film Zgodovina ljubezni/History of Love, v katerem sem poleti 2017 igrala vlogo Zoje skupaj z že znanimi slovenskimi in tujimi igralci. Film je svetovno premiero dočakal junija 2018 na mednarodnem filmskem festivalu v Karlovih Varih na Češkem, slovensko predpremiero pa septembra 2018 na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Ves čas snemanja filma sem neizmerno uživala in zame je bila to čudovita izkušnja. Pravijo, da sem odlično odigrala svojo vlogo, ki ni bila ravno lahka, in sem zato zelo ponosna nase. Super je bilo delati z režiserko Sonjo Prosenc in s celotno filmsko ekipo, s katero smo razvili prav poseben odnos, posebej pa sva se povezali z glavno igralko filma Dorotejo Nadrah, ki je zares odlična. Režiserka je v enem intervjuju zapisala, da so k filmu z velikim veseljem povabili še izredno nadarjeno osemletno Zojo Florjanc Lukan, ki so jo izbrali na avdiciji. Zoja je bila ena od približno 50 deklic, ki so se udeležile avdicije, in bila je tako samosvoja, tako zanimiva, da ni bilo treba dolgo razmišljati, katera od njih bo odigrala ta lik. Film je prejel že veliko nagrad na mednarodnih filmskih festivalih po vsem svetu, kjer še vedno potekajo premiere filma. Lani poleti sem v filmu Ni ga lepšega kraja režiserke Sandre Ržen odigrala še vlogo ajdenske deklice, v katerem je lepo zajeta pot kulturne dediščine Občine Žirovnica. Film je na ogled v Čopovi rojstni hiši v Žirovnici, kjer je tudi muzej, namenjen pa je promociji občine in učencem, ki z vse Slovenije prihajajo na šolske ekskurzije.
Kaj je tisto, kar daje čarobnost plesu, zakaj sploh plešeš?
Plešem zato, ker mi je lepo, rada imam gibanje in uživam v plesu z drugimi plesalci. Plesu prav gotovo daje čarobnost odlična glasba, saj ob tem dobim več idej za ples. S plesom lahko izražam svoje občutke. Poskušam se povezati z vlogo, ki jo plešem, saj sem lahko tako na odru bolj prepričljiva.
Pride kdaj trenutek, ko si rečeš, ah, ta ples, poln ‘kufer’ ga imam?
Oh, ne! To pa že ne. Nad plesom ne bom nikoli obupala. Letos sem na tekmovanju Opus 1 nastopila že tretje leto zapored in se prejšnji dve leti uvrstila tudi na državno tekmovanje ter dosegla enkrat zlato in enkrat srebrno priznanje. To leto se na mojo veliko žalost nisem uspela uvrstiti na državno tekmovanje in sem bila zelo razočarana, saj je bila to do zdaj moja najboljša in najljubša točka, ki sem si jo sestavila. Resnično sem uživala v zgodbi, ki sem jo plesala, povezala sem se z njo in poskušala svoje občutke pričarati gledalcem. Vesela sem, da mi je to uspelo, saj je bila gledalcem moja točka všeč. Ker so bili nad mojo točko čisto navdušeni tudi mami, oči in moj brat Miha, smo se po regijskem tekmovanju na hitro odločili, da se z isto točko udeležim še tekmovanja v Italiji. Tri dni pred tekmo v Italiji sem izvedela, da se za Opus 1 nisem uvrstila naprej. Bila sem zelo žalostna, saj nisem mogla verjeti, da je to res. Domači so verjeli vame in mi vlili moči, da se zberem za tekmo v Italiji in odplešem tako, kot sem plesala na Opusu. Ponosna in vesela sem …
Je tvoja družba plesna − ali bolj ne kot ja?
Več časa se družim s sošolkami, s katerimi preživljam lepe trenutke v šolskih klopeh.
Kaj si želiš doseči v letošnjem letu?
To, da sem na mednarodnem plesnem festivalu v Italiji dosegla 2. mesto, je več, kot bi si lahko sploh želela. Zame je to velik dosežek in priznanje, da delam dobro in sem na pravi poti.
So tekmovanja zate pomembna? Kako jih doživljaš in kako obračunaš s tremo, če jo morda imaš?
Lahko bi rekla, da tekmovanja niso v mojem prvem planu, čeprav se zelo veselim plesnih tekmovanj. Vsako tekmovanje poskušam vzeti kot dobro izkušnjo, iz katere se vedno lahko naučim kaj novega. Treme pred in med tekmovanji sploh ne poznam, saj sem popolnoma umirjena in skoncentrirana na koreografijo, tako da lahko na odru delujem sproščeno in samozavestno.
Imaš kakšno misel, ki ji v življenju slediš?
Vedno je treba slediti svojim sanjam in razmišljati s svojo glavo.
Plesati pa je?
Zakon!!!
Hvala in želim ti vso srečo!
