Pozdravljen, Marko, pravzaprav bi morala napisati tovariš Marko. Od kod ideja, da se poimenuješ tovariš Marko in Tovarishia kot tvoja skupina?
V mojem otroštvu so bili tovariši in tovarišice. Takrat jih nismo klicali učitelji. V času Centra plesa pa je bil prvi tovariš pravzaprav Luštek (Gregor, op. u.). Tako sem ga enkrat mimogrede poimenoval, ko smo ga nekje pred desetimi leti prvič povabili kot pedagoga v Center plesa. Pozneje se je vzdevek prilepil name in danes me v Centru plesa skoraj vsi kličejo Tovariš. Nekateri otroci niti ne vedo, da mi je ime Marko. Od tod tudi izpeljanka za Tovarishia Dance Company. Enkrat smo nekje zapisali: "Biti del Tovarishie ni le plesna ambicija. Tovarishia je pojem zaupanja, skupnega razvoja in sprejemanja soplesalcev v vsej njihovi norosti. Tovarishio vodijo Tovarishi, ki so za to poklicani."
Predstavi se našim bralcem in bralkam, ki bodo mogoče prvič brali o tebi – kot oseba in kot plesni ustvarjalec. Kdo si, Marko Urbanek, in kam si namenjen?
Rojen sem v Mariboru. Plešem od svojega sedmega leta. Preizkusil sem se v različnih plesnih tehnikah: sodobni ples na Plesnem centru (danes Plesna izba), jazz in modern pri Astrid in Mojci Ussar (Plesna skupina Nero), horton pri Fredu Lasserrju (Slovenski plesni projekt). 2002 sem se odpravil kot štipendist RS na SEAD v Salzburg, kjer sem se dokončno posvetil sodobnemu plesu. Po študiju sem se vrnil v Maribor, kjer smo skupaj z Majo Arzenšek, Ajdo Pfifer in Majo Logar ustanovili Center plesa, ki letos praznuje svojo 10. obletnico. Kadar ne poučujem plesa, se odpeljem s kolesom v Gradec, zmontiram kak video, skuham kosilo za starše, naslikam akvarel, se ‘zviram na aerial slingu’, spletem pulover, zaigram na violino ali klavir, spečem poročno torto, se sprehodim po parku s posvojenim hrtom ali pa potujem s svojim partnerjem. Vedno sem namenjen nekam, kjer bom lahko ustvarjal.
Načrtovano naključje. V najstniških letih sem si zelo želel, da bi se profesionalno posvetil plesu. V tistem času pa je bil takšen študij nekaj nenavadnega. Izbira ‘normalnega študija’ je bila v očeh staršev veliko varnejša odločitev. Vpisal sem študij umetnostne zgodovine in v zelo kratkem času ugotovil, da ‘piflarija’ ni zame. Jaz moram ustvarjati. V tem času sem v Ljubljani spoznal Freda Lasserrja, Kristino Pojbič, Kjaro Starič in Sinišo Bukinaca, in takrat sem začel resno razmišljati o plesu. Na Fredovih treningih sem spoznal Vito Osojnik, svojo dušo dvojčico. To so bili časi! Po naključju sva v časopisu zasledila razpis za financiranje umetniškega študija v tujini in se na ‘blef’ prijavila. Nadaljnja najbolj brezskrbna tri leta sva kot ‘cimra’ preživela v Salzburgu, in takrat sem začel zares plesati.
Center plesa smo skupaj z Majama in Ajdo ustanovili, ker smo čutili, da se nekje v nas skriva nekaj skupnega, nekaj posebnega. Nekaj, kar se ne zgodi vsak dan. Nekaj, čemur je treba posvetiti čas, da se razvije. In na tem smo gradili zadnjih deset let. Ob desetletnici smo v sodelovanju z GT22, Zavodom MARS, Zvezo prijateljev mladine Maribor, Društvom GOR in Wetrinskym pripravili festival z naslovom Magituda10. Festival se je začel 26. maja in bo trajal še do 9. junija, ko se bomo na Velikem odru SNG Maribor predstavili v zaključni predstavi z naslovom ZaWest, za avtorsko glasbo v živo bo poskrbel Bowrain. Sicer smo pripravili še video in fotografsko razstavo, ‘street art’ dogodek, ‘site specific performance’ v sodelovanju z režiserko Brino Klampfer, fuzijo plesnih klasov in seveda zaključno zabavo za vse, ki so z nami tako ali drugače.
Začeli smo z majhnim. Vsak dan so se zvrstili kakšni trije treningi. To so bili predvsem sodobni ples, modern in balet. Z leti se je ekipa sodelavcev vneto večala. Danes Center plesa premore štiri dvorane, v katerih vsak dan od ponedeljka do nedelje poučuje okoli 25 pedagogov. Naše vsebine so v grobem deljene na tri dele: Tovarishia Dance Company s sodobno-plesnimi projekti in izobraževanjem, rekreacija z aerial yogo ter Pandora – Art of Pole s plesom ob drogu. Pravo usmeritev smo našli v sodelavcih, ki so srčni in čudoviti ljudje. Vedno se odločamo po občutku. Vsakemu, ki se nam pridruži, poskušamo omogočiti okolje, v katerem lahko razvija lastne ideje. Občutek v ekipi je res izjemen!
Ljudje se danes na splošno več gibljejo in tudi na področju plesa je vedno več povpraševanja po nečem novem.
Kaj danes otroke / mladostnike motivira, da se vpišejo v plesno šolo?
Na začetku predvsem druženje in ljubezen do plesa. Iščejo okolje, v katerem so sprejeti takšni, kot so. Iščejo okolje, v katerem se lahko izražajo na svoj način. Želja po profesionalni plesni karieri se pojavi pozneje.
Največ sem pedagog, manj sem koreograf in skoraj nikoli plesalec. Teden ima premalo dni, da bi se lahko posvetil vsemu. Že nekaj časa pa razmišljam, da bi ta vrstni red malo spremenil.
Predvsem me zanima gib v povezavi z glasbo, ki jo ustvarjam tudi sam. Zanimajo me plesalci, ki so soustvarjalci. Obožujem sekvence prepletanja, kjer se več stvari dogaja hkrati. Zanimajo me osebne zgodbe in osebni pogledi na svet. Včasih se dotaknem tudi kakšne družbenokritične teme.
Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno? Kako jo doživljaš?
Slovenska plesna scena je razvita in bogata. Nekaterim manj reprezentativnim in manj oglaševanim vejam žal zaradi geografske majhnosti primanjkuje občinstva. Več truda bi bilo treba vložiti v pridobivanje in izobraževanje novega občinstva. Več bi moralo biti povezovanja in sodelovanja.
Upam, da končno nekje na dopustu. (smeh)
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Osrečuje me, da je nekaj, kar je v začetku bilo samo hobi, lahko postalo moj poklic. Osrečujejo me ljudje, ki jih v plesu srečujem. Včasih me žalosti, da mi zaradi plesa primanjkuje prostega časa.
Večinoma kuhamo doma, ker je bolj zdravo. Ob petkih jemo zunaj, velikokrat tudi v Rožmarinu.
Naštej tri predmete, brez katerih ne greš na nastop ali na vajo oz. sploh nikamor.
Ipod, sončna očala in nahrbtnik.
Po čem si prepoznaven, kako vedo vsi, aha, to je pa naš Marko?
Verjetno po svojevrstnem humorju.
Enako vprašanje so mi zastavili, ko smo oblikovali spletno stran Centra plesa. Takrat sem izbral: ‘Art is the only way to run away without leaving home’ (Umetnost je edina pot, po kateri lahko zbežiš, ne da bi se odpravil od doma, op. p). (Twyla Tharp). Sicer pa nimam nekega strogega vodila. Odločam se po občutku.
