Lep plesni pozdrav na Paradinem portalu. Bi se našim bralcem in bralkam v dveh, treh stavkih predstavila kot oseba in kot plesna ustvarjalka. Kdo si, Eva Pirnat, in mogoče že veš, kam si namenjena?
Sem oseba s posebnimi potrebami (Downov sindrom), drugače pa sem čisto navadno dekle, ki živi za ples, ki me razveseljuje že dvajset let. Kam sem namenjena? Najraje kar na plesni oder!
Nate človek kar naleti, ne da bi prej vedel, da boš del predstave. Navdušila si me v Projectu X Katje Vidmar pred tedni v Španskih borcih. Kako je prišlo do sodelovanja s Katja Dance Company?
Do sodelovanja je prišlo na pobudo varuhinje človekovih pravic gospe Vlaste Nussdorfer, s katero se poznamo že vrsto let (večkrat sem že plesala na Brdu na dan človekovih pravic), in sploh je gospa Vlasta naša dobra prijateljica.
Kako pa je sploh ples našel tebe ali si ti našla ples?
Že kot otrok sem bila po pripovedovanju staršev zelo živahna, in takoj ko sem zaslišala glasbo, ki mi je bila všeč, sem zaplesala. Lahko bi se reklo, da imam ples v krvi.
Nam zaupaš, kje vse si plesala, ali še bolje, kaj vse si že plesala, saj se mi dozdeva, da obvladaš kar nekaj plesnih stilov?
Plesala sem že po vsej Sloveniji, na dobrodelnih koncertih, na TV Slovenija (prispevek o mojem življenju), na Pop TV, večkrat pri predsedniku republike Slovenije g. Pahorju itd. Dve leti sem plesala pri Tanji Žagar, na njenih koncertih. Pri Vladu Kreslinu, Nuši Derenda, Roku Ferengiji, Perpetuum Jazzile, Aniki Horvat, plesala pa sem tudi z Matevžem Česnom …
Si ena tistih posebnih plesalk, ki razbijaš tabuje ob besedi Downow sindrom, kajne? In si plešoči dokaz, da je ples tudi nekaj posebnega, za nekatere tudi zdravilo. Kako ga ti doživljaš, kaj ti pravzaprav pomeni?
Ples je moja prva ljubezen, ki kar ne mine in ne vpraša, ali si oseba s posebnimi potrebami ali pa … Plešem ne samo za ljudi, ampak posebej zase. To je moje življenje.
Tale čas je zate tudi nekaj posebnega, kajne? Včeraj si v Kranju predstavila svojo novo knjigo. Nam poveš, kakšno knjigo, o čem pišeš, o čem razmišljaš?
Včeraj sem v Prešernovem gledališču predstavila svojo novo knjižico, katere avtor je gospa Tatjana Ferengija. Naslov knjižice je Pisano platno, ljubezen in ples v mojih očeh. Knjižica je razdeljena na tri teme − na moje misli, risbe in ples.
Kako doživljaš božično-novoletni čas? Je zate to obdobje veselja, ali nostalgije, ali čisto nekaj tretjega?
Božični čas je čas veselja in tudi čas nastopov, ki se jih vedno zelo veselim.
Po čem si boš zapomnila leto 2018, če se osredotočiva samo na ples?
Leto 2018 si bom posebej zapomnila po nastopih v Pograjčevi predstavi Slovenska popevka, kjer imam več solo plesnih točk (najbolj mi je bilo všeč, ko sem plesala v zraku). Plesala sem tudi pri predsedniku Pahorju, na Brdu ob 50-letnici Sožitja s tamburaškim orkestrom. Nastopam tudi v Škofji Loki, Ljubljani in Kranju.
Je ples zate tudi kdaj stres?
Na začetku je vedno trema, ko pa zaslišim glasbo, pozabim na vse in samo plešem, tudi ko si poškodujem koleno, me začne boleti šele po nastopu.
V kakšnih predstavah najbolje uživaš kot plesalka in v kakšnih kot gledalka?
Najbolj uživam v solo nastopih, seveda pa uživam tudi s skupino Quars, s katero nastopamo in se imamo fino. Kot gledalka pa najbolj uživam pri baletnih predstavah.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Najbolj me osrečuje aplavz, ki ga prejmem po uspešnem nastopu. Žalosti pa me kakšna žalostna vest, ravno ta mesec smo pokopali mojo dobro prijateljico, sodelavko.
Imaš vzornike v plesnem svetu, koga občuduješ?
Moja vzornika sta Katarina Venturini in Andrej Škufca. Imata tako prefinjene gibe, da samo uživam in skušam kakšen gib tudi sama usvojiti.
Kaj počneš, kadar ne plešeš?
Plešem še pri folklori, rada rišem (imela sem že samostojno razstavo), pišem lepe misli, plavam, hodim k španščini, smučam, kolesarim …
Naštej nam tri predmete, brez katerih ne greš na nastop, ali na vajo, ali sploh iz hiše, nikamor.
Nikamor ne grem brez svojega telefona, vode in walkmana.
Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Eva?
To pa je težko vprašanje. Rada se pogovarjam z ljudmi in se smejim.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Moj moto je ena od mojih misli: Samo ljudje in čim več plesa.
Plesati pa tebi pomeni?
Čim dlje plesati, upam, da mi bodo noge še dolgo služile!
