Je temperamentna plesalka, koreografinja, pedagoginja, ki jo zanima vse in še več …
Karin, lep plesni pozdrav na mojem portalu, in vesela sem, da si me kontaktirala in poslala najnovejši video, ki je videti zelo ‘fajn’ in inventivno. Kaj je bil razlog, da si ga skreirala, in kakšen je seveda namen videa oziroma za kakšen projekt gre?
Barbra, lep pozdrav tebi in seveda hvala za odziv. Tale projekt se je pletel v moji glavi kar nekaj časa. Zavedala sem se, da je velik zalogaj, zato sem verjetno tako dolgo odlašala z realizacijo. Gre torej za projekt, kjer sem povezala ples z video projekcijo in je malo inovativnejši pristop k plesnemu ustvarjanju. Želela sem si ustvariti nekaj novega in ne tako pogosto videnega v Sloveniji. Gre za delno samopromocijo in pa tudi možnost drugačnih in večjih nastopov. Menim, da smo z ekipo opravili odlično delo, in že načrtujem nove podvige na tem področju.
Vidim, da je projekt financiran tudi s strani ministrstva za kulturo, kako ti je to uspelo − prepričati tamkajšnjo komisijo, da ti dodeli sredstva?
V bistvu se je to zgodilo precej nepričakovano. Slučajno sem zasledila njihov razpis, in ker sem samozaposlena v kulturi, sem se lahko prijavila. Imela sem le nekaj dni do prijavnega roka, zato sem oddala obrazec z nič kaj velikimi pričakovanji, bolj v stilu ‘bo, kar bo’. No, komisiji se je zdel projekt dovolj inovativen in vreden finančne podpore. To je bila končna brca, da sem ga le realizirala, saj je tudi precejšen finančni zalogaj.
Ampak zdajle se je verjetno tudi zate vse malo ustavilo ali pač ne. Kako in kaj se ti dogaja in kaj razmišljaš v tem času izolacije, ki nam jo je prinesel koronavirus?
Ja, res je, se mi zdi, kot da se je cel svet ustavil, čeprav bi lahko rekla, da plesni svet živi dalje. V plesni šoli, kjer poučujem, predajamo znanje online. Vsak teden se zaprem v plesno dvorano (sama) in posnamem material za prihodnji teden, tako da naši tečajniki niso v zaostanku in ohranjajo formo ter kondicijo. Poleg tega je dovolj časa za delo na sebi. Moram reči, da mi kar ‘paše’ tale karantena. Moja jutra se začnejo z jogo, redno skrbim za fizično pripravljenost, iščem nove zamisli za ustvarjanje in načrtujem življenje po koroni. Trenutno stanje je prišlo po zelo napornih mesecih dela, tako da mi malce počitka prav paše. Ostajam pa pozitivna in upam, da se bo delo kmalu vrnilo na ustaljene tire.
Preplesala si mnogo in še več. Po začetku v PŠ Urška si razširila krila tudi po svetu. Kdaj si se pa zavedala, da bo ples postal zares tvoja služba?
Hm, verjetno takrat, ko mi je pokojni Tomaž Ambrož ponudil možnost poučevanja v PŠ Urška. To je bilo pred 13 leti. Takrat sem ugotovila, da ples ni nujno samo hobi. Začeli so prihajati še nastopi in nerazdružljivost s plesom je bila čedalje bolj očitna.
Deluješ kot plesalka, koreografinja in pedagoginja, kajne? Spomni nas, kje vse podajaš plesna znanja. Ali je to samo Libero dance center?
Tako je. Trenutno poučujem samo v Liberu. Azra Selimanovič mi je z letošnjo sezono zaupala show dance sekcijo, tako da sem za zdaj še precej sveža v Liberu. Imela sem kar triletno pavzo od poučevanja plesa. Nekako sem začutila, da so mi prioriteta projekti in nastopi, zato sem poučevanje potisnila na stranski tir. Ni bilo dovolj časa in predvsem premalo energije, ki jo moraš vlagati v plesalce, zato se mi je to zdela primerna odločitev. No, očitno sem pogrešala ‘vzgajanje’ plesalcev, saj mi je zdaj v Liberu super.
Si imela že načrtovane koreografije za letošnje državno prvenstvo?
Plesalci Libero dance centra se bolj kot državnega prvenstva udeležujejo festivalov doma in v tujini. Tako sem s svojimi puncami pripravila show dance formacijo in pa dva solo nastopa, vendar je naše načrte prekrižal virus. Predstaviti bi se morale na Libero dance festu in nato še na festivalu v Skopju, pa je za zdaj vse žal odplavalo po vodi. Ampak nič hudega, noben trening ne gre v nič, saj te naredi samo boljšega. Sem prepričana, da bomo še odločneje zakorakali na prihodnja tekmovanja.
Sama si veliko tekmovala in bila večkrat državna prvakinja. Kako gledaš zdaj na tekmovanja in kako nanje pripravljaš svoje varovance?
Priznam, da sem po letih tekmovanj dobila manjši odpor do teh. Se pa zdaj zavedam, da so tekmovanja ključna za mlade plesalce, saj so nekakšen vir njihove motivacije za delo. Tekmovanja ti prinesejo ogromno pozitivnih vrlin, ki jih poskušam razložiti tudi svojim plesalcem, saj ne želim, da so dobre uvrstitve njihov edini razlog udeleževanja tekem. Želim, da razumejo pomen discipline, odrekanj in timskega duha, ki jih s seboj prinesejo treningi in tekmovanja.
Kako pa bi opisala plesni stil, ki ga poučuješ, in stil, ki ga koreografiraš? Kaj ti je pri koreografiji najpomembneje?
Plesni stil ‘še vedno raziskujem’. Imam obdobja, ko se bolj najdem v jazzu, potem mi zadiši contemporary, velikokrat si obujem visoke pete in koreografiram ta stil. Tudi svojim plesalcem poskušam ponuditi široko paleto stilov. Primarno sem jazz plesalka, vendar sem vesela, da lahko ponudim še več. Najpomembneje pri koreografiji mi je, da ti da dober občutek, ko jo odplešeš. Lahko je še tako težka in se ti marsikje zalomi, ampak na koncu ti mora pustiti pozitiven pečat na duši. Takšne so meni najljubše.
Zadnje čase si bila del ‘balkanske ekipe’ Žige Sotlarja, da se pošalim, s katero ste intenzivno nastopali po Balkanu. Kaj ti pomeni ta del v tvoji karieri?
Oh, to so ‘bonbončki’ naše kariere. Takih priložnosti imamo slovenski plesalci malo, zato sem izredno vesela in hvaležna, če jo dobim. Štejem si v čast, da sem lahko del ekipe plesalcev, ki nastopajo na velikih odrih v tujini. Veseli me tudi dejstvo, da čedalje več naših koreografov deluje v tujini in daje priložnost slovenskim plesalcem, da se predstavijo na večjih projektih.
Bila si tudi spremljevalna plesalka Lee Sirk, s katero si nastopila na Evroviziji. Je ta izkušnja podobna ‘balkanski’ ali še mnogo večja?
Evrovizija je bil ena od boljših plesnih izkušenj v moji karieri in je nedvomno večja kot ‘balkanska’. Vsaj kar se produkcijskega vidika tiče, priprav in razsežnosti projekta samega. Spomnim se, da me niso noben oder, luči in ozvočenje tako fascinirali, kot me je v Lizboni. So pa to vse veliki projekti v moji karieri, ki zasedajo prav posebno mesto v srcu in jih ne bi zamenjala za prav nič.
Kakšen pa je tvoj pogled na slovensko plesno sceno? Nad čim si najbolj navdušena in nad čim niti malo?
Slovenska plesna scena premore veliko število odličnih plesalcev. Vedno znova sem fascinirana nad mladimi upi, njihovo predanostjo in talentom. Menim, da so obeti za slovensko plesno sceno zelo pozitivni. Navdušena sem nad dejstvom, da smo čedalje bolj povezani med sabo, razumevajoči in se podpiramo. Imam občutek, da bo te povezanosti čedalje več. Malo manj me navdušuje večno rivalstvo med klubi in očitna metanja polen pod noge ter seveda včasih nerazumljivo delovanje PZS-ja. Ampak povsod so plusi in minusi. Jaz minuse največkrat odstranim iz enačbe in uživam v pozitivi.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Najbolj me definitivno osrečuje svoboda, ki ti jo da ples. Svoboda izražanja, ustvarjanja in dela na sploh. Zelo me pa žalosti dejstvo, da ni najbolj preprosto živeti kot profesionalni plesalec. Slovenija je precej majhno tržišče, odličnih plesalcev pa je preveč, zato jih vedno več tudi migrira v tujino. Pogosto se tudi ne počutimo dovolj cenjeni pri svojem delu.
Ukvarjaš se tudi z manekenstvom, kar je pri tvoji zavidljivi postavi povsem normalno. Kaj ti daje manekenstvo, zakaj tudi ta plat?
No, ne bi rekla, da sem ravno profesionalna manekenka. Največkrat sem se namreč preizkusila v vlogi fotomodela in sodelovala na snemanjih raznih reklam. Pravijo, da je s plesalci zelo preprosto sodelovati, ker se znamo hitro ‘obrniti’ in nam ni tuje korektno upoštevanje navodil. Sama sem človek več interesov, zato se rada preizkusim v priložnostih, ki so mi ponujene. Ker mi stanje pred kamero in nastopanje nista tuja, sem se hitro znašla tudi na tem področju. Prepričana sem, da nisem pri plesu zaključila in me čaka še veliko stvari, v katerih bom preizkušala svoje vrline.
Kdaj je Karin Putrih najbolj zadovoljna, srečna, vesela, izpopolnjena?
Ko počnem, kar me osrečuje, z ljudmi, ki so mi blizu. To je lahko ustvarjanje, plesanje, nastopanje, potovanje … Dokler počnem stvari z nasmehom na obrazu, sem izpopolnjena. Ne zahtevam veliko, da sem srečna, niti ne potrebujem, saj sem izbrala poklic, ki mi to dnevno prinaša. Poleg tega mi je pomembno, da sem obkrožena z ljudmi, ki me je navdihujejo, podpirajo in prinašajo veselje v moj svet.
In ali ve, kam je namenjena?
Kot sem že omenila, sem človek več interesov, zato se tudi rada pustim presenetiti. Všeč mi je, da je moje delo razgibano, nikoli dolgočasno in skoraj nikoli predvidljivo. Vse, kar vem, je, da se premikam naprej, kaj bo pa to prineslo, bomo videli. Za zdaj me življenje še ni razočaralo.
Misliš, da se bo svet kaj drugače vrtel po koroni, bomo izšli kaj drugačni, se bomo kaj naučili ali pač ne? Kaj boš ti odnesla iz vsega tega?
Upam, da se bo svet drugače vrtel. Ker sem kot radovedna duša pogledala že preveč dokumentarnih filmov in prebrala veliko strokovnih člankov, vem, kako zelo krut in pokvarjen je ta svet. Včasih si mislim, da si zaslužimo virus, da nam da nekaj lekcije. A žal menim, da se veliko ljudi ne bo dotaknilo trenutno stanje. Upam pa še vedno lahko. Želela bi si več strpnosti, solidarnosti in pomoči med ljudmi. Želela bi, da se več ljudi začne zavedati, kako je treba skrbeti za naš planet. Ta situacija mi je dala zavedanje, da ni nič samoumevno. Treba je ceniti čas, ki ga imamo, ga izkoristiti ne le sebi v prid, ampak upoštevati vsa bitja na tem planetu. Definitivno bom bolj pametno izkoristila priložnosti, ki se mi ponujajo, in poskušala posvečati svoj čas le ljudem, ki si to zaslužijo.
In kaj bo prva stvar, ki jo boš naredila, ko vse to mine?
Objela obe babici, ki sta na drugem koncu Slovenije in ju zaradi omejitev ter zdravstvenih razlogov ne obiskujem.
Hvala za intervju in vse dobro ti želim.
