Ko plešem, se usmerim samo na to, kar čutim v tistem trenutku. Glava počiva, nimam namena razmišljati o čemerkoli, ampak samo biti v trenutku. Hkrati mentalno ne analiziram tega, kar čutim, ničesar, kar čutim v danem trenutku, ne odrivam, in ničesar, kar čutim, ne zadržujem. Sem s tem, kar čutim, tukaj in zdaj, ko ni misli, ki bi me hipnotično oddaljevale od resničnosti tega trenutka, od preprostosti tega, da sem, da obstajam tukaj in zdaj. In potem dvignem štartno zastavico življenjski energiji, da zapleše pristno, lahkotno, svobodno, brezkompromisno, popolnoma usklajeno s trenutkom. Vodijo me občutki v telesu, in sicer sledim tistim gibom, pozicijam telesa, ritmom, interpretaciji ritmov, ki sprožajo prijetne občutke v telesu. Zavedam se, da so prijetni občutki, občutki svobode, živosti in celovitosti praktično brezmejni, in tako lebdim v svetu brezmejnosti. Med izkušanjem brezmejnosti duha, celo omejenost fizičnega telesa popušča. In to je moja plesna droga …
Ko se izpojejo zadnji toni, se vrnem. Znajdem se spet v vlogi učitelja ali učenca plesa, morda koreografa. Z radostjo naredim, kar je treba, da izpolnim to vlogo. In prej ko slej se zgodi spet ta nori, svobodni in brezmejni ples. Kateri svet je pravzaprav bolj realen? Hahaha, odvisno od tega, kdaj si postaviš to vprašanje, medtem ko sanjaš ali medtem ko bediš … (je na družbenem omrežju Facebook razmišljal plesalec in pedagog Tomo Tololeski, ki bo gost oddaje Parada plesa v nedeljo, 14. junija, ob 18.45 na TV3 in bo razložil poučevanje po lastni metodi, imenovani TEJ)
