Najraje na svetu plešem!

Nal, pozdravljen na Paradinem portalu. Kdo pa je tebi dal prvi plesni pozdrav? Se spomniš svojih začetkov? In zakaj se je ples sploh zgodil v tvojem življenju?
Živijo, Barbara, in še enkrat hvala za povabilo k sodelovanju na Paradi plesa. Moja plesna pot se je začela zelo zgodaj. Ko sem imel okoli pet let, sem imel že zelo veliko energije, starši so mojo ljubezen do glasbe in plesa prepoznali kar hitro in so me pozneje, pri šestih letih, na mojo željo vpisali v Plesno Mesto. Začel sem s hip-hopom, ki sem ga plesal vse do okoli 12. leta. Hip-hop je bila moja prva plesna zvrst. Zanj sem se odločil predvsem zato, ker sem že od malega imel zelo rad takšno glasbo in gibanje. Zelo rad sem imel program MTV, kjer sem prvič opazil plesalce, ki so plesali v videospotih ob svetovnih zvezdah, ki so mi bile najbolj všeč. Zelo me je privlačila ta energija, ki jo plesalci oddajajo.
 

Pa se našim bralkam in bralcem v uvodu predstavi. Kdo si, in že veš, kam si namenjen?
Sem Nal Zgonc, star sem 20 let in prihajam iz Ljubljane. Najraje na svetu plešem. Ples je moja strast in moje poslanstvo, na katerega ponavadi mislim skoraj 24 ur na dan. Zelo rad tudi potujem, spoznavam nove ljudi, druge kulture, pridobivam nove izkušnje … Najbolj srečen sem, če se usedem na letalo in odletim nekam daleč, kjer nisem še nikoli bil. Zelo rad imam velika mesta, naravo, živali, druženje s prijatelji, imam pa tudi zelo veliko ljubezen do učenja tujih jezikov. Predvsem sem rad aktiven, ker mi lahko hitro postane dolgčas. Sem dijak 4. letnika na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, plešem tudi hip-hop v Plesni šoli Bolero. Ker trenutno končujem zadnji letnik, se že odločam, kam se bom podal naprej, in upam, da mi v plesu lahko uspe tudi kje v tujini.

 
Ples in balet gresta pri tebi vzporedno, kajne? Zaupaj nam svoje dosedanje plesno in baletno šolanje?
Po novem je tako. Kot sem že omenil na začetku, je bil hip-hop moja prva plesna zvrst, ki sem jo začel plesati pri 6. letih in sem ga plesal vse tam nekje do 12. leta. Nekega dne pa me je za božič teta peljala v opero gledat baletno predstavo Hrestač. Po tistem sem se začel zanimati tudi za klasični balet. Tehnika klasičnega baleta je osnova za vse preostale plesne tehnike in pomaga pri vsaki plesni zvrsti. Zato sem se pozneje odločil, da bi poskusil s klasičnim baletom. Odšel sem na avdicijo za konservatorij za glasbo in balet in sprejeli so me takoj v 3. razred baletne šole. Takrat sem večinoma plesal samo klasični balet, zelo sem ga vzljubil in nisem imel še neke velike želje plesati česa drugega. Ko pa sem prišel na srednjo šolo, je eno leto za našo letno produkcijo prišla koreografirat znana koreografinja Kjara Starič Wurst. Pri njej sem začel spoznavati moderne zvrsti in tudi te počasi zelo vzljubil. Z njo je bilo zelo lepo sodelovati, vedno bolje mi je šlo in na koncu sem zelo vzljubil tudi modern. Enkrat je po vaji celo stopila do mene in mi dejala, da sem zelo talentiran in da imam velik potencial. Takrat sem verjel, da sem v teh zvrsteh res morda moćnejši, kajti takšnega komentarja pri klasičnem baletu skoraj nikoli nisem prejel. Po tistem letu sem se začel vedno bolj udeleževati raznih izobraževanj in delavnic na področju moderna in jazza, in vedno bolj sta mi postajala všeč. Še malo pozneje sem se ob gledanju raznih posnetkov na internetu vedno bolj začel spet zanimati za hip-hop in začel sem se udeleževati tudi kakšnih hip-hop delavnic. Lansko poletje sem obiskal tudi London, kjer sem se izobraževal na delavnicah v plesnem studiu Pineapple. Odpotoval sem tudi v Los Angeles, kjer sem plesal tudi v svetovno znanem plesnem studiu Millennium Dance complex, ki je središče vseh priznanih plesalcev in koreografov. Ko sem se vrnil iz ZDA, sem vedel, da je to tisto, kar si želim početi v prihodnje, zato sem se jeseni odločil pridružiti tekmovalni hip-hop skupini v Boleru.
 

Daješ kateri plesni zvrsti prednost? Povej nam, kako balansiraš med enim in drugim plesnim slogom?

Za zdaj dajem veliko prednost hip-hopu in jazz funku, saj sta ti dve plesni zvrsti najbolj razširjeni v plesni industriji. Predvsem pa zato, ker moram še veliko izboljšati pri svoji hip-hop tehniki. Način gibanja mi je zaradi dolge odsotnosti pri tej plesni zvrsti postal nekoliko tuj, ampak mislim, da sem se v enem letu spet ujel, in verjamem, da mi bo uspelo tehniko še izboljšati, še posebej ker imam res odlično trenerko, Barbee Šuštaršič, ki je ena najboljših trenerk, kar sem jih imel v svoji karieri. Klasični balet imam še zmeraj rad, ampak v vseh teh letih se v teh modernih zvrsteh veliko bolj najdem, počutim pa se veliko bolj samozavestnega kot pri baletu, kjer vsak dan v ogledalu samo iščem svoje napake. Drugače pa plešem hip-hop, jazz funk, klasični balet pa tudi contemporary, zelo rad se udeležujem tudi jazz delavnic. Pri vseh modernih plesnih zvrsteh sta mi najbolj všeč svoboda in ustvarjalnost, ki jo te zvrsti ponujajo. Zelo mi je všeč tudi to, da lahko uporabljaš vse dele telesa, izraziš vsa svoja čustva in misli ter ustvariš nekaj, kar ti je res všeč. Pri klasičnem baletu pa je vse že vnaprej določeno, zelo veliko je pravil, ki se jih moraš držati. Vendar mi klasični balet pomaga, da se moje telo sestavi in da se moja tehnika izboljša. Lahko bi rekel, da mi je klasični balet dal vse. Dobil sem raztegljivost, moč za izvajanje skokov in obratov, odprtost …
 
Predvidevam, da imaš na PŠ Bolero popolno podporo, da obiskuješ konservatorij. Ne vem pa, kako je na konservatoriju, so tam glede tega bolj strogi?
Res je. V Boleru imam popolno podporo. Podpirajo me plesalci v moji skupini in trenerji. Rekel bi tudi, da se v Boleru zelo ujamem z vsemi, saj se zanimajo za nekaj, kar mi je res bolj všeč. Na konservatoriju imam tudi ogromno podporo tako s strani sošolcev kot s strani profesorjev. Vsi so veseli zame in me podpirajo. So pa seveda bolj strogi na konservatoriju, saj je to šola, kjer je potrebno veliko prisotnosti na vajah in treningih. Letos je še posebno intenzivno, saj imamo aprila produkcijo, kjer bomo nastopili kot maturanti, potem pa imamo maja še maturo. Vendar ker delam oboje skupaj, seveda ni možno biti prisoten povsod in vedno. Trudim se, da sem prisoten čim več, kot je le možno, ampak včasih preprosto ne moreš in moraš včasih izpustiti kakšen trening in biti prisoten drugje.
 
Vem, da si tudi plesalec tekmovalec. Katerih tekmovanj se najbolj veseliš in zakaj? In na katera dosežena mesta si najbolj ponosen?
Glede na to, da v baletu tekmovanja niso tako pogosta, sem se v svoji dosedanji karieri udeležil samo enega tekmovanja. To je bilo leta 2016, ko smo se v 1. letniku udeležili tekmovanja TUTU v Lendavi kot skupina in smo zasedli 2. mesto.To je do zdaj edini tekmovalni dosežek, vendar glede na to, da sem se letos pridružil tekmovalni skupini v Boleru, nas čaka letos še veliko tekem in bom imel še veliko možnosti se pokazati. Potrudil se bom tekmovati čim več, saj verjamem, da tekmovanja plesalce le še izboljšajo tako pri tehniki kot samozavesti.
 

Kaj tebi kot plesalcu sploh pomeni tekmovati? Je to dokazovanje/preizkušanje sebe ali čisto nekaj drugega?
Moram reči, da tekmovanja zame niso najpomembnejša, saj je zame tisti čar plesa še vedno nastop ali neka predstava, snemanje … Menim pa, da so tekmovanja za nas kljub temu koristna, saj so priprave nanje ponavadi zelo intenzivne in to nas sčasoma izboljša, in ko dosežeš neko dobro mesto, si bogatejši za eno izkušnjo, ki si jo boš zapomnil za vse življenje. Zelo zanimivo je tudi videti, kako se plesalci na tekmah iz leta v leto izboljšujejo in rastejo ter se razvijajo.

 

In kaj bo letos najpomembneje na tekmovalnem področju in kaj na ustvarjalnem? Česa se veseliš?
Na tekmovalnem področju bo zame vse še kar precej novo, saj v hip-hopu in streetu nisem še nikoli poskusil tekmovati, ampak se zelo veselim tekmovanj, ki se jih bomo udeležili. Čakajo nas evropska prvenstva, Državc in potem še svetovna prvenstva, tako v hip-hopu kot streetu. Upam na najboljše, predvsem se mi zdi zelo pomembno, da me tekmovanja izboljšajo in naredijo iz mene še boljšega plesalca, kot sem bil prej. Tudi na ustvarjalnem področju bom imel priložnosti, saj me poleg plesa zelo zanimata tudi ustvarjanje in koreografiranje. Letos si bom  sestavil svojo lastno contemporary koreografijo, ki jo bom lahko odplesal že februarja na informativnih dnevih, predvsem pa potem na maturitetnem nastopu. Upam tudi, da se bo v Boleru pojavila kakšna možnost za ustvarjanje, učenje, koreografiranje in razvijanje.

 
Kdo pa je tvoja plesna in baletna ekipa, s katero delaš?
Klasični balet plešem že tri leta pri profesorici Marinki Ribič, ki zna zelo dobro razložiti kompleksnost klasičnega baleta in res zahteva, da nekaj narediš resnično kakovostno. Čeprav pride kdaj kakšen dan, ko ti je težko, nečesa res ne zmoreš in si utrujen. Modern plešem pri prof. Tanji Pavlič, ki zna uro narediti zelo zanimivo in sproščeno. Delamo zelo veliko različnih stvari, vse od raznih talnih in običajnih kombinacij ter koreografij do dela v parih, dvigov, premikanja po prostoru in improvizacije. Hip-hop pa plešem v članski skupini pri odlični trenerki Barbee Šuštaršič. Moram povedati, da sem zelo vesel, da sem dobil tako dobro trenerko s tako veliko znanja. Pravzaprav sem pri njej začel počasi spet čutiti, kaj je hip-hop. Zelo mi je všeč sodelovati z njo, in vsakič ko pridem na trening, mi polepša dan. Odplesal sem tudi nekaj učnih ur pri trenerki Ani Vodišek, ki mi je tudi pomagala izstopiti iz moje cone udobja. Pri njej sem naredil dosti stvari, ki so mi bile prej nekoliko tuje.
Bo ples/balet tvoje življenje, no, verjetno je že zdaj. Raje vprašam, če bo tvoja služba?
Gotovo. Ples je moje življenje že zdaj, saj si brez njega sploh ne morem predstavljati, kako bi bilo videti moje življenje. Všeč mi je tudi, da ples ponuja vse, kar me zanima poleg njega, kot so potovanja, ustvarjanje, spoznavanje novih ljudi in novih kultur …
 

So tvoje ambicije odplesati v tujino? Si boš dovolil razširiti plesna krila, in če da, kam bi najraje odplesal?
Definitivno bi rad odplesal v tujino. Predvsem zato, ker v Sloveniji ni možno takšnega poklica opravljati, če nimaš dodatnega prihodka. V Sloveniji je poklic plesalca zelo slabo cenjen. Tako da imaš dve možnosti. Ena možnost je odhod v tujino, ena pa je, da postaneš plesni trener v kateri od plesnih šol. Za zdaj se vidim še v Boleru, dokler ne dobim neke priložnosti v tujini. Najbolj pa me seveda vleče v središče zabavne industrije, Los Angeles. Letos se nameravam že začeti udeleževati raznih avdicij in upam, da bom kmalu lahko razširil svoja plesna krila, kot so to storili marsikateri slovenski plesalci, kot so Nika Kljun, Jan Ravnik, Anže Škrube … Zanimal bi me tudi mogoče London, saj je ta središče zabavne industrije v Evropi, vendar bi pozneje raje nadaljeval v Los Angelesu ter začel ustvarjati in živeti v ZDA.

 

Kaj bi bil zate vrh tvoje kariere?
Težko bi povedal, kaj bi bil vrh, ker če bom dosegel, kar sem si od nekdaj želel, si bom takoj zastavil nove cilje. Drugače pa bi rad postal svetovno znani plesalec in koreograf. Želel bi poučevati po znanih plesnih šolah v ZDA in predajati svoje pridobljeno znanje drugim plesalcem, koreografirati različne projekte, zelo rad bi tudi stal na odru s kakšnim od svetovno znanih pevcev, kot so Justin Bieber, Ariana Grande, Bruno Mars, Beyoncé, Selena Gomez, Demi Lovato … Zelo rad bi tudi potoval po svetu in delal s čim več ljudmi ter sodeloval pri čim več različnih projektih.
Ali imaš ‘back up’, če se recimo v plesu/baletu ne izide po tvojih načrtih? Kaj bi počel, kaj te zanima?
Na kratko povedano, ne. Veliko sem že razmišljal o tem, so seveda še stvari, ki me zanimajo, ampak jih nikakor ne bi mogel zamenjati s plesom. Vsakič ko sem se zamislil, kaj bo, če mi ne uspe, sem prišel do tega, da mi mora uspeti. Verjamem, da vsak lahko uspe v plesu, če si to le res močno želi. Potrebna je močna volja, predvsem pa jasno začrtani cilji in močna vera vase. Pri plesu je zelo veliko kritik, padcev in zavrnitev. Če zavrnitve težko sprejemaš, ti ta služba gotovo ne bo ustrezala. Vsako zavrnitev si moraš šteti kot izkušnjo. Predvsem v komercialnem svetu, kjer tudi zunanji videz veliko šteje, je veliko zavrnitev. Lahko te zavrnejo tudi zato, ker nisi prave rase, postave ali imaš napačno barvo oči. Menim tudi, da ko si postaviš še neke druge cilje in se ne posvetiš eni stvari, je večja možnost, da ti ne bo uspelo.

 
Tradicionalno vprašanje za vse moje intervjuvance. Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Najbolj me veseli, da skozi ples lahko izraziš svoja čustva in misli, ne da bi govoril. Všeč mi je tudi ta čar, ki ga imajo vsi nastopi in tekme, ta povezanost med nami plesalci je takrat neverjetna, in ko nekaj odplešeš res dobro in dosežeš kar si želel, si res zelo srečen. Vendar je ples kariera, pri kateri moraš biti zelo vztrajen in moraš se navaditi sprejemati zavrnitve. Zavedati pa se moraš tudi, da če hočeš, da ti nekaj uspe, moraš močno verjeti vase in biti samozavesten. Marsikateri plesalci, posebno v Sloveniji, so zelo talentirani in imajo ogromen potencial, vendar si mislijo, da so preslabi, ne verjamejo vase in moti jih vsaka slaba kritika, ki jo dobijo. To jih velikokrat pripelje do tega, da nehajo plesati in se usmerijo v nekaj drugega, čeprav si to v resnici želijo in bi lahko dosegli zelo veliko, če bi vsaj malo bolj verjeli vase. To bi bilo tisto, kar bi me žalostilo. Vendar se to na primer ne dogaja toliko v ZDA, kjer plesalci odraščajo ob najboljših koreografih in že od malega vedo, da bo ples njihov poklic.
Imaš mogoče vzornike v plesnem svetu, koga občuduješ, ceniš?
Največja vzornica bi bila Nika Kljun, saj prihaja iz Bolera, je Slovenka in uspelo se ji je prebiti iz te majhne Slovenije v plesni svet v ZDA med najboljše. Dokazala je, da vsak, ki trdo dela, lahko uspe, če je le dovolj vztrajen in ne odneha pri tem, kar si najbolj želi, pa tudi če je to težko. Je pa tudi odlična koreografinja in plesalka ter učiteljica. Poleg nje so potem tudi drugi priznani plesalci in koreografi, kot so Jojo Gomez, Kyle Hanagami, Tricia Miranda, dvojčka Brian in Scott Nicholson, Willdabeast Adams, Erica Klein, Brian Friedman, zelo občudujem tudi plesalko Kaycee Rice in plesalca Seana Lewa.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Če se mi uspe odklopiti in mi ostane nekaj prostega časa, najraje potujem ali se družim s prijatelji.
Naštej tri predmete, brez katerih ne greš nikamor.
Gotovo ne bi zdržal brez svojega iPhona in slušalk, saj zelo rad poslušam glasbo, posebno takrat, ko se moram pred nastopi ali ko imamo dolge vaje umiriti. Seveda pa tudi na poti na treninge in vaje. Glasba me zelo pomirja in sprošča ter mi pomaga odmisliti ves stres. S seboj pa imam vedno svojo beležko, kamor zapisujem pomembne stvari in tudi svoje načrte, zamisli.
 
Nal bo tudi gost oddaje Parada plesa 10. marca ob 21.15 na TV3. (foto: Lea Slapar)

Po čem si prepoznaven, kako vedo vsi, aha, to je pa naš Nal? Imaš kaj takšnega značilnega?
Marsikdo bi rekel, da sicer delujem na prvi pogled nekoliko zadržano in resno, vendar sem v resnici zelo nasmejan, pozitiven in se zelo veliko smejim, včasih celo malo preveč. Sem pa tudi zelo trmast in vztrajen. Do zdaj je bilo vedno tako, da ko sem si nekaj res močno želel, sem to gotovo uspešno opravil, in verjamem, da se to lahko zgodi tudi na moji plesni poti. Trenutno svoje življenje posvečam le plesu, in upam, da bo moj trud kmalu tudi nagrajen.
Kaj pa misel, ki te vodi skozi življenje, ki si ji predan, ta obstaja?
Rekel bi, da me skozi življenje najbolj vodita pesmi The climb od Miley Cyrus in Skyscraper od Demi Lovato. Govorita predvsem o tem, da nikoli ne smeš obupati nad tem, kar počneš, tudi če ti nekdo reče, da tega ne boš zmogel. Če imaš močno voljo in verjameš vase, se v marsičem da uspeti. Nikakor pa ne smeš poslušati ljudi, ki rečejo, da ti to ne bo uspelo.
Plesati pa je?
Moje življenje in nekaj, brez česar moje življenje gotovo ne bi bilo tako kakovostno, kot je.
Hvala in uživaj plesno življenje!

View Gallery 13 Photos