Luna Pestotnik Stres, pozdravljena na Paradinem portalu. Se spomniš, kdo je tebi prvi zaželel dobrodošlico v plesni oziroma baletni dvorani?
Pozdravljeni, Barbra, prvič sem v baletno dvorano vstopila pri treh letih. Plesala sem v Pirueti pri učiteljici Petri Žiher.
Kako se je pri tebi sploh začelo z gibanjem? Kako se je začela in zdajle nadaljuje tvoja baletna pot?
Sama se ne spomnim svojih začetkov, saj sem začela plesati že pri treh letih, mi je pa mami povedala, da sem ji zmeraj ‘težila’, da bi tudi jaz rada odšla v šolo, saj sta starejša brat in sestra že obiskovala osnovno šolo. Zato me je vpisala v baletno šolo Pirueta, kjer sem se naučila prvih plesnih korakov. Čeprav sem bila takrat še zelo majhna, sta se mi šola in učiteljica vtisnili v spomin, in spominjam se je kot šole svojih začetkov. Pozneje sem se vpisala v pripravnico sodobnega plesa na Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana. Tam me je poučevala vodja oddelka za sodobni ples na KGBL-ju Jana Kovač Valdes. Čeprav je to drug stil plesa, se mi zdi pomembno, da (po)znamo tudi druge zvrsti, saj to veča naš plesni zaklad. Še danes mi sodobni ples pomaga pri improviziranih koreografijah. Z devetimi leti sem se nato vpisala v 1. razred baleta na konservatorij v Ljubljani. Zdaj obiskujem 4. razred baleta pri pedagoginji Nadi Zorn Herem, ki četrto leto budno in zavzeto bdi nad mojim plesnim razvojem.
Zaupaj nam svoje šolanje, tisto plesno in običajno … Gimnastika je imela veliko vlogo pri tebi, kot vidim …
Sem sedmošolka na Osnovni šoli Trnovo. Poleg baleta hodim tudi v glasbeno šolo, kjer igram violončelo (7. razred) in klavir (6. razred). Pouk baleta obiskujem štirikrat tedensko po eno uro in pol, poleg tega pa imamo tudi kakšne dodatne vaje za različne nastope. Res je, gimnastiko sem začela trenirati pri šestih leti v Športnem društvu Narodni dom. Pozneje sem na povabilo odšla v Športno društvo Gib Šiška, kjer sem začela dosegati odlične rezultate. A kmalu sem se morala odločiti med baletom in gimnastiko. Izbrala sem balet in še zdaj mislim, da sem se prav odločila.
Verjetno si še pod vtisom minulega tekmovanja mladih slovenskih baletnih plesalcev, kjer si za eno točko zgrešila maksimum; 99 od 100 točk ti je prisodila žirija za tvoje nastope. Prejela si zlato plaketo, prvo nagrado, posebno priznanje kot najbolj obetavna tekmovalka v najnižji starostni kategoriji tekmovanja. Kaj ti pomeni ta dosežek?
Spomnim se trenutka, ko smo hodili proti gledališču, kjer se je odvijalo tekmovanje, in nam je gospa Nada povedala za rezultate. Sprva sploh nisem doumela, da sem res dosegla tak rezultat. A še več mi pomeni trud, ki sem ga vložila v pripravo na tekmovanje, in to, da sem se v teh treh mesecih priprave na tekmovanje res naučila veliko novih stvari, izboljšala svojo tehniko in začela obvladovati tremo. Zelo sem vesela, da so bile v takih trenutkih tam z mano tudi moje prijateljice, saj sem prepričana, da brez njih ne bi zmogla, in sem jim hvaležna za vso dobro voljo in lepe skupne trenutke.
Standardna vprašanja ob tem se seveda glasijo, kako si se za tekmovanje odločila, kako si se pripravljala in kaj tekmovanja pomenijo tebi kot mladi plesalki?
Za tekmovanje me je izbrala moja mentorica gospa Nada, ki mi je pri pripravi tudi največ pomagala. Pripravljati sem se začela sredi novembra, imela pa sem tudi dodatni pouk, vsak dan eno uro. Sprva se mi je koreografija zdela precej težka, a sčasoma sem se je navadila. Rada tekmujem, a tekmovanja jemljem kot neko novo izkušnjo, nov nastop in priložnost, da spoznaš tudi druge plesalce, predvsem pa je pomembno, da v plesu uživaš.
Kako pa sodelujeta, ti gre kdaj na živce? In verjetno je tudi obratno?
Nada Zorn Herem me na baletni poti spremlja že od devetega leta naprej. Zmeraj me podpira, spodbuja in sploh se cel baletni razred zelo dobro razume z njo. Zdi se mi, da sva se v času priprave na tekmovanje začeli samo še bolje razumeti. Če mi gre kdaj na živce? Nikoli. Če grem jaz njej kdaj na živce? Mislim, da morate to vprašati kar njo samo.
Je trema pri tebi prisotna, na kakšen način jo obvladuješ?
Seveda, pred nastopi in tekmovanji sem kar precej živčna. Takrat se poskušam osredotočiti na kakšno drugo stvar ali pa sama sebi govorim, da bo še vse v redu. Najbolj me je strah v zaodrju, tik preden stopim na oder. Ko pa sem enkrat na odru, pozabim na vse in se prepustim plesu.
Kako si predstavljaš svojo baletno pot naprej?
Mislim, da je še dovolj časa, da se odločim, kaj in kako naprej. Moj prvi cilj je končati osnovno baletno šolo, pozneje pa bi se rada vpisala tudi na srednjo baletno šolo.
Veliko naših balerin se odloči za nadaljevanje študija v tujini. Je pri tebi tujina tudi ena od možnosti?
V bistvu še nikoli nisem razmišljala o tem, kaj bom, ko bom velika. Karkoli pa že bom − študirati si želim v tujini, da si pridobim čim več različnih izkušenj.
Imaš pa tudi izkušnje s filmom, saj si nastopila v Šiška Delux; kako si doživela to drugačno akcijo, kot je nastop v živo?
Zdelo se mi je zanimivo spoznavati tudi drugačne načine izražanja samega sebe. Bila je enkratna izkušnja, ki je nikoli ne bom pozabila. Predvsem se mi je zdelo zanimivo, da lahko določeni del posnameš še enkrat in še enkrat in še enkrat … vse do takrat, ko je popolno. Pri plesu pa ne moreš časa zavrteti nazaj in odpraviti svojih napak. Zgodi se, kar se zgodi. V življenju imamo vzpone in padce. In to mi je pri baletu tudi všeč, namreč, da se učimo iz svojih napak.
Kdo je tvoja družba, ko sezuješ baletne copate, kaj takrat počneš?
V prostem času se rada družim s prijatelji, ob vikendih preživljam čas z družino … Res zelo rada berem, in ko se enkrat poglobim v knjigo, ne neham in ne neham brati. Skoraj tako kot pri baletu! Rada tudi kuham, in ko sem dobila kuharsko knjigo Zdravo, Tereza!, sem se zelo razveselila novih dogodivščin ob kuhanju.
To sem pa zelo vesela, da te je Terezina knjiga, ki si jo prejela kot darilo na tekmovanju, razveselila. Prehrana je za vas res pomembna. Torej se zdravo prehranjuješ?
Zahvaljujem se za knjigo in sem že pokukala v slastne recepte. Nezdrava hrana mi ne diši preveč. Zelo rada imam sadje, zelenjavo in različne solate in podobne reči. Včasih pa preprosto zmanjka časa ali pa mi nekaj res zadiši in pojem tudi kaj nezdravega.
Imaš najljubšo baletno vlogo, ki si jo nekoč želiš odplesati, ali ti to sploh ni pomembno?
Ob plesu se sprostim, umirim, razveselim. Ni mi pomembno, kaj plešem, edini kriterij je, da ob tem uživam.
Kako bi se opisala sama. Kdo si, Luna Pestotnik Stres, in kam si namenjena?
Sem vesela, zabavna 12-letnica, ki jo bo pot zanesla v take in drugačne vode.
Po čem si pa najbolj prepoznavna?
V šoli in drugje si me vsi zapomnijo po tem, da je ob meni vedno veliko smeha, rada računam in sem natančna, in da res ob vsaki stvari poplesavam.
Kaj ti pomeni plesati balet?
Rada plešem balet, in ko plešem, se sprostim, pozabim na težave in se prepustim gibom in glasbi.
Hvala, da si si vzela čas za moj portal in naše bralce. Želimo ti vse dobro.
Hvala.
