Nataša Kočar praznuje 20 let delovanja KUOD Bayani in to je priložnost za izčrpen pogled nazaj in naprej.
Draga Nataša, iskrene čestitke ob 20. letnici delovanja tvojega društva KUOD Bayani. Se spomniš zakaj konkretno si pred toliko leti osnovala društvo, ki sodi danes med najbolj prepoznavna društva, ki se ukvarjajo z orientalskimi plesi?
Najprej najlepša hvala za čestitke. Ja seveda se spomnim. Tri prijateljice, Tanja Potočnik, Julia Tomšič Ivie in moja malenkost smo gojile skupno strast do orientalskega plesa. Skupaj smo se izobraževale, raziskovale in ustvarjale. Potreba po ustanovitvi skupine in kasneje društva je praktično prišla zelo naravno. Najprej smo bile skupina Bayani, ki je začela nastopati in kasneje učiti. Ker je šlo za plačane nastope in poučevanje je bilo potrebno zadevo formalno oblikovati in kolegi iz drugih umetniških področij so nam svetovali ustanovitev društva. In tako se je zgodilo. Rodilo se Kulturno umetniško orientalsko društvo (KUOD) Bayani. Tanja in Julia sta kasneje šli vsaka svojo pot, jaz pa vztrajam še naprej in v tem maksimalno uživam.
Se ti zdi 20 let dolgo ali kratko obdobje?
Na nek način se mi zdi da je teh dvajset let minilo kot bi mignil, a ko gledam fotografije in posnetke naših začetkov, se mi zdi, da plešemo že celo večnost. Toliko vsega smo doživele, preživele in predvsem preplesale. Lahko rečem da so soplesalke iz društva moja druga družina, da je KUOD Bayani moj drugi dom in ne znam si več predstavljati kakšno bi bilo moje življenje brez društva in brez orientalskega plesa.
In kakšen je pogled na teh dvajset let? Na kaj si recimo najbolj ponosna in kaj je tisto, kar ni bilo mogoče tako prijazno in si že skoraj pozabila?
Teh dvajset let je bilo izjemno plodnih, pa tudi raznolikih. Ponosna sem veliko stvari. Najbolj ponosna sem na to, da smo obstale in da še naprej obstajamo v približno enakem številu ne glede na krize, modne trende in vse ostalo. Ponosna sem na našo plesno družino, na to, da sem svojo ljubezen do te plesne umetnosti uspela predati tako številnim plesalkam. Ponosna sem na vse naše letne plesne produkcije in še posebej na naše plesne predstave. Med temi zadnjimi mi je v srcu najbolj ostali Hamsa, predstava ki smo jo ponovile kar devetkrat, od tega kar dvakrat v Cankarjevem domu in dvakrat na Dunaju.
Kar zadeva ne tako zelo prijaznih stvari, seveda so bile in so se zgodile, ampak sem ena tistih ljudi, ki vzamejo v zakup da ta svet takšen je. Noben stvar ni samo dobra ali samo slaba. Ko se neka stvar konča, se to zgodi zato, da se napravi prostor za novo. V to zelo močno verjamem in tako tudi živim.
Boš organizirala tudi kakšno posebno praznovanje ali praznujete že skoraj celo leto?
Na nek način praznujemo že vse leto, saj tovrstni jubileji zahtevajo malce več priprave. Dobile smo nov logotip za 20 let in natisnile nove društvene majice. Naše prvo veliko praznovanje se je zgodilo junija letos, ko smo našo dvajsetletnico obeležile z prav posebno zaključno plesno predstavo ob koncu šolskega leta. Poimenovale smo jo Orientalske plesne zgodbe. V njej smo predstavile vse kar smo bile in kar smo, naš pogled na zgodovino orientalskega plesa, na njegov razvoj in na vse različne stile, ki iz njega izhajajo. Multimedijsko predstavo smo obeležile z slikanjem na rdeči preprogi in zdravico.
Naše naslednje obeležje pa se ima zgoditi novembra letos ko odpotujemo v Egipt. Tam v sodelovanju z lokalnimi glasbeniki in legendarno plesalko Khairiyo Mazin, pripravljamo plesno predstavo, ki se bo zgodila v Luxorju v vili Nile House. To bo neke vrste zaokrožena celota naših zadnjih nekaj let raziskovanj v Egiptu in pika na i našemu jubileju.
Domačega Kamnika pa verjetno tudi ne bi zamenjala za kakšen drug kraj? Vsi zainteresirani prihajajo k tebi in občasno tudi ti gostuješ?
Res je. Kamnik je staro mesto s posebno energijo in tukaj se dobro počutim. Imamo izjemen kulturni dom, katerega oder in tehnična oprema velja za enega boljših v Sloveniji. Imamo tudi manjšo arabsko skupnost in svojo arabsko restavracijo. Prav kamniška arabska skupnost je razlog, da KUOD Bayani že vse od začetka redno sodeluje z ljubljanskim Arabskim klubom. V Kamnik prihaja na vaje mnogo deklet iz bližnje in daljne okolice. Dekleta se na vaje vozijo iz različnih koncev Primorske, Gorenjske in celo iz Štajerske prestolnice. Vesela sem, da v našem delu prepoznajo kvaliteto in da znanje, ki ga pridobijo tukaj prenašajo naprej.
Sama vedno stremiš za novimi znanji, tvoje telo in duša odpotujeta večkrat v tujini. Kam te najbolj vleče in zakaj?
Res je. Po osnovni izobrazbi sem geografinja in sociologinja. Dežele in ljudje me zanimajo od nekdaj. Že kot študentka Filozofske fakultete v Ljubljani sem veliko prepotovala in ta ljubezen do potovanj je z leti samo rastla. Večinoma me vleče v arabski svet, predvsem v Egipt in Kairo, ki je prestolnica orientalskega plesa. Je pa moje zanimanje za kulture širše in bolj prostrano, najbolj pa me privlači Afrika in Azija. Nekaj prvinskega je tam, nekaj tako zelo pristnega in toplega, kar pri nas večkrat pogrešam.
Si ena najbolj ‘načitanih’ pedagoginj orientalskega plesa. Tudi publicistka, ki je izdala knjigo 1000 in en gib orientalskega plesa v slovenskem in angleškem jeziku. Od kod ta želja, strast po nenehnem izobraževanju in širjenju le tega?
Ljubezen do branja mi je bila verjetno položena v zibko, saj veliko in zelo rada berem že od malih nog. Vedno je tako, da če me ena stvar zanima, jo potem želim raziskati iz vseh možnih plati. Knjige o orientalskem plesu so tako postale nepogrešljiva stalnica, prav tako udeležba na vse mogočih predavanjih in seminarjih, zadnje čase jih obiskujem predvsem preko spleta. To je ena boljših stvari sodobnega časa in za nas, strastne zbirateljice znanja, je to hrana za dušo.
Knjiga 1001 gib orientalskega plesa je priročnik za poučevanje osnovnih gibov. Gre za projekt, ki se je v moji glavi nastajal že vrsto let. Plesalke so me večkrat prosile, naj zapišem kako poučevati, kako učiti, kako se imenujejo posamezni gibi in kako se jih pravilno izvaja. Projekt je zaživel v času zaprtja ko se je življenje ustavilo in je bilo časa na pretek. Ponosna sem, da mi je knjigo uspelo izdati v samozaložbi in da sem jo uspela izdati tudi v angleškem jeziku, na spletnem portalu Amazon. Dobila sem veliko dobrih odzivov tako iz Slovenije, kot iz tujine. 1001 gib še vedno živi v obliki dvojezične spletne učilnice in se razvija naprej. Obeta se nov didaktični pripomoček, ki bo luč sveta ugledal enkrat v prihodnjih dveh letih. Zaenkrat naj ostane še skrivnost.
Kaj bi svetovala vsaki plesalki orientalskega plesa, ki želi razumeti, spoznati, nadgraditi svoje plesno znanje? Kaj je za napredek najbolj pomembno?
Svetovala bi ji naj nenehno raziskuje, se uči od različnih učiteljev, med katerimi naj bodo obvezno tudi učitelji iz dežel, od koder ples izvira. Naj gradijo svojo fizično moč, plesno tehniko, naj pilijo gibe, kombinacije in naj se učijo koreografije. Prav tako pa naj se udeležijo vseh predavanj, seminarjev in drugih oblik pridobivanja informacij in znanja s področja orientalskega plesa. V tem trenutku je na trgu na voljo zadostna količina knjig v angleškem jeziku, ki razlagajo zgodovino, moderne trende, govorijo o folklori in kulturi, ki stoji za plesom. Naj poslušajo ‘podcaste’ in predvsem naj poslušajo veliko klasične arabske glasbe iz obdobja srednjega veka, pa tudi modernih klasikov kot so Oum Kalthoum, Abel Wahab, Al Atrache in Halim Hafez. To jim bo dalo osnovno razumevanje o glasbeni kulturi, pa tudi občutek za melodiko in razumevanje arabske glasbe. Naj gledajo posnetke legendarnih egipčanskih plesalk, ki so nastopale v egipčanskih filmih: Samia Gamal, Tahia Kairoka, Naima Akef, Fifif Abdou, Souhair Zaki in druge. Vse polno jih najdejo na YouTube in Vimeo. Od njih naj se učijo muzikalnosti, gibanja na glasbo in razumevanja odnosa med telesom in glasbo. In še to: naj gredo vsaj enkrat v Kairo, ki je prestolnica, maternica tega plesa. Naj so ogledajo kakšno predstavo, naj začutijo vibracijo mesta in dežele. Predvsem pa jim na srce polagam tole: nikoli in nikdar se ne nehajte učiti!
V čem pa se je orientalski ples najbolj spremenil? In v čem gledalci, ki ga gledajo?
Orientalski ples je živa plesna forma, ki nenehno raste, dobiva nove oblike, zvrsti, podzvrsti. Če gledam za nazaj, lahko rečem, da je predvsem napredoval v preciznosti plesne tehnike, poleg tega pa nenehno nastajajo nove plesne podzvrsti, nova glasba, nove smernice. Z razvojem festivalov orientalskega plesa in predvsem tekmovanj, smo dobili povsem nov pogled na ta ples, ki je v svojih začetkih gradil na folklori, danes pa se lahko mirno postavi ob bok vsem ostalim športnim plesom. V tem trenutku bi orientalski ples lahko razdelila na dve veji: ena veja je tista, ki sledi trendom, ki jih narekujejo orientalski plesni festivali. Ti so v zadnjih letih s tekmovanji spodbudili rast orientalskega plesa v športnem smislu. Več fizično zahtevnejših gibov, hitrejše izvedbe le teh, preciznejša in močnejša izvedba, itd. To je za seboj potegnilo tudi modno industrijo izdelovanja plesnih kostumov, ki lahko dosežejo vrtoglave cene. Druga veja je bolj akademska in sledi folklori in tradiciji arabskih držav. Opira se na zgodovino, tradicijo in raziskuje stanje v deželah izvora. Gre za vejo, ki se razvija neodvisno od velikih tekmovanj. Gre za princip manj je več. Seveda pa ni nujno, da nekdo sledi samo eni ali drugi veji, lahko si bolj predan eni, a vseeno slediš kaj se dogaja v drugi. To počnem tudi sama. Sem bolj akademsko usmerjena, zanimajo me folklora in tradicija, a vseeno rada pogledam izven teh okvirov, kaj je novega na festivalskem področju, se učim in vadim nove tehnike, spoznavam nove gibe.
Kakšni pa so načrti za naprej, to je kar logično vprašanje ob obletnicah, kajne in še sezona se je začela?
Na društveni ravni si želim, da še naprej gradimo skupaj vse to, kar smo gradile do sedaj. Zagotovo bomo še naprej predano sledile našemu osnovnemu poslanstvu – raziskovanju tega plesa in kulture za njim, ter postavitvi le tega ob bok vsem drugim odrskim umetnostim. Pa da doživimo 30 letnico društva na kakšen prav poseben način – nekaj idej se mi že plete po glavi, ampak na srečo imam še 10 let časa. Kar zadeva mojega osebnega pedagoškega dela na tem področju pa si želim predvsem še naprej razvijati didaktične metode poučevanja, nadgrajevati mojo spletno učilnico in nadaljevati z projektom izobraževanja novih plesih učiteljev in učiteljic orientalskega plesa.
Hvala, draga Nataša in vse dobro še naprej. Sem vesela, da si tudi redna sodelavka mojega portala in nam razkrivaš vse tančice orinetalskega plesa.
