Lana Hvastja je temperamentna plesalka z Obale, ki po uspešnem študiju v Genovi nadaljuje izobraževanje v Rimu. Intervju z njo sem naredila tik pred odhodom v italijansko prestolnico.
Draga Lana, lep pozdrav. Daj nam za uvod povej v enem, dveh stavkih kdo si in kam si namenjena, če seveda že veš?
Sem Lana Hvastja, 21-letna plesalka z Obale, ki zadnja leta večino svojega časa preživi med plesnimi dvoranami, odri in kovčki. Kam sem namenjena? Za zdaj v Rim, kam me bo ples odpeljal potem, pa še ne vem – in mislim, da mi je ravno to pri vsem skupaj najbolj všeč.
Kako pa se je začel sploh tvoj stik s plesom? Je bil kdo ‘kriv’ za to ali so se stvari preprosto zgodile in te pripeljale na pot plesa?
Mislim, da je pri meni pravzaprav bolj krivo naključje kot kdorkoli drug. Mama pravi, da sem že kot čisto majhna deklica zelo rada plesala, zato me je pri treh letih prvič vpisala v plesno šolo. To so bile seveda še čisto otroške plesne urice, kjer smo se učili prvih korakov, sem pa že takrat prvič stopila tudi na oder. Nekoliko resneje se je začelo ob vstopu v prvi razred osnovne šole. Med dejavnostmi, ki jih je šola ponujala po pouku, je bil tudi performance cheer in vpisala sem se bolj po naključju kot zaradi kakšnega velikega načrta. Zelo hitro sem ugotovila, da mi je všeč. Iz dveh treningov na teden je z leti nastalo skoraj vsakodnevno treniranje, poleg performance cheer poma pa sem začela trenirati še performance cheer hip hop, jazz in tudi cheerleading. Tako je minil velik del mojega otroštva in praktično celotno osnovnošolsko obdobje. To obdobje mi je dalo ogromno – predvsem disciplino, delovne navade, izkušnje z odrom, tekmovanji in skupinskim delom. Z odraščanjem pa sem začela ugotavljati, da me v plesu vedno bolj vleče drugam. Hip hop mi je bil zelo blizu in sem ga kasneje tudi resneje trenirala, še bolj pa me je začel privlačiti modern oziroma sodobnejši plesni izraz. Želela sem več svobode, več emocije in drugačen odnos do giba. V tem sem se preprosto vedno bolj prepoznavala. Ker sem želela napredovati, sem začela iskati dodatna izobraževanja in plesne kampe, predvsem v Italiji. Mislim, da se je prav tam zgodil največji preobrat. Spoznala sem ogromno različnih pedagogov, stilov in načinov dela ter prvič zares videla, kako velik je plesni svet. Bolj ko sem ga spoznavala, bolj sem vedela, da želim biti del njega. Nihče torej ni bil zares ‘kriv’ za to. Začelo se je precej nedolžno, potem pa je ples počasi zavzel vedno več prostora v mojem življenju. In zanimivo je, da moja pot nikoli ni bila povsem ravna – iz ene zvrsti sem prehajala v drugo, iskala, kaj mi je blizu, in to pravzaprav počnem še danes. Mislim, da je ravno to iskanje pomemben del tega, kakšna plesalka postajam. Ena delavnica je pripeljala do druge, en kamp do novega poznanstva, novo poznanstvo do naslednje priložnosti. Velikokrat imam občutek, da mi naključja odpirajo vrata – na meni pa je, da jih prepoznam in izkoristim. In za zdaj sem jih skoraj vedno.
Kako je sploh potekalo tvoje plesno izobraževanje in zakaj si pristala na plesni akademiji Naima v Genovi?
Tukaj moram pravzaprav najprej razkriti eno novost – v Genovo se jeseni ne vračam. Za mano je leto na akademiji Naima, ki mi je dalo ogromno znanja in izkušenj, za naslednje študijsko leto pa sem se odločila za nov korak. Svojo plesno pot bom nadaljevala v Rimu na akademiji Danzamica, kjer sem bila po uspešno opravljeni avdiciji sprejeta in prejela tudi štipendijo za naslednje študijsko leto. Če pa grem nekoliko nazaj, je tudi zgodba o tem, kako sem sploh pristala na Naimi, precej povezana z vsemi tistimi ‘naključji’, o katerih sem govorila prej. Ko sem ugotovila, da me vedno bolj vleče v modern in sodobnejše plesne stile, sem začela dodatna izobraževanja iskati predvsem v Italiji. Italija mi je bila vedno blizu, tako zaradi jezika kot zaradi njihovega plesnega stila, ki mi je že od nekdaj zelo všeč. Začela sem obiskovati različne delavnice in plesne kampe ter tako spoznavala vedno več koreografov in različnih načinov dela. Eden od koreografov, ki sem jih že prej zelo občudovala, je bil Matteo Addino. Spremljala sem njegovo delo in akademijo Naima v Genovi tudi prek družbenih omrežij in vedela, da od tam prihaja veliko odličnih plesalcev. Potem pa je lani učil na Dance Connectionu, ki je, nekoliko neverjetno, potekal prav v mojem domačem kraju. Tam me je opazil in me povabil, naj se septembra udeležim avdicije za vstop na njegovo akademijo. Zame je bil to kar šok. Nenadoma nekaj, kar sem do takrat spremljala od daleč, ni bilo več samo neka želja, ampak zelo konkretna možnost. Seveda pa povabilo na avdicijo še zdaleč ni pomenilo, da bom tudi sprejeta, zato sem se nanjo pripravljala praktično celo poletje. Obiskovala sem plesna izobraževanja in kampe v Italiji in New Yorku, pri baletu pa mi je ogromno pomagala Eleonora Violin, moja takratna učiteljica iz Trsta. Eleonora je velika profesionalka in odlična poznavalka plesne scene, zato mi niso veliko pomenile samo ure, ki sva jih preživeli v dvorani, ampak tudi vsi njeni nasveti, usmeritve in iskreni pogovori. Na marsikatero mojo odločitev je znala pogledati z izkušnjami, ki jih sama takrat še nisem imela. Mislim, da je zelo dragoceno, če na svoji poti srečaš človeka, ki ti ne daje samo plesnega znanja, ampak ti zna tudi svetovati, kam in kako naprej. Eleonora je bila zame zagotovo ena takšnih oseb in za vso njeno pomoč in podporo sem ji res hvaležna. Sama avdicija za Naimo je bila precej zahtevna in je potekala v živo pred komisijo petnajstih priznanih pedagogov in koreografov. Na oder smo prihajali v manjših skupinah, najprej smo se morali predstaviti in odgovoriti na nekaj vprašanj, nato pa je sledil plesni del – freestyle v dveh različnih plesnih stilih ter praktični del iz baleta. Bila sem seveda nervozna, saj sem vedela, koliko bi mi sprejem pomenil. Ko sem izvedela, da sem sprejeta, je bilo veselje ogromno, hkrati pa sem se prvič zares zavedla, koliko stvari bo ta odločitev spremenila. Pri dvajsetih sem se preselila v Genovo in prvič zares zaživela sama v tujini. Mama je šla z mano prvih nekaj dni, potem pa sem ostala sama in si morala zelo hitro ustvariti popolnoma novo življenje. Ob tem sem imela za sabo tudi uspešno opravljene vse izpite prvega letnika univerze. Poskusiti nadaljevati oboje hkrati pa ob tako intenzivnem plesnem urniku preprosto ni bilo realno, zato sem se odločila, da univerzitetni študij začasno postavim na stran in dam plesu pravo priložnost. Prvo leto na Naimi je bilo zelo intenzivno. Že pred odhodom sem vedela, da gre za eno boljših plesnih akademij v Italiji, z zelo visokim nivojem plesalcev in zahtevnimi treningi, vendar je eno to vedeti, nekaj povsem drugega pa tak ritem potem vsak dan živeti. Začetek je bil zame velik preskok, potem pa sem se postopoma privadila in leto uspešno zaključila. Naima mi je dala ogromno novega znanja, izkušenj in predvsem pokazala, koliko dela je še pred mano, če želim nekoč plesati profesionalno. Ob koncu leta sem se bolj iz radovednosti kot zaradi kakšnega velikega načrta odločila opraviti še dve avdiciji, v Milanu in Rimu. Želela sem predvsem preveriti, kje sem po letu intenzivnega šolanja, in videti, kakšne možnosti še obstajajo. Na moje veliko veselje sem bila sprejeta na obe akademiji, iz Rima pa sem dobila tudi ponudbo za štipendijo. Takrat je možnost spremembe nenadoma postala precej bolj konkretna. Odločitev ni bila lahka, saj sem v Genovi v enem letu ogromno pridobila in bom za to izkušnjo vedno hvaležna. Hkrati pa sem začutila, da je pravi trenutek, da spoznam še drugačen način dela in novo okolje. Rim mi poleg kakovostnega plesnega izobraževanja ponuja tudi veliko umetniško in plesno sceno, več možnosti za avdicije in neposreden stik s profesionalnim svetom, zato sem se odločila, da sprejmem nov izziv. Če pogledam nazaj, se je pravzaprav spet zgodilo nekaj podobnega kot že večkrat na moji poti. Nisem načrtovala, da bom po enem letu zapustila Genovo in odšla v Rim. Odprla so se nova vrata in odločila sem se pogledati, kam me bodo pripeljala.
Razloži nam tudi kakšna je to plesna akademija in kako boš nadaljevala študij, če ga seveda boš?
Danzamica Academy v Rimu je akademija, ki sem jo že poznala in spremljala, predvsem pa sem vedela, da ima tudi Danzamica zelo močan program in da je usmerjena v pripravo plesalcev na profesionalno pot. Ne osredotoča se samo na eno plesno zvrst, ampak povezuje klasični balet, modern, contemporary in koreografsko delo z urbanimi stili, kot so hip hop, street dance in heels, vključuje pa tudi akrobatiko in fizično pripravo. To mi je zelo blizu, ker se tudi sama ne želim zapreti v eno samo zvrst. Modern in contemporary sta trenutno zagotovo najbližje mojemu plesnemu izrazu, hkrati pa se zavedam, da mora biti današnji profesionalni plesalec čim bolj vsestranski. Program poteka vsakodnevno in je zelo intenziven, njegov cilj pa ni samo tehnično izobraževanje, ampak priprava plesalca na dejanski profesionalni svet. Zame Rim predvsem ne pomeni, da začenjam od začetka. Želim nadaljevati in nadgraditi vse, kar sem v preteklem letu zgradila v Genovi. Naima mi je dala ogromno – tehnično sem napredovala, spoznala intenzivnost vsakodnevnega profesionalnega treninga in predvsem ugotovila, koliko dela je potrebnega, če želiš nekoč od plesa tudi živeti. Zdaj si želim na tej osnovi graditi naprej in se preizkusiti še v nekoliko drugačnem programu. Pri odločitvi je seveda nekaj pomenila tudi štipendija, ki so mi jo ponudili po avdiciji. Vzela sem jo kot lepo potrditev svojega dela v zadnjem letu in hkrati kot priložnost, ki bi jo bilo škoda zavrniti. Poleg tega je Rim eno največjih umetniških središč v Italiji in že samo življenje tam ponuja ogromno možnosti za dodatna izobraževanja, avdicije in stik s plesnim ter širšim svetom odrskih umetnosti. Septembra sem se preselila in čaka me nov začetek. Po lanskem odhodu v Genovo me je tega verjetno nekoliko manj strah kot prvič. Predvsem pa sem radovedna, koliko se lahko v naslednjem letu še razvijem in kam me bo ta odločitev pripeljala.
Ponuja akademija tudi možnosti profesionalnega angažmaja, skrbi za avdicije, mogoče?
Tega pravzaprav še ne morem povedati iz lastne izkušnje, saj sem na Danzamici šele od konca septembra. Vem pa, da je akademija zelo usmerjena v pripravo plesalcev na profesionalni svet. Poleg stalnih pedagogov v akademijo redno prihajajo tudi zunanji koreografi in gostujoči pedagogi, kar se mi zdi zelo pomembno. V plesu namreč nikoli ne veš, kdo te bo opazil in katero srečanje ti lahko odpre naslednja vrata. Sama vedno pravim, da moraš biti včasih samo ob pravem času na pravem mestu – seveda dovolj pripravljen, da znaš priložnost, ko pride, tudi izkoristiti. Meni se je to zgodilo že večkrat. Tudi povabila Mattea Addina na avdicijo za Naimo nisem načrtovala; šla sem na plesni kamp, da bi se nekaj novega naučila, iz tega pa se je na koncu razvilo celo leto mojega življenja v Genovi. Kolikor vem, akademija profesionalnega angažmaja seveda ne zagotavlja, svoje plesalce pa usmerja in obvešča o primernih avdicijah. Na koncu mora vsak plesalec sam stopiti pred komisijo in pokazati, kaj zna. Mislim pa, da je pri tem zelo pomembno tudi okolje, v katerem se izobražuješ. In prav Rim je bil eden od razlogov za mojo odločitev. Skupaj z Milanom je eno glavnih središč italijanskega plesnega in televizijskega sveta, zato se tam odpira veliko možnosti za avdicije, projekte, delavnice in nova profesionalna sodelovanja. Zame je pomembno, da sem čim bližje temu dogajanju. Ne pričakujem, da mi bo akademija po koncu šolanja ponudila službo – želim pa si biti v okolju, kjer bom imela čim več možnosti, da si jo nekoč izborim sama.
Dajva zdaj razložit bralcem in bralkam s kakšnim plesom se ukvarjaš in zakaj ravno ta zvrst plesa?
Če bi morala izbrati eno zvrst, bi rekla, da je moj ples danes predvsem modern. To je stil, v katerem se najbolj prepoznam in v katerem imam občutek, da lahko pokažem največ sebe. Všeč mi je, ker ni samo vprašanje tehnike in pravilno izvedenih korakov, ampak tudi interpretacije, emocije, muzikalnosti in tega, kaj kot plesalec prineseš v gib. Dva plesalca lahko odplešeta popolnoma enako koreografijo, pa bo rezultat povsem drugačen – in prav to me pri modernu najbolj privlači. Hkrati pa se vedno bolj zavedam, da se kot plesalka ne smem omejiti samo na eno zvrst. Današnji profesionalni plesni svet zahteva ogromno vsestranskosti, zato poskušam pridobivati znanje povsod, kjer čutim, da mi lahko koristi. Imam precej izkušenj s hip hopom, veliko delam contemporary, učim se akrobatike, zelo pomemben del mojega izobraževanja pa je seveda tudi balet. Morda mi ni vedno najljubši del treninga, ampak danes veliko bolj kot nekoč razumem, zakaj je tako pomemben. Daje mi tehniko, kontrolo telesa, linije in stabilnost ter osnovo, na kateri lahko potem gradim vse drugo. Zanimivo je tudi, da danes nekoliko drugače gledam na svoja leta v performance cheeru. Ko sem se odločila poiskati drugačno plesno pot, sem imela občutek, da to poglavje preprosto puščam za sabo. Zdaj pa vedno bolj ugotavljam, koliko znanja sem pravzaprav odnesla iz njega. Naučil me je nastopati, delati v skupini, hitro usvajati koreografije, biti natančna in energična ter se znajti v različnih stilih. Tudi znanje iz cheerleadinga in akrobatike mi danes pride zelo prav. Na koncu očitno nobeno znanje, ki ga pridobiš na svoji poti, ni zares izgubljeno. V zadnjem času me vedno bolj privlači tudi ideja, da bi nekoč plesala v profesionalni plesni skupini na kateri od večjih ameriških križark. Tam plesalec ne more obvladati samo ene stvari – biti mora tehnično močan, vsestranski, odrsko prepričljiv in sposoben hitro prehajati med zelo različnimi plesnimi stili. Ko na svojo dosedanjo pot pogledam s tega vidika, ugotavljam, da mi je pravzaprav vsako obdobje dalo nekaj, kar mi lahko nekoč pride prav. Modern je torej moj plesni ‘dom’, vendar si ne želim biti samo moderna plesalka. Želim postati čim bolj vsestranska plesalka, ki se zna prilagoditi različnim koreografom, stilom in odrom. Mislim, da mi prav širina znanja daje največ možnosti, da nekoč najdem svoje mesto tudi v profesionalnem plesnem svetu.
Stala si pa tudi na zmagovalnih stopničkah kar pomeni, da ti tekmovanja niso tuja. So prišla ob pravem času in kaj so ti pomenila oz. ti pomenijo še zdaj?
Res sem velik del svojega otroštva in najstniških let preživela tudi na tekmovanjih in zmagovalnih stopničk se je skozi leta nabralo kar precej. Največ sem tekmovala v obdobju performance cheera, tako s skupinami kot v paru. Največje uspehe sva dosegli z mojo takratno soplesalko Taro Šabec, s katero sva tekmovali v hip hop paru. Skupaj sva postali tako državni kot evropski prvakinji v svoji kategoriji, leta 2019 pa sva v European Cheer League pod okriljem European Cheerleading Association osvojili tudi tretje mesto. Zaradi tekmovanj sva veliko potovali in skupaj doživeli ogromno lepih stvari. Veliko uspehov sem dosegla tudi s skupinami. Evropska prvenstva so me odpeljala na Nizozemsko, v Grčijo, na Hrvaško in še kam, zato so tekmovanja zagotovo pomemben del moje plesne zgodovine. Zanimivo pa je, da kljub vsem tem uspehom nikoli nisem bila velika ljubiteljica tekmovanj. Seveda sem želela dobro odplesati in ko enkrat stojiš na tekmovalnem odru, si želiš tudi čim boljšega rezultata. Zmaga in medalja sta lep občutek, ampak mislim, da me je vedno bolj kot samo tekmovanje veselil celoten proces – treningi, priprave, potovanja, oder in vse, kar smo doživeli skupaj. Rezultat je bil nekakšna nagrada za vse delo, ki je bilo vloženo prej. Danes sama praktično ne tekmujem več. Moje prioritete so se spremenile in trenutno se veliko bolj posvečam izobraževanju, razvijanju sebe kot plesalke in pripravi na profesionalno pot. Ne pomeni pa, da so tekmovanja popolnoma izginila iz mojega življenja – samo moja vloga se je nekoliko spremenila. V zadnjih letih namreč ustvarjam koreografije tudi za mlajše plesalke, ki z njimi nastopajo in tekmujejo. In moram priznati, da je občutek, ko na odru vidiš nekoga, ki pleše nekaj, kar si ustvaril ti, res poseben. Ko se dobro uvrstijo ali celo zmagajo, sem včasih skoraj tako vesela, kot če bi na stopničkah stala sama. Morda še bolj. Gre za drugačno veselje in drugačen ponos – opazuješ nekoga, ki je tvojo idejo vzel za svojo, vanjo vložil ogromno dela in jo potem na odru predstavil na svoj način. Zelo sem hvaležna vsem plesalkam, ki mi toliko zaupajo, da na oder odnesejo moje delo, še posebej pa sem ponosna na mlajše plesalke, s katerimi delam in ki počasi gradijo svojo plesno pot. Morda danes na tekmovanja gledam nekoliko drugače kot nekoč: ne potrebujem več medalje okoli svojega vratu, da bi se lahko veselila uspeha.
Preplesala si kar nekaj sveta zato predvidevam, da je tvoja pot začrtana ali pač ne? Kam si želiš in kaj vse si pripravljena narediti, da se to izpolni?
Ne, moja pot zagotovo ni začrtana. Če sem se do zdaj česa naučila, je to, da se v plesu stvari zelo hitro spreminjajo in da včasih najbolj zanimive priložnosti pridejo takrat, ko jih najmanj pričakuješ. Zato poskušam živeti precej sproti. Vem, kaj si želim, nimam pa izdelanega načrta, kje moram biti čez pet ali deset let. Za zdaj vem, da me prihodnje leto oziroma dve čaka Rim, za naprej pa res ne vem. Mogoče se bo spet zgodilo kakšno od tistih mojih naključij. Potiho si v zadnjem času vedno bolj želim, da bi nekoč kot plesalka delala na eni od večjih ameriških križark. To bi pravzaprav združilo dve moji veliki strasti – ples in potovanja. Zelo rada sem v tujini, odkrivam nove kraje, spoznavam ljudi in drugačne kulture. Nikoli me ni bilo strah oditi od doma in mislim, da mi takšno življenje precej ustreza. Prav ples mi je že do zdaj omogočil, da sem videla ogromno sveta. Zaradi delavnic in izobraževanj sem prepotovala praktično celo Italijo ter nastopala na številnih velikih odrih, med drugim v Teatru Olimpico v Rimu, RDS Stadiumu v Genovi ter v gledališčih v Anconi, Salernu, Milanu in Trstu. Dvakrat sem prejela tudi štipendijo za poletno plesno izobraževanje v New Yorku, kjer sem imela priložnost nastopiti tudi na odru Alvin Ailey American Dance Theater. To sta bili zame res posebni izkušnji. Letos sem bila povabljena tudi na plesni kamp v Pariz, vendar se zaradi vseh drugih obveznosti časovno žal ni izšlo. Na teh poteh sem spoznala ogromno tujih pedagogov in koreografov in mislim, da mi je prav to najbolj odprlo pogled na ples. Hitro ugotoviš, koliko različnih poti obstaja in koliko se lahko naučiš, če si pripravljen zapustiti okolje, ki ga poznaš. Če želim nekoč od plesa živeti, se zavedam, da bo treba še ogromno delati, hoditi na avdicije, sprejemati zavrnitve, se izobraževati in verjetno tudi večkrat spakirati kovčke ter oditi tja, kjer se bo pojavila priložnost. Na to sem pripravljena. Po drugi strani pa profesionalno nastopanje ni edini del plesa, v katerem se vidim. Zelo rada tudi poučujem in koreografiram. Vedno se z veseljem vračam v svoj domači plesni studio MADV, kjer se res počutim doma. Po vseh potovanjih, različnih dvoranah in novih okoljih je nekaj posebnega, ko prestopim njegova vrata – daje mi občutek domačnosti in varnosti. Studio je pred približno petimi leti na Obali odprla moja nekdanja učiteljica hip hopa Veronika Škrlj, ki je zelo pomembna oseba na moji plesni poti. Je odlična plesalka in koreografinja z veliko mednarodnimi izkušnjami, predvsem pa mi je dala ogromno znanja in zaupanja. Prav ona mi je ponudila eno prvih priložnosti za poučevanje in verjela, da sem tega sposobna, še preden sem bila o tem povsem prepričana sama. Za to ji bom vedno hvaležna.
Danes mi je res lepo, ko se vrnem v MADV in lahko nekaj svojega znanja predam mlajšim plesalkam. Mogoče bo nekoč tudi koreografiranje in poučevanje pomemben del moje profesionalne poti. Trenutno si ne želim zapirati nobenih vrat. Tako da ne, nimam začrtane poti. Imam pa smer. Želim plesati, čim več videti, se čim več naučiti in izkoristiti priložnosti, ki se mi bodo ponudile. Kam me bo vse to na koncu pripeljalo, pa se mi zdi pravzaprav eden najlepših delov te zgodbe.
Kaj pa prinaša ples v tvoje življenje?
Ko me kdo vpraša, zakaj plešem, velikokrat odgovorim precej preprosto: ker je to tisto, kar znam in v kar sem najbolj prepričana. Ples je z mano praktično od tretjega leta in težko si predstavljam sebe brez njega. Je nekaj, v čemer se počutim doma in kjer vem, kdo sem. Ne bi pa rada rekla, da je moj odnos do plesa vedno samo lep in romantičen, ker ni. Bili so trenutki, ko sem bila vsega naveličana, ko je bilo fizično ali psihično preveč in sem si rekla, da ne bom več plesala. V preteklosti sem se za nekaj časa tudi umaknila od plesa. Ampak zanimivo – vedno sem se vrnila. In mogoče mi ravno to največ pove o tem, koliko mi v resnici pomeni. Ples je zelo zahtevna disciplina. Za tistih nekaj minut na odru, ki jih vidi občinstvo, je v ozadju nešteto ur treningov, utrujenosti, odrekanja, bolečin in tudi poškodb. Velikokrat treniraš, ko se ti ne da, ko si utrujen ali ko bi prijatelji počeli nekaj povsem drugega. Z leti se moraš naučiti tudi poslušati svoje telo in sprejeti, da včasih preprosto ne zmore vsega, kar bi od njega želel. Hkrati pa mi ples daje nekaj, kar zelo težko najdem drugje. Omogoča mi, da se izrazim brez besed. Včasih lahko skozi gib povem stvari, ki jih drugače sploh ne znam povedati. Daje mi tudi občutek svobode, samozavesti in tisti poseben občutek, ko stopim na oder in za nekaj minut vse drugo izgine. Zaradi plesa sem ogromno potovala, spoznala ljudi, ki jih sicer nikoli ne bi, živela sama v tujini in doživela stvari, za katere si kot majhna deklica na prvih plesnih uricah zagotovo nisem predstavljala, da jih bom. Na nek način me ples ni samo naučil plesati, ampak me je prisilil tudi odrasti. Včasih me izčrpa, včasih me razjezi, včasih zaradi njega kaj boli in včasih sem se že vprašala, zakaj si vse to sploh delam. Potem pa spet plešem in mi je jasno. Ker je to tisto, kar znam, kar imam rada in kar me osrečuje.
Je za ukvarjanje s plesom potreben poseben pogum saj živimo v precej hektičnih časih?
Mislim, da je. Mogoče ne pogum v klasičnem pomenu besede, zagotovo pa moraš biti pripravljen sprejeti precej negotovosti. Pri plesu ti nihče ne more obljubiti, da boš po vseh letih treningov dobil službo, da boš uspešen ali da bo tvoja pot potekala tako, kot si si jo zamislil. Lahko ogromno delaš, pa bo na avdiciji nekdo drug boljši ali pa bo koreograf preprosto iskal drugačen tip plesalca. S tem se moraš naučiti živeti. Sama sem morala kar nekajkrat narediti stvari, za katere je bilo potrebnega nekaj poguma. Pri dvajsetih sem pustila svoje domače okolje, začasno postavila univerzitetni študij na stran in se sama preselila v Genovo zaradi plesa. Zdaj, ko sem se tam končno navadila življenja in si ustvarila svojo rutino, bom spet spakirala kovčke in začela znova v Rimu. Če bi vedno izbrala tisto, kar je najbolj varno in udobno, verjetno marsičesa od tega ne bi naredila. Mislim pa, da je pri plesu potreben še en drugačen pogum – pogum, da se izpostaviš. Kot plesalec si ves čas ocenjen. Na avdiciji, na treningu, na odru. Nekdo presoja tvojo tehniko, telo, izraz, muzikalnost, način gibanja. Zavrnitev je del tega poklica in verjetno se bom morala z njo srečati še velikokrat. Naučiti se moraš, da vsak ‘ne’ ne pomeni, da nisi dovolj dober, ampak velikokrat samo, da v tistem trenutku nisi bil tisto, kar so iskali. Po drugi strani pa se mi zdi, da je potreben pogum tudi za to, da si premisliš. Da priznaš, da si nekaj poskusil, pa si zdaj želiš drugače. Sama svoje poti ne dojemam kot eno ravno črto, po kateri moram hoditi za vsako ceno. Genova je bila prava odločitev zame pred enim letom, danes pa čutim, da je prava odločitev Rim. Morda bom čez dve leti razmišljala spet drugače – in s tem ni nič narobe. Ne vem, ali sem zaradi tega posebej pogumna. Velikokrat me je tudi strah. Mislim pa, da sem se naučila, da pogum ni to, da te ni strah, ampak da kljub temu poskusiš. Najhuje bi mi bilo, če bi nekoč gledala nazaj in razmišljala, kaj bi se zgodilo, če bi si takrat upala.
Predvidevam, da te na tvoji poti podpira družina; mama Sabina organizira tudi mednarodni plesni kamp Dance Connection na Primorskem. Kako pomembna je ta družinska plat v tvoji karieri?
Zelo. Mislim, da brez podpore družine moja pot zagotovo ne bi bila takšna, kot je danes. Ko začneš plesati kot otrok, se niti ne zavedaš, koliko je v ozadju pravzaprav angažirana cela družina. Nekdo te mora voziti na treninge, čakati, spremljati na tekmovanja, kasneje na delavnice in kampe, organizirati potovanja … Pri meni je bila to največkrat mama. Mislim, da je zaradi mojega plesa prevozila skoraj toliko kilometrov kot jaz. Ko sem začela iskati vedno več izobraževanj v tujini, je bilo tega še več. Ker sem bila mlajša, me je spremljala na ogromno kampov, delavnic in tekmovanj po Italiji in drugod. Velikokrat je sedela ob dvorani ali spremljala treninge in skozi vsa ta leta je pravzaprav skupaj z mano spoznavala plesni svet, koreografe in pedagoge. Zato danes tudi zelo dobro razume, kaj vse takšna pot zahteva. Mislim, da je najpomembnejše to, da mi doma nikoli niso rekli: ‘To je samo ples, poišči si nekaj bolj resnega.’ Ko sem se odločila, da želim poskusiti narediti korak proti profesionalnemu plesu, so mojo odločitev vzeli resno. Tudi ko je to pomenilo selitev v tujino in odločitev, da univerzitetni študij za nekaj časa postavim na stran. Verjetno jim ob vseh mojih idejah ni vedno čisto vseeno, ampak vem, da mi zaupajo. Danes je seveda drugače. Starejša sem, celo leto sem sama živela v Genovi in marsikatero odločitev moram sprejeti sama. Mama ne more več hoditi z mano na vsak trening, kamp ali avdicijo – in prav je tako. Še vedno pa vem, da imam doma nekoga, ki ga lahko pokličem, ko potrebujem nasvet, pomoč ali samo malo spodbude. Zame je ta občutek varnosti zelo pomemben. Dance Connection je na nek način tudi posledica vseh teh naših skupnih plesnih poti. Ko sva zaradi mojega izobraževanja iskali kampe predvsem v Italiji, sva videli, koliko takšnih priložnosti imajo tam mladi plesalci in kako malo jih je bilo takrat pri nas, predvsem na Obali. Iz vseh teh poti, poznanstev in pogovorov je kasneje skupaj z Eleonoro Violin in Diano Cardillo nastala ideja, da bi nekaj podobnega pripeljali tudi domov.
Meni je posebej lepo, da je projekt, ki je na neki način nastal tudi zaradi moje plesne poti, danes priložnost za druge mlade plesalce. In prav na prvem Dance Connectionu se je meni zgodilo eno tistih pomembnih ‘naključij’, ko me je Matteo Addino povabil na avdicijo za Naimo. Če že zaradi tega enega dogodka pogledam nazaj, je precej neverjetno, kaj vse lahko sproži ena sama priložnost. Mislim, da se bo moja pot z leti vedno bolj ločevala od mamine in da bom morala vedno več stvari narediti sama. Ampak vedeti, da imaš nekje za sabo ljudi, ki verjamejo vate tudi takrat, ko sama malo podvomiš, je verjetno ena največjih prednosti, ki jih lahko imaš.
Razmišljaš vseeno tudi o neplesnem študiju?
Trenutno je ples prevladal. Šola mi sicer nikoli ni predstavljala težav. Tako osnovno kot srednjo šolo sem vsa leta zaključila z odličnim uspehom, tudi maturo sem opravila z odličnim uspehom. Po srednji šoli sem se vpisala na socialno pedagogiko in uspešno opravila vse izpite prvega letnika. Potem pa je prišlo povabilo na avdicijo za Naimo in z njim precej velika odločitev. Nekaj časa sem razmišljala, ali bi lahko oboje peljala vzporedno, vendar sem hitro ugotovila, da bi bilo ob intenzivnem vsakodnevnem plesnem izobraževanju in življenju v tujini zelo težko obema stvarema dati toliko, kot bi želela. Zato sem študij za zdaj postavila na pavzo. Ni mi bilo čisto vseeno, ker sem bila vedno zelo usmerjena tudi v šolo in mi je bilo samoumevno, da bom študirala in nekoč diplomirala. Ampak na neki točki sem si rekla: če ne zdaj, kdaj? Študij lahko nadaljujem tudi čez nekaj let, za profesionalno plesno pot pa je obdobje, ko jo lahko zares poskusim zgraditi, precej krajše. Zato sem se odločila, da si dam priložnost. Nočem čez deset let razmišljati, kaj bi bilo, če bi takrat odšla za plesom, pa si zaradi bolj varne poti tega ne bi upala. Če ugotovim, da me življenje pelje drugam, fakulteta ne bo nikamor pobegnila. Trenutno pa želim videti, kako daleč lahko pridem s plesom, če mu dam vse, kar lahko. In iskreno – mislim, da sem prvič v življenju naredila nekaj, kar ni bilo nujno najbolj logična ali najbolj varna odločitev, ampak je bilo tisto, kar sem si zares želela. Študiram lahko tudi kasneje. Plesati na tej ravni pa ne morem odlagati v nedogled.
Iz odgovorov že lahko razberem, da nisi človek, ki rad načrtuje in pustiš, da te življenje odpelje svojo pot, kot ti je namenjeno, kajne?
Mislim, da ste iz mojih prejšnjih odgovorov že razbrali, da nisem človek velikih dolgoročnih načrtov. Rada vem, v katero smer grem, ne potrebujem pa natančnega načrta za naslednjih pet let. Do zdaj so se mi nekatere najlepše stvari zgodile popolnoma nepričakovano in naučila sem se takšne priložnosti prepoznati in jim dati možnost. Kot sem rekla – nimam začrtane poti, imam pa smer. Za zdaj me ta vodi v Rim, kaj bo za naslednjim ovinkom, pa bomo videli. In mislim, da mi je tako pravzaprav najbolj všeč.
Kaj počneš takrat kadar ne plešeš? Malo nam razkrij tvoje privatno življenje brez plesa, če seveda obstaja?
Obstaja, čeprav ga je včasih bolj malo. Zelo rada sem s prijatelji in sem še vedno zelo navezana na prijateljice, s katerimi smo skupaj odraščale. Čeprav sem veliko zdoma, so nekatera prijateljstva ostala enaka in mi res ogromno pomenijo. Hkrati mi je ples prinesel tudi nekaj čudovitih ljudi, ki sem jih spoznala na različnih koncih in so danes pomemben del mojega življenja. Rada grem ven, na kakšen žur, koncert ali preprosto na pijačo s prijatelji – mislim, da pri mojih letih brez tega skoraj ne gre. Zelo rada pa tudi potujem. Če bi lahko, bi bila ves čas nekje na poti. Rada odkrivam nove kraje in mesta in mislim, da je tudi zato življenje v tujini zame precej naravno. Moj drugi veliki hobi pa so zagotovo družbena omrežja in ustvarjanje vsebin. To me res zelo veseli in se s tem ukvarjam precej več, kot je verjetno videti na prvi pogled. Gradim svoja profila na TikToku in Instagramu, snemam delčke svojega vsakdana, ples, potovanja, modo in druge stvari, ki so mi všeč, sodelujem pa tudi že pri promociji nekaterih izdelkov. Pri meni je sicer pogosto tako, da nekaj posnamem, objavim, potem analiziram, mi ni več všeč, izbrišem in začnem znova. Iz ene objave znam narediti celo znanost. Zanimivo mi je opazovati, kako družbena omrežja delujejo, kaj ljudi pritegne in kako lahko skozi njih ustvariš neko svojo zgodbo. Tudi to je na neki način ustvarjalnost, samo v drugačni obliki kot ples, zato bi se v prihodnosti rada še bolj razvijala tudi na tem področju. Ko pa res ne počnem ničesar, sem precej običajna – rada pogledam dobro serijo ali film in preživim kakšen popolnoma len večer pred televizijo. Po vseh treningih in potovanjih mi včasih prav to najbolj paše.
Kakšen pa je pogled na slovensko plesno sceno? Kaj je pri nas dobrega, odličnega in kaj malo manj?
Mislim, da imamo v Sloveniji res izjemno dobre plesalce. To še bolj opažam zdaj, ko veliko plešem in se izobražujem v tujini. Slovenija je majhna, pa vendar naši plesalci po kvaliteti, tehniki in vsestranskosti brez težav stojijo ob boku plesalcem iz veliko večjih držav. Veliko jih je uspešnih tudi v tujini in mislim, da smo lahko na to res ponosni. Kar pri nas pogrešam, niso toliko kvaliteta in talenti, ampak predvsem možnosti, ki jih imajo ti plesalci po končanem izobraževanju. Slovenija je majhen trg in profesionalnih angažmajev preprosto ni veliko. Če želiš od plesa dejansko živeti, se moraš zato pogosto začeti ozirati čez mejo. Sama sem to zelo hitro začutila in verjetno je bil tudi to eden od razlogov, da sem začela toliko hoditi v Italijo. Pogrešam tudi več dodatnih izobraževanj, intenzivnih plesnih kampov in priložnosti za delo z različnimi domačimi in tujimi koreografi. Se pa na tem področju po mojem mnenju v zadnjih letih stvari premikajo na bolje. Tudi pri nas je vedno več delavnic, intenzivnih programov in povezovanja s tujino. Mogoče bi rekla takole: talenta in kvalitete nam v Sloveniji zagotovo ne manjka, želela pa bi si, da bi bilo toliko kot dobrih plesalcev nekoč tudi priložnosti zanje. Da odhod v tujino ne bi bil nuja, ampak ena od možnosti.
Kaj naj torej prinese nova sezona, kaj si želiš, kaj naj se uresniči?
Predvsem si želim novih znanj, novih izkušenj in čim več plesnega napredka. Upam pa tudi, da bo v drugi sezoni v tujini nekoliko manj negotovosti kot v prvi. Zdaj že vem, kako je živeti sama, kako intenziven je tak način izobraževanja in približno vem, kaj me čaka. Rim bo sicer nov začetek, ampak vanj vendarle vstopam z veliko več izkušnjami kot pred enim letom v Genovo. Želim si spoznati nove načine dela, čim več dobrih koreografov, iti na avdicije in se počasi začeti približevati profesionalnemu svetu. Če bi se vmes pojavila že kakšna priložnost za delo, bi bila seveda zelo vesela. Ne pričakujem, da se mora to zgoditi takoj in nočem prehitevati. Če bo letos, super, če nekoliko kasneje, pa tudi prav.
Predvsem si želim, da bi čez eno leto lahko pogledala nazaj in rekla: danes sem boljša plesalka, kot sem bila pred enim letom. Vse drugo pa naj pride takrat, ko bo pravi čas.
Zakaj pa sploh plesati, draga Lana?
Ker je včasih najlažje povedati nekaj brez besed. Ker lahko v nekaj minutah na odru začutiš nekaj, za kar si prej delal mesece. Ker te ples nauči vztrajnosti, discipline, pa tudi tega, da se pobereš, ko ti ne gre. Ples mi je dal ogromno. Zaradi njega sem potovala, spoznala čudovite ljudi, živela v tujini, doživela odre, o katerih kot majhna deklica nisem niti razmišljala, in predvsem veliko bolje spoznala samo sebe. Vzel mi je tudi veliko – časa, energije, kakšno bolečino, kakšno solzo in marsikatero odpovedovanje. Ampak če bi lahko izbirala še enkrat, bi ga verjetno spet izbrala. Kot sem že rekla, bili so trenutki, ko sem mislila, da bom nehala. Pa sem se vedno vrnila. Očitno je ples tisti prostor, kamor se vračam, ko želim biti najbolj jaz. In mogoče je odgovor na vprašanje ‘zakaj plesati‘ pravzaprav zelo preprost: ker me osrečuje. Ker je to tisto, kar znam, kar imam rada in brez česar si trenutno težko predstavljam svoje življenje. Kam me bo pripeljal, ne vem. Ampak za zdaj mu še vedno z veseljem sledim.
Hvala in vse dobro na tvoji novi poti v Rimu.