Lija Mozetič. Osrečuje me občutek, ki ga ples prinese s sabo

Spoznajte plesalko iz plesnega kluba Pro Dance Nova Gorica.

Lija, pozdravljena. Nekaj dni je minilo od državnega prvenstva, pa me kljub temu zanima, s kakšno energijo si odšla na ta miting, ki se je zgodil končno po letu in pol?
Odšla sem s pozitivno energijo in se veselila, da bom plesala. Bila je zelo sproščena tekma in osredotočila sem se na to, da uživam in izkoristim dan.
Izplen pa je bil odličen, kajne? Državna prvakinja v orient solu pa v paru s Saro Medja, četrto mesto v hih-hopu; pa dopolni, če sem še kaj pozabila. Res, da sta bili v oriental kategoriji sami … Se z orientalskim plesom ukvarjajo predvsem mlajše plesalke?
Vse se je izteklo super. Poleg sola in dueta v orientu smo postale državne prvakinje tudi z orient skupino. Bila sem tudi del male modern skupine, s katero smo prav tako stopile na prvo stopničko. V zadnjem tednu pred državnim prvenstvom pa sem vskočila še v hip-hop malo skupino, saj so jim zmanjkale plesalke – na koncu smo bile s to skupino šeste. V orientu žal ni veliko konkurence in smo v članski kategoriji ponavadi same. Nekaj več plesalk se mogoče najde pri mladinkah. Čeprav sem pri solu sama, še vedno cenim, da lahko stopim na oder in predstavim svojo točko po svojih najboljših močeh in si pri tem nabiram izkušnje. Enako velja tudi za duet in skupino – vse plesalke se res trudijo in skupaj se imamo vedno super in uživamo v plesu. V čast nam je, da lahko predstavimo delček orient scene v Sloveniji.

Na državnem prvenstvu za leto 2020

Kaj pa ti pomeni postati državna prvakinja in s koliko naslovi se do zdaj lahko pohvališ?
Postati državna prvakinja mi je še vedno čast, saj se za točko vedno potrudim ne glede na to, koliko nas je v kategoriji. Iz orient solo kategorije imam pet nazivov državne prvakinje, na prvi stopnički pa sem velikokrat stala tudi s skupino ali v duetu. Lep spomin imam tudi na hip-hop solo, kjer sem bila trikrat tretja na državnem prvenstvu. Veliko mi pomenijo tudi rezultati s svetovnega prvenstva v orientu, ki je bilo leta 2019 v Grčiji. Na to tekmo sem odšla brez velikih pričakovanj, saj sem vedela, da se bom pomerila v obsežni kategoriji članic, ki so bile v večini starejše od mene. Ob pogledu na vse te odlične plesalke si nisem mislila, da bom sploh šla v naslednji krog, a na koncu sem prišla do finala in zasedla četrto mesto. Plesala sem tudi v skupini, s katero smo bile tretje, na kar sem tudi zelo ponosna. Super mi je bilo, da nam je bila ponujena možnost se poskusiti na svetovni ravni, kjer so plesale res odlične plesalke. Moram pa povedati, da mi bolj kot rezultati v spominu ostanejo lepe besede dobrih plesalcev, super druženje, spoznavanje novih oseb, povezanost, ki se samo nadgrajuje v skupini in klubu, ko se med sabo podpiramo in uživamo v plesu. S klubom smo včasih obiskali tudi kakšen festival izven Slovenije, s katerih smo vedno prinesli super rezultate. V spominu mi bo vedno ostal festival v Rimu, kjer mi je bil podeljen naziv najboljšega interpretatorja. Seveda je lepo dobiti lepe rezultate, ki ti dajo neko potrdilo za ves trud, ki je bil dan v treniranje, ampak konec koncev je pomembno, da pridobivamo izkušnje in rastemo.

Na državnem 2019

Začeli sva zdaj, ampak plešeš pa že kar nekaj časa. Kje in zakaj si začela plesati?
Plešem, odkar pomnim. Že kot majhna punčka sem stalno plesala po dnevni sobi in ustvarjala svoje male koreografije. Najprej sem začela plesati v manjšem goriškem klubu, tako iz veselja do plesa. Pri enajstih letih pa sem se vpisala v Pro DC, kjer sem še danes. Začela sem plesati, ker sem vedno imela željo po tem, ples mi je predstavljal svobodo, ki jo cenim še danes.

In kaj plešeš?
Začela sem s hip-hopom, pozneje pa sem se odločila poskusiti še orient in jazz balet oziroma modern. Baziram se na hip-hopu, a me mika veliko stilov in zagrabim priložnost, ko lahko poskusim kaj novega. Tako sem šla na klase tudi od afro plesov, nekaj malega od brakedancea, sodobnega plesa in tako dalje.
Orientalski ples in hip-hop pa se med seboj res razlikujeta. Zakaj plešeš oboje in kaj je ti je všečno pri enem in kaj pri drugem plesnem stilu?
Res je, da se kar razlikujeta, a zanimiv del orienta je, da se lahko meša skoraj z vsakim stilom. Kot sem že govorila, se je moja plesna pot začela s hip-hopom, a sem zelo hvaležna, da sem v takem klubu, kjer sem lahko raziskovala malo dlje od tega. K orientu sem se vpisala, saj sem si rekla, da bi bilo lepo poskusiti nekaj novega in drugačnega. Prišla sem na prvi trening k Niki Mlakar in popolnoma me je navdušila. Pri orientu mi je všeč to, da ponuja toliko možnosti, saj lahko delaš fuzije orienta in hip- hopa, salse, sambe, tanga, sodobnega plesa in še bi lahko naštevala. Nika nam ponuja klasičen orient, show orient, tribal orient in pa tudi folk orient. V naši skupini pa se najbolj osredotočamo na show orient, saj nam je ta najbolj pri srcu, ker ponuja te fuzije med drugimi stili. Na drugi strani imam pa hip-hop, ki mi je domač in prav tako ponuja toliko možnosti, poleg tega pa je stil, iz katerega izhajam in ima posebno mesto v mojem srcu. Vse tri stile plešem, ker mi ponujajo možnost napredovanja in jih lahko mešam med sabo in nastane nekaj novega. Največje veselje mi prinaša, ko lahko zmešam vse tri stile, takrat imam občutek, da sem res jaz.

(foto: Ivo Pregelj)

Prepričana sem, da imaš pri obeh stilih svoje vzornike, kajne? Kdo so?
Seveda ima vsak plesalec svoje vzornike in mislim, da lahko govorim za večino, da so tudi naši trenerji naši vzorniki. Kar se tiče tujih plesalcev, ne bi rekla, da imam natančno določenega vzornika, ampak raje raziskujem čim bolj mešano. Imam zbirko plesalcev, ki jim sledim in so mi zelo všeč, a ne skušam biti kot oni, ampak se raje osredotočam na to, kaj mi je všeč na njih, in poskušam nato na svoj način napredovati z zamislimi, ki jih dobim prek njih.

Si še zelo mlada, a vendar vidim, da imaš željo po poučevanju, in verjetno tudi soustvarjaš koreografije.
Poučujem za zdaj še ne nikjer, ampak se bom v prihodnosti mogoče preizkusila tudi v tem. Kar se pa tiče koreografiranja, je v našem klubu vedno priložnost, da se v njem izkažemo in izpopolnjujemo. Rada se povežem še z drugimi plesalci v svoji okolici, in ravno preden nam je pot prekrižala karantena, smo bili s skupino različnih goriških plesalcev v procesu ustvarjanja plesne predstave. Sodelovala sem tudi že v muzikalu, kjer sem ustvarila tudi svojo točko s pevko, ki pa je imela čudovito odziv občinstva, in takrat sem se še bolj zavedala, koliko pomeni narediti koreografijo, ki nosi neko sporočilo in ga ponuja gledalcem. Poleg tekmovanj mi veliko pomenijo takšni zunanji projekti, kot na primer plesne predstave, plesni videi in ustvarjanje z različnimi plesalci.
So že načrtovane koreografije za državno 2021, čeprav še ne vemo, kako in kdaj?
V klubu trenutno potekajo treningi prek zooma in veliko ustvarjamo, ampak imamo pa vedno v mislih, da nas lahko preseneti kakšna tekma, tako da imamo vedno ‘privarčevan’ kakšen material tudi za državno.
Kaj ti je pri koreografiji najpomembneje?
Najpomembneje mi je, da ima koreografija nek pomen. Ples je moj jezik izražanja, torej hočem s svojo točko nekaj povedati in deliti z ostalimi. V večini primerov rada zmešam stile, da je koreografija raznolika in da se pokaže več plati mojega plesnega znanja.

Pro DV Nova Gorica (foto: Ivo Pregelj)


Kakšna plesna družba ste Športni klub Pro DC iz Nove Gorice?
Smo manjši klub, a klub s srcem. Ko sem iskala, kam bi se vpisala, sem obiskala več klubov, a najbolj me je prepričal Pro DC prav zaradi energije, ki jo dajejo. Vsem je dana priložnost in imamo se super. Trenerji so super, saj ne samo da so odlični plesalci, ampak nam tudi znajo podati svoje znanje in poskrbeti za nas. Mislim, da nas vzgajajo v plesalce, ki ne bodo pozabili, kaj je pravzaprav najpomembneje – ljubezen do samega pesa.
Kakšen pa je tvoj pogled na slovensko plesno sceno? Nad čim si najbolj navdušena in nad čim niti malo?
Mislim, da ima Slovenija veliko odličnih plesalcev in plesalk. Všeč mi je, da imamo veliko različnih klasov po dobrih cenah, a si včasih želim, da bi bili med seboj bolj povezani in manj nevoščljivi.

Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Osrečuje me občutek, ki ga ples prinese s sabo. Ne da se opisati, kako je, kadar res plešeš s srcem in se prepustiš občutku. Čudovito pa je, da lahko ta občutek deliš tudi z drugimi in ustvari se zelo posebna energija. Žalosti me, ko vidim plesalce, ki ne želijo drugim veselja v uspehu.

Nam predstaviš še kaj iz svojega neplesnega življenja. Katero šolo obiskuješ, kaj si želiš študirati ali bo ples tvoja služba?
Končujem gimnazijo v Novi Gorici, in sicer smer gledališče-film. Ta smer mi poleg navadnih gimnazijskih predmetov ponuja še, da se razvijem na odru in da izvem nekaj o teoriji in zgodovini gledališča in filma, naučili so nas tudi uporabe fotoaparata, nekaj malega o tem, kako kaj naglasiti in izgovoriti, imamo celo predmet sodobnega plesa, ki nam pomaga pri gibanju na odru. Trenutno sem v obdobju velikih odločitev in moram še marsikaj premisliti, a vem, da bom svojo plesno pot nadaljevala. Moj cilj je študirati ples v tujini in hočem, da je ples ne samo moja služba, ampak način življenja.
Kaj vse si pripravljena narediti za dosego plesnih ciljev?
Mislim, da na to vprašanje lahko odgovorim zelo preprosto – pripravljena sem dati vse od sebe.

Kaj počneš, kadar ne plešeš?
Veliko veselje mi predstavljajo živali in narava. Imam prednost, saj živim na vasi in grem lahko na sprehod s svojo psičko v gozd in po možnosti na poti srečam kakšno srno. Sprostitev mi prinesejo tudi dobra knjiga, film ali serija v družbi moje mačke. Včasih v roke primem fotoaparat in se odpravim na avanturo z družino. Od vedno sem bila tudi obkrožena z glasbo, in čeprav sem v večini primerov bolj poslušalec, ko moj oče igra na kitaro ali brat na bobne, tudi sama včasih poprimem kitaro in poskušam kaj zaigrati.

Kdaj je Lija Mozetič najbolj zadovoljna, srečna, vesela, izpopolnjena?
Najbolj sem zadovoljna v majhnih trenutkih, ki mi prinesejo veselje in občutek prisotnosti v trenutku. Taki trenutki pa so po navadi povezani s plesom, z naravo, družino in ljubljenimi osebami.
In ali ve, kam je namenjena?
Imam svoje želje in cilje in lahko bi rekla, da vem, kam sem namenjena, a dejstvo je, da je življenje zabavna uganka, ki nam prinese veliko presenečenj na poti. Trudim se biti najboljša verzija sebe in živeti v sedanjosti, in dokler sledim svoji intuiciji vem, da sem na pravi poti.
Hvala za intervju in vse dobro ti želim.