Plesati je način življenja, izražanje čustev, je nekakšna terapija za obstoj v današnji družbi!

Poletni pozdrav, draga Andreja. Predvidevam, da sem te zmotila na kakšnem ležalnem stolu ob morju oziroma kje in kaj počneš v tem vročem juliju?
Pozdravljena, na ležalnem stolu ravno ne, se pa skrivam na skalovju ob morju, kjer se prepuščam sončnim žarkom, prijetnemu vetriču in morski vodi. Mesec julij je zame popolni odklop od vsakdanjega ritma, ki je čez celo leto. V tem mesecu si spočijem telo, napolnim baterije in sčistim misli.

Plesna sezona se je podaljšala, saj si plesalke Društva Harlekin spremljala še na veliki finale DWC v Nemčijo. Kako ti je uspelo zadržati koncentracijo glede na počitnice in kaj vam takšno tekmovanje pomeni?
Letošnja sezona se je podaljšala le za dober teden in to ni vplivalo na mojo koncentracijo. Moje delo je bilo že na nek način končano. Plesalke so bile tiste, ki so morale biti do konca skoncentrirane, da so lahko na DWC-ju pokazale svoj trenutni maksimum in to jim je tudi odlično uspelo. Jaz sem bila z njimi samo še zaradi manjših korekcij in v podporo. Med samim tekmovanjem smo imeli tudi nekaj prostih dni, tako da smo jih ‘počitniško’ izkoristili z obiskom Evropa Parka, kjer smo si močno dvignili raven adrenalina (smeh), in ogledom francoskega mesta Strasbourg. Glede tekmovanj menim, da malo tekmovalnega duha ne škodi. Nisem pa zagovornica ukvarjanja samo s tekmovanji. Tekmovanje zame ni bistvenega pomena, je pa odlična odskočna deska za dodatno motivacijo do dela. Vse tekmovalne točke se delajo izven ustaljenega urnika, tako da je tudi napredek hitrejši pri teh plesalkah, saj so deležne individualnega dela. Je pa izredno dober občutek, ko dobiš potrditev za dobro delo izven slovenskega prostora.
Sem kar skočila na zdaj, ampak pri tebi je bilo tudi včeraj. Opiši nam svojo plesno pot, ki se je začela z gimnastiko, kajne?
Ja, s športno gimnastiko sem začela pozno, pri osmih letih. Hitro sem napredovala, nadomestila zamujeno in pozneje bila nekajkratna državna prvakinja ter članica slovenske reprezentance. Moj vrhunec gimnastične kariere je bilo tekmovanje na evropskem prvenstvu v Rusiji. Leto za tem sem si hudo poškodovala koleno in posledično tudi končala gimnastično pot. V srednji šoli sem preprosto uživala proste popoldneve, saj jih v času gimnastičnih treningov sploh ni bilo. Mlajša sestra Damjana Šraj je pa krivec, da sem se seznanila s plesom in sem ji neizmerno hvaležna. Pred tem nisem imela pojma, da poleg standardnih plesov in baleta obstaja še kaj drugega. Sestra je plesala, jaz sem jo gledala na nastopih in mi je bilo blazno všeč delo Mojce Ussar. V 1. letniku faksa me je moja mala sestrica vpisala v sodobni jazz k Mojci Ussar. Šla sem na prvi trening in si govorila, da bo to dobro za malo rekreacije. Rekreacije? Že prvi trening me je popeljal v druge dimenzije. Prevzela me je glasba, za katero prej nikoli nisem slišala. Komaj sem čakala torek in četrtek, da se naučim nekaj novega. Imela sem dobre dispozicije za delo, ki mi jih je dala gimnastika, zato sem lahko zelo hitro napredovala in čez eno leto bila že članica takratne skupine Company II, s katero sem zaplesala v celovečerni predstavi 8 SHORTS v koreografijah Mojce Ussar in Astrid von Ussar. Pozneje me je na pobudo Mojce Ussar pot zapeljala na triletno plesno izobraževanje v New York. Leta 2009 sem se vrnila in zdaj uživam v svojem delu ter predajam znanje mladim generacijam.

Kakšen je plesni New York, kot se ga spominjaš? Zakaj nisi tam ostala?

V New Yorku sem se izobraževala na plesni šoli Dance New Amsterdam. New York je plesno središče, zato sem izkoristila vsak trenutek za učenje, gledanje plesnih predstav. Tempo je bil nenormalen. Poleg vsakodnevnih plesnih klasov sem tudi delala kot varuška in natakarica, da sem si lahko plačevala šolnino. Ravno zaradi prehitrega in hektičnega načina življenja mi je postajalo vedno manj všeč. Pogrešala sem umirjen klepet ob kavici s prijatelji, to, da se ti nikamor ne mudi in da ne delaš samo za najemnino ter šolnino. Ko mi je Mojca Ussar sporočila, da odpira svojo plesno šolo, sem vedela, kaj storiti. Priti domov.
Tvoja partnerica Mojca Ussar je ustanovila Galerijo plesa, pa nam povej, komu predajaš svoja znanja?
Galerija plesa je odprla svoja vrata septembra 2009. Tukaj se je začelo moje pedagoško delo. Delam predvsem z otroki in mladostniki.
Galerija plesa seveda ni tvoj edini kreativni prostor. Tu je že omenjeni Harlekin. Pa mogoče še kaj, a jaz ne vem. Kako kombiniraš oboje? Se dopolnjuješ, izključuješ?
V Harlekinu učim od leta 2010. Učim še eno šolsko skupinico v Framu (Modra hiška) in občasno postavim kakšno parterno vajo za gimnastično društvo Studenci. Za kaj več pa je teden prekratek. Vse skupaj odlično kombiniram. ‘Fajn’ mi je, da moje pedagoško delo ni omejeno z eno generacijo. Trenutno poučujem od 4 do  35 let stare plesalke in plesalce. S tem razponom napreduje moje pedagoško delo in tudi koreografsko. Včasih se sprašujem, od kod črpam toliko plesnega materiala, in so trenutki, ko sem že čisto prazna, pa pride spet nekaj dobrega na plan (smeh).

Je delo z mladimi plesalci precej drugačno od kreacij za velike, odrasle plesalce?

Absolutno. Mladim dam to, kar potrebujejo, da se naučijo, nadgradijo, izpopolnijo. Delo z mladimi mi je res v užitek, saj imajo posebno energijo. Čeprav sem po klasu izčrpana, me napolnijo njihovi nasmeški in risbice, ki mi jih nosijo (smeh). Pri starejših in tistih, ki že več znajo, je sam pristop drugačen. Tudi več sebe lahko dajem v te koreografije.
Kakšen nasvet daješ plesalcem, ki se odpravljajo na pot profesionalnega plesalca?
Trdo delo in vztrajnost je pot do uspeha! Želim, da poskusijo čim več različnih stvari in da uživajo v tem, kar delajo.
V Mariboru se kar tare različnih plesnih šol, vsi ste nekako izšli iz istega plesnega gnezda. Se ti zdi takšna ‘ponudba’ dobra oziroma kako prepričaš potencialnega tečajnika, da je Galerija plesa tisto pravo plesno središče?
Res je ogromno plesnih šol, takšnih in drugačnih. Takrat je res delovala samo Plesna izba, vendar se ne počutim, da izhajam iz tega gnezda, saj mi je vse znanje tedaj dala samo Mojca Ussar. Danes pa je Plesna izba le ena od plesnih šol v Mariboru. Vsi delamo na nek drug način in raznolikost je vsekakor dobrodošla. Drugo vprašanje pa je kakovost. Nikogar je prepričujem, da je Galerija plesa tisto pravo središče, vendar sem prepričana, da delamo zelo dobro in kakovostno.
Si plesalka, koreografinja in pedagoginja. V kakšnem vrstnem redu oziroma kdaj si najbolj ti?
Začela sem kot plesalka, nadaljevala kot pedagoginja. Pedagoško delo imam tako zelo rada, da plesalko potiskam na rob in ne čutim več tolikšne potrebe po odru. Ker je pedagoško delo povezano tudi s koreografijo, me koreografija vedno bolj privlači. Ne morem reči, kdaj sem najbolj jaz, saj se vse skupaj prepleta. Izplešem se na klasih, ko delam material za starejše plesalce. Zanimivo mi je videti svoj material na drugih in izziv mi je vse skupaj postaviti v koreografijo.
Kako kreiraš točko oz. koreografijo, kaj je inspiracija, kaj nam gledalcem želiš sporočiti, če sploh kaj?
Pri mlajših generacijah je večinoma neka tema, po kateri delamo. V to vključim predvsem stvari, ki se jih učimo in kaj morajo plesalci osvojiti za to starostno obdobje. Pri starejših je malo drugače. Inspiracija mi je večinoma glasba, ki v meni prebudi neke občutke, vprašanja, vizije … To spremenim v plesni, gibalni material. Vedno je zadaj neko osebno ozadje, vedno izhajam iz sebe. Nimam vnaprej določeno, kaj bom delala. Začutiti moram vibro plesalcev, moje počutje je zelo pomembno. Vsaka koreografija nosi sporočilo, gledalci si jo po svoje interpretirajo ali pa tudi ne, ne vem.
Kaj te pri plesu navdušuje in kaj niti malo?
Navdušuje me svoboda izražanja. Osebno se lažje izrazim skozi ples kot skozi besede. Ko plešem, preidem v nek drug svet, drugo dimenzijo, in občutki so nepopisni. Kaj me ne navdušuje? Telesna omejenost. Svoje telo potiskamo do ekstremov in ta nam vrne s poškodbami. Zato vedno bolj poslušam svoje telo.
Nam lahko iskreno poveš, kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno? Kaj je dobrega, kaj bi bilo dobro spremeniti, nadgraditi?
Zelo obsežno vprašanje. Slovenska plesna scena je izredno velika, ogromno se dogaja na vseh področjih od baleta do sodobnega plesa. Tako v smislu profesionalizma kot na amaterski ravni. Glede na moj urnik je težko slediti vsemu temu, zato nisem dovolj kompetentna za presojo plesne scene v Sloveniji. Vsekakor je nekaj dobrega, bi se pa lahko spremenilo in nadgradilo marsikaj.
Katera plesna predstava te navduši in katera te pusti hladno?
Navduši me predstava, pri kateri se tudi sama zvijam in v mislih plešem z nastopajočimi. Mora se me dotakniti, moram dobiti kurjo kožo in po končani predstavi zadovoljno zapustim prizorišče. Hladno me pusti predstava, od katere ne dobim od zgoraj naštetih stvari in ko že stotič gledam en in isti gibalni material.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Tega časa je sicer zelo malo, a ko je, ga izkoristim s psičko. Hodiva na sprehode, učim jo novih pasjih trikcev, ona pa mene uživanje v naravi. Rada se družim s prijateljicami iz otroštva, s katerimi nas vežejo zelo močne vezi.
Kaj konkretnega te čaka v letošnji jeseni?
V jeseni se začne tako v Galeriji plesa kot v Harlekinu nova plesna sezona in s tem novi pedagoški ter koreografski izzivi. Vedno sem željna napredka tako pri sebi kot pri drugih, zato nas vse skupaj čaka ogromno dela. Veselim se že starih in novih obrazov v plesnih dvoranah, s tem pa tudi novih plesnih pustolovščin.
Naštej tri predmete brez katerih ne greš nikamor?
(Smeh) To so pa vsekakor moja ‘jabolka’. Telefon, Ipad in računalnik.
Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Andreja?
Sem velik optimist. Vse slabo je za nekaj dobro in vse se zgodi z nekim namenom, čeprav tisti trenutek tega ne dojemamo tako. Znam poslušati.
In na kaj oziroma na koga si najbolj ponosna?
Najbolj sem ponosna na svojo mamo, ki mi je že iz otroških let vzornica.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
‘Where I create, there I am true. ‘ (Rainer Maria Rilke) (Kjer ustvarjam, sem resnična, op. p.)
Plesati pa je …
… način življenja, izražanje čustev, je nekakšna terapija za obstoj v današnji družbi.

View Gallery 13 Photos