Leya Marinčič. Ples je nedvomno močno prisoten v mojih skulpturah

Leya Marinčič (foto: osebni arhiv)

Pogovor s plesalko, kiparko, filmsko ustvarjalko, ki napoveduje prodor v Ameriko.

Leya, pozdravljena, in za začetek intervjuja se v dveh, treh stavkih predstavi našim bralcem in bralkam, kdo in kaj si?
Sem Leya in že od malega sem zelo kreativno naravnana, v zadnjih nekaj letih pa sem se tudi našla v specifičnih panogah. Ples je nedvomno sprožil še večjo kreativnost v meni. Pomagal mi je tudi v kiparstvu in pozneje še bolj v filmu.

Ker je moj portal plesni, pri tebi pa gre za kombinacijo precejšnjih umetnosti, nam razloži, kako in zakaj si začela plesati in kako je prišlo kiparstvo v tvoje življenje in pozneje tudi film?
S kiparjenjem sem sicer začela, še preden sem se spoznala s plesom, ampak je bila situacija precej smešna, saj je moja družina že od nekdaj zelo plesno naravnana. Mama in oče sta se namreč spoznala v Festivalni dvorani in tudi moja sestra se že od malih nog ukvarja z raznimi plesi. Nekega dne pa je prišel trenutek, ko so me povabili, če grem z njimi na salsa zabavo, in tako se je začelo. Kmalu sem spoznala nove prijatelje, začela hoditi na tečaje in na plesni sceni preživljala čedalje več časa. Nato sem spoznala tudi svojega partnerja, ki je prav tako plesalec in inštruktor salse, ki se je tudi ukvarjal s fotografijo, in skupaj sva začela fotografirati. Pozneje sva skupaj ugotovila, da je film ena od tistih strasti, ki jih nisva nikoli imela priložnosti spoznati, zato sva se po nenavadnem spletu dogodkov začela ukvarjati s filmsko produkcijo. Tako sva ugotovila, da naju to ne le izjemno veseli, ampak tudi navdihuje, in tako ustvarila lastno produkcijo Mirror 2 Mirror Production. Seveda je vsak našel svojo pot v tej panogi, on je postal pisatelj in režiser, jaz pa sem se našla v snemanju in montaži, torej ustvarjanju vizualnih podob.

Kako vse to povezuješ oz. dopolnjuješ v eno celoto?
Odraščala sem v umetniški družini, moja mami je slikarka in modna oblikovalka, moj stric je bil slikar, vsi so plesalci. Tako je bilo le vprašanje časa, kdaj se bom tudi sama začela ukvarjati s plesom. Kreativna sem bila že v otroštvu, ko so me starši peljali k akademski kiparki, kjer sem se že takrat učila kipariti. Vedno sem tudi rada oblikovala nakit in se ukvarjala z grafičnim oblikovanjem. V šoli sem oboževala fotografijo in kot vizažistka sem si vedno želela biti bolj vključena v filmski proces, kar me je spodbudilo za delo v produkciji.

Kako sebe sploh poimenuješ? Si plesalka, kiparka, filmska ustvarjalka … kaj?
Preprosto se poimenujem kar umetnica. Res je, da počnem veliko ustvarjalnih stvari, in dalo bi se jih našteti še mnogo več. Po izobrazbi sem sicer frizerka in profesionalna umetnica ličenja in maskerka, čemur sem posvetila veliko časa in delala na tem področju veliko let. Eden od mojih hobijev je bil tudi ustvarjanje unikatnega nakita, sem ter tja sem tudi rada prijela za čopič, restavrirala kakšne stare kose pohištva, postarala novega ali sestavljala kaj iz golega lesa. Za snemanje kratkih filmov sem narisala veliko ‘storyboardov’, prav tako pa mi tudi kreativnost na računalniku in grafično oblikovanje nista tuja. Veliko časa sem vložila v pridobivanje znanja za delo z raznimi profesionalnimi računalniškimi programi za oblikovanje in montažo. Ples mi seveda v življenju ogromno pomeni, saj plešem salso, bachato in kizombo, seveda pa se znam zavrteti tudi še na kakšne druge plesne ritme. Sčasoma sem postala tudi članica kizomba show skupine Kizolution, s katero smo nastopali na kar nekaj mednarodnih salsa in sensual festivalih na Hrvaškem, Madžarskem, v Avstriji, Nemčiji, Londonu itd. Seveda mi ples predstavlja veliko strast in navdih, ki ga nato uporabljam pri ustvarjalnem procesu, v katerem nastajajo moje skulpture, ki ne delujejo več statično, ampak so v gibanju. Na tak način nastajajo moje plesne skulpture, vendar mi plesno gibanje med drugim pomaga tudi pri fotografiranju in snemanju. Tako slika na kameri ni več le dvodimenzionalna, ampak postane prostorski, tridimenzionalni objekt, ki se giba skozi prostor, čas in svetlobo, včasih pa celo po ritmih glasbe. Vpliv plesa je prisoten in viden tudi pri montaži ujetih slik. Kot umetnici ličenja mi lepota ni tuja, in pravijo, da imam zelo izrazito oko za lepote ter da v vsaki stvari najdem nekaj lepega.


Zaupaj nam svoje akademsko šolanje oziroma pridobivanje plesnega in umetniškega znanja?
Nisem akademska kiparka, sem samouk, ampak izhajam v celoti iz sebe. To samo po sebi ni nujno slabo in vesela sem, da morda v nekem trenutku nisem imela formalnega znanja in nisem imela postavljenih že ustaljenih okvirov, da sem si drznila gledati izven okvirov ali pa morda ustvariti povsem svoj okvir. Starši so me kot otroka poslali na poletno delavnico k akademski kiparki, ki jima je že takrat povedala, da naj spodbujajo mojo kreativnost, kar so seveda tudi vestno počeli. Zaradi njune podpore in vztrajnosti sem lahko postala takšna kreativna oseba, kot sem danes. Ko sem spoznala svojega partnerja in se pridružila plesni skupini, sem začela tudi intenzivneje trenirati ples in s časom sem tako razširila svoje plesno znanje, kot tudi izboljšala svojo tehniko. Seveda se je vse začelo tistega večera, ko me je družina povabila s seboj na salsa zabavo, in nato, ko sem se odločila iti na svoj prvi tečaj salse in bachate.

Kako doživljaš svoj ples? Je želja, da ples postane tudi tvoj poklic? Ali bo ostal neka ‘dopolnilna’ dejavnost?
Pri nas je kar težko živeti od plesa, tako da bo najverjetneje ostal le moj hobi. Včasih kot asistentka pomagam svojemu partnerju, ki je plesni učitelj, in občasno imava tudi kakšen nastop oz. s plesno skupino redno treniramo in nastopamo. Seveda s partnerjem veliko obiskujeva plesne zabave in občasno tudi trenirava in sestaviva kakšno plesno točko.

Kaj pomeni Ples Energij, komu je namenjen, koliko si sploh plesno aktivna?
To je v bistvu zgodba o začetku pred začetkom. Začne se z mami Slavico Štrukelj Kokoravec KOKO, ki je kot umetnica delovala že veliko prej in ima za seboj več kot petdeset samostojnih in več kot šestdeset skupinskih razstav, tako v Sloveniji kot tudi v tujini. Njeno poslanstvo je prav posebno, in naključje, da deluje na višji ravni, saj je tako kot sta bili moja babica in prababica, zdravilka in izredna oseba. Vedno je pozitivna, nasmejana in polna življenjske energije, in tako delujejo tudi njene slike, to se je pokazalo po večletnih poskusih; na Inštitutu za bioelektromagnetiko in novo biologijo (BION) so opravili različna testiranja na prostovoljcih in na podlagi rezultatov izdali certifikat o energijskem zdravilnem vplivu avtorskih slik. Nato se je pot začela z menoj in ob življenjski prelomnici sem si izpolnila globoko željo in šla na potovanje po Toskani, kjer so se mi misli, srce in duša sprostili in očistili, da je bil pogled na življenje ponovno drugačen, barvit in poln upanja. Odločila sem se, da je čas za spremembe, in po vrnitvi domov sem kmalu pustila službo in se odločila začeti novo poglavje, slediti sebi in svojim sanjam, in tako sem začela plesati in po veliko letih znova prijela za glino in začela ustvarjati. Raziskovalna sem sebe, kot tudi materiale in odkrila nov in čisto svoj stil kiparjenja. Kmalu sem imela izdelanih kar nekaj kipov. Mamina podpora in veselje, da sem znova ustvarjala, je pripeljala do zamisli, da bi sodelovala pri eni od njenih razstav in bi s tem lahko pokazala svoje delo ljudem. Najprej sem bila skeptična, malo prestrašena, a zelo hvaležna za tako podporo. Tako je nastala najina prva skupna razstava v Galeriji Spomeniško varstvenega centra v Ljubljani, in ker sva želeli imeti odprtje razstave nekoliko drugače, sva jo ovili v barvo in ples in jo tako poimenovali Ples Energij. Tako je odprtje potekalo z gibanjem plesnih nastopov, v barvitih ritmih slik in glasbe in tudi s plesno gibljivostjo kipov. Tako je vse to tvorilo celoto in odprtje se je prelevilo v plesno zabavo, ki je trajala do jutranjih ur. S tem sva povezali svoja dela in zato ima ime tako velik pomen, ker delujeva skupaj, sva ga obdržali. Ime Ples Energij naju združuje pod enim imenom, a loči po ustvarjalnosti. Slavica in Leya, mama in hči, slikarka in kiparka, barva in forma, ples in energija. Tukaj je vse o nama https://www.ples-energij.si/

Sem prepričana, da ne gre za ‘navaden’ odnos mama-hči, ampak nekaj drugega. Za kakšno sodelovanje gre?
Najino sodelovanje je nedvomno prav posebno, lahko rečem, da med nama poteka globoka vez, sva mama in hčer, a sva tudi prijateljici, ki skupaj poslovno sodelujeta. Marsikomu je zanimivo, da med nama obstaja tako močna vez in da lahko tako lepo sodelujeva skupaj na več področjih. Mami sodeluje tudi pri naših snemanjih na področju ‘art departmenta’ in kostumografije, kjer se odlično ujamemo. Zanimivo je tudi to, da pri filmu sodeluje tudi moja sestra Iza, prav tako v ‘art departmentu’ in tudi v organizaciji ter pri scenarijih. Tudi moj partner je del tega kroga, saj je scenarist in režiser. Na takšen način se je celotna družina združila in našla v svoji vlogi. Življenje nas je združilo ne le v družinski in partnerski vezi, ampak tudi na kreativnem področju umetnosti in filma, kjer drug drugega odlično dopolnjujemo.

Je v kiparstvu ples prisoten v tvojih skulpturah, je samo inspiracija ali kaj več?
Ples je nedvomno močno prisoten v mojih skulpturah, celo kar nekaj mojih skulptur je plesnih ali pa izražajo plesne poze. Težko bi rekla, da je ples zgolj inspiracija za plesne skulpture, ker je mnogo več kot le to, ampak morda je šele začetek, saj svojim skulpturam skozi ples poskušam vdihniti gibanje in življenje.

Kje vse si že razstavljala in kaj te čaka zdaj po sprostitvi ukrepov zaradi korone?
Imela sem veliko priložnosti razstavljati svoje skulpture od Spomeniško varstvenega centra, Galerije PopArt, Velana Living v Ljubljani, do Galerije Štatenberg in Galerije Terme Tuhelj na Hrvaškem ter Galerije Lux Art v Trstu, Galerije Korotan na Dunaju in na enem od največjih sejmov moderne umetnosti v Milanu. Ena od mojih skulptur je tudi razstavljena v muzejski zbirki univerze v Južni Koreji. Ravno v času, ko se je začenjala izolacija, bi moralo potekati odprtje razstave v Benetkah, ki je bila seveda prestavljena in se bo zgodila takoj, ko bodo razmere dopuščale. Kljub temu pa se med tem časom z mami pripravljava na razstavo v Mednarodnem muzeju moderne umetnosti v Torinu, na katero naju je z mamo povabil galerist in kustos iz Trsta.


Si bila v času izolacije zelo aktivna in kako aktivna?
Absolutno. Po eni strani imam občutek, da sem bila celo bolj aktivna kot ponavadi. Veliko časa sem si vzela in kiparila oz. ustvarila nekaj skulptur, ki sem jih že dlje časa načrtovala. Prav tako sem veliko časa posvetila risanju, saj sem za projekt s partnerjem pripravila ‘storyboarde’. Med drugim sem si vzela čas in uredila fotografije s kakšnih minulih razstav in tudi zmontirala kar nekaj stvari, ki so še čakale na vrsto. Med časom izolacije smo imeli tudi premiero videospota za glasbeno skupino, s katero sodelujemo in snemamo spote, in je bilo treba opraviti še nekaj zadnjih sprememb pred izdajo. S partnerjem in sestro smo tudi pripravljali in organizirali snemanje pilotne epizode serije, ki naj bi jo snemali ravno med časom izolacije, a smo to prestavili na zdaj po izolaciji. Sočasno smo tudi delali na filmskem projektu mojega partnerja, ki ga želimo posneti v Ameriki.

Kaj si najbolj pogrešala in kaj popolnoma nič?
Najbolj sem pogrešala družino in naša druženja, saj smo bili zaradi ukrepov nezmožni prehajati med občinami. Seveda pa sem pogrešala tudi ples in druženja s prijatelji. Moram priznati, da takšne tišine nisem navajena, razen ponoči. Po drugi strani pa nisem prav nič pogrešala vsakdanjega stresa modernega življenja in vsega, kar prinese s seboj. Vsekakor je človek lahko veliko bolj osredotočen in produktiven, če odstranimo večino odvečnih in nepotrebnih motilnih elementov sodobne družbe.

Napoveduješ tudi produkcijo filma, če boste seveda zbrali dovolj financ. Koliko potrebujete, zakaj Amerika in kdo je kreativna ekipa? In zaupaj nam vsaj del vsebine filma? Bo mogoče plesni film?
Res je, s partnerjem in sestro pripravljeno film, ki ga želimo posneti v Ameriki. Za takšen korak smo se odločili zato, ker je koncept filma rahlo drugačen v primerjavi s tipičnimi slovenskimi filmi. Žanrsko je film psihološki triler in zahteva primerno okolje za snemanje ter seveda tudi pravšnje finančno zaledje. Trenutno je kreativna ekipa sestavljena iz mojega partnerja Vitala Butinarja, ki je tudi napisal scenarij filma in ga namerava tudi režirati. Brez moje sestre Ize Kokoravec seveda nikakor ne bi šlo, saj je vedno ključen del ekipe na več področjih, od svetovalke pri pisanju scenarija do izredno talentirane oblikovalke scen. Tukaj sem seveda tudi jaz v vlogi direktorice fotografije, ki bo zadolžena za celotno podobo in snemanje filma, po tem, ko bo film posnet, v vlogi monterke in koloristke. Trenutno pomagam pri razvoju filma, kar pomeni, da rišem ‘storyboarde’ in poskušam zasnovati podobo filma. Seveda imamo nekaj ljudi, ki z nami sodelujejo, tudi z druge strani sveta, in sicer v Los Angelesu, od koder je naš producent Dan, ki je hkrati tudi pomagal scenarij spremeniti na visoko raven Hollywooda. Seveda je zraven tudi že kar nekaj ljudi, ki nam pomagajo v ozadju, ampak trenutno se osredotočamo na iskanje investitorja, ki bo financiral film, in seveda ravno tako pomembno na distributerja. Zaradi tega smo začeli tudi z zgodnjo promocijo filma, saj je to eden od načinov, s katerim lahko pokažemo potencialnim investitorjem, da obstaja interes za naš film. Žal film ni plesni, ampak ker sva oba s partnerjem strastna plesalca in sva svojo filmsko produkcijo začela s plesnimi videi, sem prepričana, da bo čez čas nastal tudi kakšen plesno obarvan film. Moj partner sicer pravi, da je vsak film kot ples oz. kot plesni nastop, saj se nanj dolgo časa pripravljaš, nato pa v nekem trenutku uprizoriš in prikažeš neko zgodbo, ki se mora odviti sinhrono in brezhibno. Zelo na kratko povedano film govori o osebni psihološki stiski človeka, ki začne dvomiti v vse, kar je okoli njega in nenazadnje celo sam vase, medtem ko se svet okoli njega začne podirati. Razmišlja o tem, kako je obstajati oz. ali sploh zares obstaja in kako ugotoviti, kaj v tem življenju je resnično in kaj ne. Ne želim vam povedati preveč, da ne bi pokvarila užitka ob prvem ogledu filma. Lahko povem še to, da je veliko dogodkov povezanih z dogodki, ki jih vsi ljudje doživljamo skoraj vsak dan, in če jim posvetimo preveč pozornosti in razmisleka, se lahko začnemo izgubljati v teh mislih. Želimo si, da se bo vsak gledalec vživel v zgodbo, hkrati pa bo v njej kar nekaj zanimivih in nepričakovanih preobratov.
Načrtuješ tudi selitev čez lužo, če bo treba?
Vsekakor, ko bo čas za to, bomo šli v Los Angeles posnet film, kar pa se tiče selitve, pa puščam še vse možnosti odprte. Je pa res, da kot umetnica imam žal večje možnosti za uspeh v tujini kot pa v Sloveniji. Žal je naše tržišče premajhno in veliko premalo ljudi je, ki ceni in podpira umetnost in kulturo. Vsi bi gledali filme, poslušali glasbo, se učili plesati, gledali slike in kipe, a žal si tega ne morejo privoščiti podpreti oz. v nekaterih primerih celo ne posvečajo temu pozornosti.

Kdaj si najbolj srečna, zadovoljna in vesela?
Najbolj sem srečna, ko počnem to, za kar mi bije srce, takrat, ko svobodno plešem skozi življenje. Moja sreča je moja kreativnost in to, da me skozi življenje spremlja in podpira moja družina. Veseli me, da so naši odnosi tako močni in da se dobro razumemo, hkrati pa da tudi poslovno dobro sodelujemo, predvsem zato, ker se znamo poslušati.
Po čem pa si, Leya, najbolj prepoznavna med ljudmi, kdaj rečejo prijatelji: ja, to je naša Leya? Je kaj takega, ti je znano?
Ljudje pravijo, da sem vedno pozitivna in nasmejana, da sem izredna umetnica in multipraktik.

Je tvoj Y v imenu posledica česa ali ti je preprosto izbrala ime tvoja mama, oče?
Črka Y v mojem imenu je tako rekoč pika na “i” in je namesto črke “j”. Z njim me je pa pred leti poimenovala moja sestra in se je obdržal kot moje umetniško ime, ki je zraslo skupaj z mano.

Plesati pa je?
Strast in veselje, prijetno druženje s toplimi ljudmi, ki so morda ravno tako zmešani kot jaz, medtem ko smo dolgo v noč pokonci, ko drugi ljudje že globoko spijo in samo sanjajo o prijetnem druženju s prijatelji, plesanju in prijetni zabavi.
Hvala in želim ti vse dobro.