Azra, pozdrav, in verjamem, da sem te ujela sredi Libero Dance Fest gneče. V kateri fazi si? In zaupaj nam, zakaj si se odločila organizirati festival?
Se mi zdi, da pri meni brez gneče sploh ne gre. Glede na to, da je prejemanje prijav zaključeno, sem ravno v fazi oblikovanja urnika in dokončnega potrjevanja vseh podrobnosti. O festivalu sem sanjala po moje že kakih deset let. Ko sem se udeleževala plesnega festival v Lignanu, sem vedno govorila, da si tudi sama želim enkrat tak dogodek za plesalce, pod svojim okriljem. Kdor me pozna, ve, da obožujem organiziranje dogodkov, in je bilo le vprašanje časa, da bomo ‘pripravljeni’ za realizacijo mojih želja. Po organizaciji dveh državnih prvenstev in številnih pokalnih turnirjev je napočil čas, da se rodi festival.
Zakaj in za koga je ta festival pomemben?
V prvi vrsti je zelo pomemben zame in meni. Že z organizacijo takrat Allthat summer campa sem najbolj uživala, ko se videla, da se plesalci z vseh koncev Slovenije združijo pod eno streho, družijo, zabavajo in ne tekmujejo. In tako zdaj doživljam tudi ta festival. Pomemben je tudi za vse tiste, ki se ne najdejo v pravilih vseh drugih organizacij, imajo starostno raznolike skupine ali pa želijo le trenirati svoje nastope in pridobivati izkušnje. Na festivalu ni nihče zadnji, samo eden v kategoriji prejme nagrado za najvišje ocenjeno koreografijo, vsi drugi pa prejmejo medaljo in diplomo za sodelovanje na festivalu.
Ob sebi imaš tudi dobro ekipo, ki skrbi, da vse teče, kot mora, kajne?
Sam, brez dobre ekipe ne moreš ničesar. Pomembno je, kako jih vodiš in kako delegiraš njihove zadolžitve. Umetnost je prepoznati prednosti vsakega od njih in ga vplesti v tisto funkcijo, ki mu je najbolj pisana na kožo. Seveda pa je na samem dogodku vse odvisno od tebe in tega, kako dobro si pripravil vse do trenutka, ko dogajanje steče – vmes ni več kaj dosti popravljati – je, kar je.
Za tabo sta dve veliki organizaciji državnih prvenstev v modernih tekmovalnih plesih, ki si ju organizirala brezhibno. V tebi je ne samo koreografska, plesna žilica, ampak tudi organizatorska, očitno. Kako si načrtuješ svoje delovne obveznosti, čemu daješ prednost, si narediš listo, kaj je na prvem mestu in kaj na zadnjem?
Ja, sem v enem trenutku morala sama sebi priznati, da me delo z otroki v dvorani sprošča, medtem ko me organizacija takih dogodkov polni. Obožujem organizacijo novih stvari, občutek ob njihovi realizaciji ter popuščanje adrenalina, ko se vse zaključi. Mislim, da sem za to rojena. Srečna in hvaležna sem, da lahko to kombiniram s plesom. Moje življenje je v tem trenutku načrtovano nekje do novembra, sem človek z blokcom, svinčnikom ter barvnimi pisali, ki si vse vpisuje v koledar, da česa ne ‘pobrkljam’. Še vedno poskušam vsak dan prepustiti toku, ampak – iskreno – brez lističev, na katere si pišem obveznosti za prihodnji dan, ne gre več. Še vedno je na prvem mestu moje mirno jutro z dragim in mojimi živalmi, ko pa nekje okoli devetih, desetih zaženem delovno kolesje, se ne ustavim do 22. ure. In ja, delam vse dni v tednu, vikendov ne poznam, ko pa si privoščim oddih, si pa privoščim takega na ‘ornk’, bi rekli. Na prvem mestu je realizacija zastavljenega, na zadnjem mestu pa gotovo jaz sama, in s tem bi se strinjali vsi domači, kar ni ok, ampak drugače še ne znam.
Je zdaj, ko imaš lasten Plesni center Libero, zelo drugače od tistih časov, ko si skrbela ‘samo’ za kreativni del ustvarjanja? So se ti z lastno šolo uresničile tvoje dolgoletne sanje in kako jim še vedno slediš?
VSE je drugače, JAZ sem drugačna. Tolikokrat slišim Tomaževe (Ambrož, op. u.) besede, ko boš vodila šolo – ne boš več plesala, naj se ti ne mudi. In res je tako. To, da imam svoj plesni center, je odlično, nisem si ga nikoli želela, vidim pa, da sem to izkušnjo potrebovala, ker to pač znam. Tukaj si odgovoren za vse in vsakogar, uspeh in napake, minus ali plus. In delam dobro. Vsak dan se učim in se krepim v vodstveni vlogi. Plešem zelo malo in večino dneva presedim pred računalnikom ali skačem s sestanka na sestanek … in sanjam, veliko sanjam … kaj bi se še dalo, kaj lahko še naredimo, kaj lahko popravimo in izboljšamo … ne znam izklopiti možganov … mislim, da moje sanje še niso izpolnjene, ker ne neham sanjati … jih pa izpolnjujem vsak dan sproti in hkrati z izpolnitvijo teh že kreiram nove … nemogoča sem …
Na kaj si najbolj ponosna od ustanovitve dalje?
Da sem ohranila zdravo pamet in da nisem vmes obupala. Da sem se naučila reči ne in se posloviti od ljudi. Da še vedno jočem po vsaki produkciji in sem še vedno hvaležna za vsak centimeter našega centra. Da mi nič ni samoumevno in se še vedno trudim toliko, če ne celo še bolj, kot sem se pred šestimi leti.
Kot vidim, se v tvojem centru prepletajo različne energije, različni pedagogi, ne glede na klubsko pripadnost. Zdi se, da ti je pomembno, da so tvoji varovanci zadovoljni, da edino to šteje. Se motim?
Mislim, da sem to odprtost dovolila že zaradi tega, ker sem hotela, da center ponazarja in diha svoje ime LIBERO – svoboden. Vidim pa, da ljudje okoli mene to pogosto izkoriščajo. Boli me, kadar je naš center in delo z našimi otroki nekomu le vir dohodka. To se čuti, no, jaz čutim. Zato vsako leto delam spremembe v kadru in tudi letos jih bom … Menim, da če v vsakem letu najdem enega dobrega sodelavca, mi bo v desetih letih uspelo zgraditi ekipo s podobno vizijo … Mlajšim generacijam manjka dolgoletno načrtovanje, ne želijo prevzemati odgovornosti in predvsem jih zanima samo tukaj in zdaj … in tako je težko delati. Danes ljudje nimajo časa načrtovati, preveč so obremenjeni s tem, česa v tem trenutku ne dobijo.
Imaš tudi močan stik s svojimi plesalci, z njimi preživljaš tudi proste dni, pečete palačinke, spustila si jih v svoj dom…. No, vsaj nekako je tako bilo … Je še vedno tako? Kaj ti ta povezanost pomeni?
Ja, še vedno je tako. Imam neizmerno srečo, da se je tudi moj fant odlično povezal z njimi in se počuti v Liberu kot doma, tako da lahko skupaj preživljava čas z našimi plesalci. Še vedno držim obljubo in enkrat letno spečem palačinke za vse, pred tekmami naredimo ‘sleep over party’ … Domov jih ne spustim več, ker pustijo za seboj preveliko razdejanje (smeh). Libero imam na nek način za svojo družino in menim, da nismo samo plesni učitelji, ampak učitelji življenja, zato je preživljanje časa z našimi plesalci pomembno. Dajemo jim ljubezen, upanje, slišimo jih in poskušamo jih razumeti … Menim, da je pomembno, da se zavedajo, da smo tam zanje in da nam lahko zaupajo.
Poleg marčevskega festivala napoveduješ še junijski dogodek tik pred državnim prvenstvom, ki bo letos v Novem mestu. Za kakšen dogodek gre junija?
Dejansko gre za festival Libero dance fest, lahko bi rekla Summer edition. Marčevski termin je namenjen bolj solistom, dvojicam in skupinam, tista poletna različica, ki bo se zgodila vikend pred državnim prvenstvom, pa je v moji glavi verzija, kjer se bodo srečale formacije vseh starosti in vseh plesnih zvrsti in se predstavile druga pred drugo. Razumem, zakaj so na državnem tekmovanju discipline ločene po dnevih, ampak meni je pa tako ‘fajn’ gledati različne plesne stile, kako se prepletajo med seboj. Želja festivala je, da se, preden se podajo na tekmovalni oder, preizkusijo še na festivalu, imajo tako super generalko in dobijo motivacijo za državno tekmovanje.
Znana si kot energična oseba s posebnim stilom oblačenja. Si tudi vegetarijanka in zvesta nekaterim svojim načelom. Kaj ti hrana pomeni?
Še vedno sem vegetarijanka in po moje tudi vedno bom. Preprosto ne vidim smisla v tem, da bi za lastno preživetje jedla živali, če to ni treba. Rada jih imam, in raje, kot da jih zaužijem, z njimi sobivam. Zelo preprosto. Rada jem in obožujem hrano. Si pa za hrano vzamem veliko premalo časa. Jemljem jo kot nujno zlo, kateremu moram nameniti določeno količino svojega časa, zato da ‘nafilam’ baterije … in to je to. Ampak da ne bo pomote, rada dobro jem. Glede mojega stila oblačenja pa sploh ne vem, da ga imam (smeh). Sem samo zvesta sebi, predvsem mora biti udobno in preprosto. Ljubim barve, nežne barve. Ne sledim modnim smernicam, ker nimam časa in ker se mi zdi ‘brezveze’. Običajno vem, kaj si želim, in preden vidim to na policah, je že v moji glavi. Srečo imam, da sem ambasadorka blagovne znamke Deha, ki mi je pisana na kožo.
Ukvarjaš se tudi z jogo in lani si me presenetila, ko sem videla, da poletno varstvo za otroke, ki ga organiziraš v juliju in avgustu (bila si pionirka te oblike, kajne), začenjate z jogo. Kaj nam daje joga v tem tempu življenja?
Pred leti sem pridobila licenco za učiteljico joge. To je en del mene, ki je prišel z menoj iz Indije. Joga me pomirja, me stabilizira in me uči urediti misli … uči me biti potrpežljiva, zaupati vesolju. Dejansko vse, kar se dogaja v Liberu, je odraz mojega življenja, in zato se vsi plesalci Libera prej ali slej srečajo z jogo in meditacijo … Mislim, da zna večina na pamet Gayatri mantro, ki je meni najljubša. Joga je način življenja, ki ga želim prakticirati, ko bom sposobna spustiti svoj dosedanji način življenja in se umiriti.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Hmmm, najbolj me osrečujejo nasmehi otrok, svoboda gibanja in občutek, da gredo po treningu domov veliko srečnejši, kot so prišli.
Najbolj pa me verjetno žalosti, ko gledam, kako mlade generacije hitro pozabijo in zavržejo ljudi, ki so vanje vlagali veliko svoje energije in vanje verjeli, preden so oni sploh vedeli, da je ples njihova pot. Žalosti me nespoštovanje.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Vse se zgodi z razlogom in dobro se z dobrim vrača.
Plesati je?
Hvala za odgovore in želim ti najuspešnejši festival. Vabljeni k ogledu dogodka v soboto, 30. marca, od 9.00 dalje ali pa samo na gala zaključek ob 19.30!