Pogovor s plesalko Laro Lončarič, ki odkrito opiše svojo plat doživljanja dveh let šolanja baleta na mariborskem Konservatoriju za glasbo in balet ter kako ji je uspelo odplesati na študij v Barcelono
Lara, pozdravljena. Kar udarim s prvim vprašanjem, saj si v teh dneh skupaj še s tremi kolegicami razburkala baletni svet z izjavami v članku na https://maribor24.si/kultura/dnevna-temna-plat-mariborskega-konservatorija, kjer si precej odkrito spregovorila o dogajanju na mariborskem Konservatoriju za glasbo in balet, ki si ga obiskovala dve leti. Gre predvsem za tvoje/vaše izjave, da so vas tamkajšnji pedagogi silili oz. nagovarjali k hujšanju. Nam razložiš, kaj se je dogajalo in kaj je po tvoje šlo zelo narobe?
Najprej naj povem, da za ta članek nisem vedela pred sredo zjutraj, ko sem ga videla na profilu ene od nekdanjih dijakinj te šole. Če bi želela svoje ime zakrivati in podajati anonimne izjave, se za ta intervju verjetno ne bi odločila. Zavedam se, da se izpostavljam in da bo več kritik na moje besede slabih. Nobenega ne želim prizadeti ali na drugi strani poveličevati. Pišem samo resnico in delim svoje izkušnje. Na Konservatorij Maribor sem se vpisala v šestem razredu osnovne šole, po opravljenih izpitih za snov, ki so jo do tedaj že predelali moji vrstniki. To ni najbolj običajen baletni začetek, saj po večini ni vključevanja v višje baletne razrede. Po koncu osnovne šole sem se odločila za vpis v gimnazijski program Konservatorija. Seveda je tudi za to bil potreben opravljen sprejemni izpit. Že ko sem prvi dan stopila v razred, sem spoznala, da je balet vse prej kot šala, čeprav sem bila pripravljena na to. Zavedala sem se tudi, kakšno srečo sem imela s tem, ko sem dobila priložnost pridobiti to več kot potrebno tehnično znanje. Balet sem na začetku jemala kot nek pripomoček, ki mi lahko kdaj v prihodnosti pomaga dosegati moje sanje. Od majhnih nog me umetnost pritegne na vseh področjih. Nisem bila ‘tipičen’ otrok, ki bi želel v baletno šolo. Želela sem plesati in ustvarjati na glasbo, zato se je moja plesna pot začela s sodobnim plesom. O svojih začetkih pišem v prvi vrsti zato, da bi lažje razumeli, zakaj je moj pogled na dogajanje v baletni šoli precej drugačen od nekoga, ki je bil v ta svet vpeljan že od tretjega ali četrtega leta starosti. Marsikdo trdi, da je baletna umetnost najzahtevnejša, ampak zdi se mi, da za temi besedami stojijo predvsem tisti, ki se ukvarjajo izključno s tem. Po mojem mnenju bi morala vsaka zvrst plesa biti obravnavana enako, saj nobena ne zahteva manj vloženega truda, ko govorimo o profesionalnih plesalcih. Če se hip-hop razvije na ulicah, balet pa v gledališču, še ne pomeni, da je njegovo zahtevnost vredno zaničevati. Ker sem bila z umetnostjo vzgojena v tako odprto razmišljanje in predvsem zato, ker sem se z raznolikimi plesnimi delavnicami sama postavila na realna tla, je bil zame baletni svet popolnoma nov. Pri spoznavanju novih zvrsti sem srečevala ljudi najrazličnejšega videza in vedno so me presunili s svojim talentom, ne glede na to, če niso ustrezali kriterijem popolnega telesa. Kaj sploh je popolno? Popolno ne obstaja. Sploh pa v ‘popolnosti’ ne zaznam prav nobene vznemirljivosti. Najbolj ironično je to, da to piše največji možen perfekcionist. Kljub temu da od sebe zahtevam ogromno, to ne zadeva ostalih ljudi. Razumem, da je balet nek spomenik kulture in da ima določene zahteve, ki jih spoštujem. Je umetnost, ki zahteva od človeka garanje, odrekanje, samodisciplino in še enkrat garanje. Sem zagovornik tega, ker če želiš nekaj doseči, plačaš davek za to. Pri vsem tem me pa zmoti ena stvar. Živimo v 21. stoletju, balet pa skupaj z nekaterimi pedagogi ostaja v zgodovini. Sami zagovarjajo konzervativno učenje, ki ni napačno, saj knjige o tehniki ostajajo iste čez vso zgodovino, njihovi pristopi pa bi se po mojem morali prilagoditi času, v katerem živimo. Seveda bo kdo rekel, da je pamet lahko soliti, ampak sem k sreči na svoji poti srečala profesorje, ki so mi to sami dokazali. Redna predavanja o tem, da preveč jemo, kako izločati hrano po jedi, tehtanja pred vsemi v razredu, zbadljivke in slabšalnice po mojem mnenju zares niso potrebne. Predvsem ko gre, kot v mojem primeru, za najstnico, ki se začne boriti s svojimi hormonskimi težavami. Vsako telo se na te spremembe odzove drugače. To je naravno. Samopodoba je pa v tem času tudi najbolj nestabilna. Ko ti pedagog v taki situaciji reče, “če si razmišljal o drugem poklicu, ker si za balet predebel”, se vsakem s kančkom čustev spustijo po licih solze. Ne igram nobene žrtve, čeprav je bil to samo en primer takih besed, ki mi bodo za vedno ostale v spominu. Sama sem hvaležna za to izkušnjo, saj vem, da me je naučila ogromno in da sama nikoli ne bom tako komunicirala s svojimi učenci. Žal pa teh besed nisem slišala samo jaz, ki me družina neizmerno podpira in vodi skozi življenje. Baletniki, ki te sreče nimajo ali pa jih je to bolj prizadelo zaradi kakršnih koli drugih razlogov, so kljub preteklemu času zelo zaznamovani zaradi zaničevanja še danes. Na tem mestu se mi ne zdi pomemben noben izgovor, kot na primer, da so nam želeli najbolje in nas pripravljali na krut svet. Z besedami in neizobraženim pedagoškim pristopom je takšno ravnanje nečloveško. Besede lahko bolijo tudi bolj kot dejanja. Konservatorij Maribor sem zaključila z drugim letnikom srednje šole, ko sem se v tretji letnik vpisala na KGBL zaradi želje po širšem plesnem znanju in velikem upanju po boljših človeških odnosih.
V članku avtorice Ane Lah, ki sicer deluje v društvu Baletna pravljica, ki jo vodi Lea Sitar (avtorica članka se mi je oglasila po objavi in pojasnila, da od marca dalje ni več aktivna v društvu Baletna pravljica op.a.), ste omenjena štiri dekleta s psevdonimi Mojca, Anja, Teja in Maja, ampak ti si se edina oglasila oz. razgalila na družbenem omrežju, torej nisi nobena od naštetih štirih imen, kot pišeš zgoraj. Meni samo časovnica ni jasna − zakaj ste/so se dekleta oglasila šele zdaj, ker − kolikor vem − nobena od vas že nekaj časa ni več na Konservatoriju in tudi vse niso končale šolanja?
Še enkrat povem, da sama nisem bila vključena v ta članek, zagotavljam pa lahko, da je v vsakem razredu vsaj en somišljenik.
Zakaj se nisi uprla, zakaj nisi rekla stop, tega se jaz ne grem?
Iskreno povedano, me je takrat bilo strah in mislila sem, da samo jaz mislim tako. Stop sem pa rekla s tem, ko sem se prešolala. Preprosto sem zaradi takega odnosa zasovražila svojo prvo in večno ljubezen – ples. Tudi zaradi tega, ker me je večina pedagogov vse prej kot podpirala k nadaljevanju treniranja preostalih plesnih tehnik. Nisem več videla druge rešitve kot začeti znova v novem okolju, čeprav nisem bila prepričana, ali je to možno.
Koliko kilogramov pa si sploh imela in koliko bi po standardih pedagogov morala imeti, saj pravite, da so vas tedensko tehtali?
Tehtnice, razen v baletnem razredu, nikoli nisem uporabljala, ker se mi zdi, da to lahko hitro preide v nezdravo odvisnost in prekomerno obremenjevanje s številkami. Sama spremljam svoje telo brez tega pripomočka − glede na oblačila, prehrano, počutje in telesno pripravljenost.
A vendar, izbrala si baletno umetnost, ki je ‘peklenska’ in k njej seveda sodi skladna postava. Tista dekleta, ki študirajo balet v Rusiji, mi pravijo, da bi tudi bila bolj lačna kot sita. Hujšanje z zeljno juho je pa reklamirala že velika Sylvie Guillem, in če sem iskrena, sem v mladosti tudi jaz eksperimentirala z njo. No, to je bil bolj medklic. Opiši nam, zakaj si se sploh odločila za balet in kaj najbolj zameriš svojim pedagogom?
Kot sem že omenila, sem se za balet odločila zaradi želje po pridobivanju izjemno pomembne tehnike. Moja prva in večna vzornika, Nastja Bremec Rynia in Michal Rynia, sta mi predlagala baletno izobraževanje, ne glede na poznejšo opredelitev v določeno plesno zvrst. Ker mi vedno znova dokazujeta, da je s sledenjem strasti in razvijanjem svojih zamisli vse mogoče, sem sprejela to odločitev. Izkazalo pa se je za več kot to. Zame je bila ta izkušnja velika življenjska šola, ki me je v prvi vrsti naučila največ o sebi. Svojim pedagogom nimam kaj zameriti. Verjamem, da so za nas želeli najbolje. Če temu ni tako, pa imajo sami največjega moralnega mačka.
Bi dejala, da je to črna pika v tvoji plesni karieri, obdobje, ki si ga prebrodila in ti je dalo nov zagon, saj si se vpisala na študij na Inštitutu umetnosti (Institute of the Arts Barcelona) v Barceloni. Od kod pa ta zamisel, kaj študiraš in zakaj ravno ta plesna akademija oz. inštitut, ker − kot vidim, gre za ples, igro, muzikal …
Menim, da me je vsaka izkušnja do zdaj pripeljala do tega, kar sem. Ničesar ne obžalujem, in za vse, tudi za tiste malo slabše trenutke, sem iskreno hvaležna. Kot sem napisala na začetku, ljubim umetnost v vseh pogledih. Nikoli si nisem želela življenjske poti začrtati drugače. Čeprav mi učenje ni nikoli predstavljalo težav in se bom mogoče lotila kdaj v življenju še tudi kakšnega izrednega ‘teoretičnega’ študija, si ne znam predstavljati vsakdana brez plesa. Navdih za nove zamisli sem vedno iskala v umetnosti in umetnikih. Za Institute of the Arts Barcelona (IAB) sem izvedela od plesalke, ki definitivno spada med te ljudi in je tam opravljala drugi letnik, ko sem se odločila za prijavo na avdicijo. Moram priznati, da sem bila precej izgubljena, ko se je bližal zaključek srednje šole. Vedela sem, kaj želim, ne pa natančno, kako to to izpeljati. K temu, da sem si upala sanjati in želela več, je seveda pripomogla moja izjemna družina in tudi profesorji na Konservatoriju v Ljubljani, ki so se trudili angažirati, kolikor je to bilo mogoče. Dejstvo, da moji cilji v Sloveniji žal niso dosegljivi ali pa mi pot do tja ne bi tako ustrezala, je pripeljalo do odločitve za študij v tujini. Kot ste verjetno do tega trenutka opazili, nisem človek, ki bi se zadovoljil z ‘navadnim’ in skakljal za običajnim. IAB me je pritegnil ravno zaradi tega. Seveda je misel na sončno Španijo, življenje ob morju in med temperamentnimi ljudmi pripomogla k odločitvi. Vedela sem, da je šola nova in da takrat še ni bila svetovno priznana, kot na primer slavni Codarts, toda to je v meni zbudilo še večje zanimanje. Kaj lahko ponudijo plesalci, ki so pred kratkim bili sami del aktivne scene in imajo zaradi tega najboljša vodila na tem področju.
Kakšen je študij v Barceloni, kaj ti ponuja, kako se financiraš?
Študij v Barceloni je zame bila tista prava odločitev. Trenutno končujem zadnji, tretji letnik, in vse bolj se zavedam te neverjetne izkušnje. Študij je zelo raznolik in na področju plesa, muzikala ter igralstva ponuja izjemno veliko. Vsaka smer se skozi celoten čas študija prepleta z ustvarjenimi produkcijami, ker imamo na primer tudi mi, plesalci, skozi vsa tri leta tudi obvezno petje in igro. Program je usmerjen v pripravo plesalca na njegovo profesionalno življenje v pravem pomenu besede. V prvem letniku je poudarek na plesni tehniki v vseh stilih in teoriji, kot na primer zgodovina umetnosti, anatomija s poškodbami, kondicijska priprava in nutricionistika. V drugem letniku se profesorji osredotočajo na povezavo tehnike in predstavitve na odru, torej kako nastopati, prilagodijo se tudi teoretični predmeti. V zadnjem letu pa teorije, razen kako se zaposliti in povezati s profesionalnim svetom, ni več. V plesnem programu imamo dve smeri, Dance in Commercial dance. Obe zajemata enake predmete, predvsem v prvem letniku, v drugem, ko se naredi razvrstitev po lastni izbiri, pa se ohranijo enaki predmeti in dodajo specifični. Vsi imamo torej balet, sodobni ples, commercial (različne stile – jazz funk, popping, house, voguing itd.), jazz, step in improvizacijo. Financiranje je do tega šolskega leta potekalo v lastni režiji, zdaj pa mi je del šolanja pokrila država s štipendijo.
Ampak zdajle si v Sloveniji, kajne? Kje te je ujela korona, kdaj si se vrnila iz Barcelone in kako doživljaš tole samoizolacijo?
Tako je, trenutno sem v Sloveniji, in kot kaže, bom študij tukaj tudi zaključila. Najprej sem nameravala ostati kar v Španiji, saj bi s tem najmanj ogrožala sebe in družino, vendar sem se po nenadnih ukrepih o zaprtju države odločila pripotovati domov. Iz Barcelone sem se torej vrnila pred enim mesecem, prek Dunaja. Samoizolacija zame ni pretirano pretresljiva, saj imam zaposlitve s strani šole, ko pa je tudi tega premalo, si znam zmeraj popestriti čas. Glede na to, da prihod domov povezujem s preživljanjem časa s svojo družino in fantom, pa postaja oddaljenost vse težja.
Si fizično aktivna, plešeš, delaš vaje za kondicijo … Opiši nam en izolacijski dan?
Doma se trudim ohranjati svojo telesno pripravljenost, kolikor je to mogoče. Trenutno sem bolj kot kadarkoli hvaležna za socialna omrežja in možnost online povezave z ljudmi, kjerkoli že so. Moja jutranja rutina je zmeraj enaka – ovseni kosmiči z dodatki in kava. Urnik se vsak dan spreminja, saj se trudim tudi kaj postoriti doma. Vsak dan imamo organizirane treninge s šolskimi profesorji prek kamer, torej poleg dveh ali treh teh naredim tudi sama ali z mami kaj za kondicijo in moč. Vmes veliko uporabljam videoklice s sošolci, ki so trenutno vse od Trinidad pa do Finske. Dneva ne preživim brez poslušanja glasbe in improvizacije, tudi če je to samo pet minut. Glede na to, da nam je vreme naklonjeno in da ne živim v središču mesta, preživim vsak dan nekaj časa v naravi. Vsekakor se trudim iz nastale situacije narediti čim več.
Nekateri bodo danes o tebi brali prvič, pa te prosim, da se nam predstaviš kot oseba in kot plesalka. Kdo si, Lara Lončarič, in že veš, kam si namenjena?
Sem 22-letna plesalka iz Štajerske. Veliko o svojem plesnem življenju sem povedala že pri prejšnjih vprašanjih, pa vendar. Prihajam iz izjemne družine, ki me od rojstva podpira na vsakem koraku in me opominja, kaj je to iskrena ljubezen. Sem pozitivna oseba, ki obožuje smeh, pa vendar skušam biti realistična do sebe in drugih. Zdrav način življenja zelo zagovarjam in se, odkar sem se učila o tem v šoli, poskušam izobraziti o tem tudi sama bolj poglobljeno. Pomanjkanje gibanja zame seveda nikoli ni bil problem, sem pa dokazala sama sebi, kako pomembna je premišljena in primerna prehrana. Zdaj skušam svoje znanje in izkušnje podeliti vsaj s svojimi najbližjimi, in za zdaj mi uspeva. Sem zelo skrben človek in mar mi je za vse, kar leze in kar gre, tudi če je to pajek na steni moje sobe, ki se ga ustrašim in mu življenje reši eden od staršev. Poleg plesa sem se v mladosti preizkusila v najrazličnejših stvareh. Trenirala sem veliko športov in se vključevala v vse možne krožke. Poleg plesa ima pa izjemno veliko vlogo v mojem življenju glasba. Lahko bi rekla, da sem svojo ljubezen do glasbe pokazala že s tem, da sem se v vrtcu s pevskim zborčkom udeležila vsakega nastopa in revije kljub zasedenemu urniku. V osnovni šoli sem zaključila glasbeno šolo s flavto in ob tem obiskovala tudi solo petje. V tem delu svojega življenja sem spoznala zares izjemne ljudi, ki me na poti spremljajo še danes. Čeprav se je moje muziciranje zaključilo z obveznim poukom klavirja na srednji šoli, pa je glasba od srednje šole naprej dobila prek glasbenika v mojem življenju nov pomen. Gotovo vem, kam približno sem namenjena. Čeprav se je moje življenje šele zares začelo, pa me je do zdaj že naučilo, da bo moja pot najbrž popolnoma spremenila smer in me pripeljala v neznane kraje, katerih lepote še ne poznam. Ples je definitivno moj večni spremljevalec in način življenja, ki se mu se ne želim odreči. Na kakšen način me bo resnično spremljal, pa za zdaj še ne vem.
In kako te je življenje pripeljalo do baleta/plesa? Je vsega kriva mama, ki je želela, da se hčerka drži pokonci?
Doma sem kot ustvarjalen dobrovoljček prirejala plesne in gledališke predstave. Ker sta starša želela, da bi svoje ustvarjanje in užitek razvijala naprej in ker sem sama izkazala željo po tem, sta me vpisala v plesno šolo v Mariboru. Na prvo plesno uro sem priplesala s tremi leti. Ne vem, če se je to vprašanje posrečilo, vendar bi tudi ta teorija o mami lahko držala, ker je fizioterapevtka.
Kaj pa ostalo ‘normalno’ šolanje, kam si hodila, od kod iz Štajerske sploh prihajaš?
Prihajam iz Maribora, zato sem se do selitve v Ljubljano šolala tam. Obiskovala sem Osnovno šolo Bojana Ilicha, pozneje pa sem se preselila čez cesto, na Konservatorij.
Ne glede na vse zgoraj omenjeno pa sem prepričana, da si imela na Konservatoriju v Mariboru in Ljubljani tudi lepe trenutke, kajne?
Kamorkoli me je življenje pripeljalo, mi je postreglo s čudovitimi trenutki. Košček mariborskega Konservatorija me spremlja na vsakem koraku, saj sem tam spoznala najboljšo prijateljico. Izjemno počaščena sem bila, ko sem dobila priložnost nastopiti v baletnem ansamblu v dveh predstavah in z eno celo gostovati v Italiji. Obema šolama, v Ljubljani in Mariboru, pa je definitivno skupna ena stvar, ki je v teh štirih letih srednje šole zares polepšala moj vsakdan. To so srčni umetniki, ki so delili svojo umetniško predanost, me navdihovali in nasmejali brez izjeme enega samega dne. Na Konservatoriju v Ljubljani sem enako kot v Mariboru preživela dve leti. Ne želim, da bi moje besede delovale kot promocija KGBL in kritiziranje KGBM. Vsak ima tam svoje izkušnje in drugače dojema stvari. Tudi učni stili so izjemno različni med posamezniki. Nikakor ne želim povedati, da je ena šola slaba, druga pa blesti. Vsaka ima svoje prednosti in slabosti. Osebno sem pa imela v Ljubljani neprimerljivo boljšo izkušnjo na baletnem oddelku. Na prvem treningu sem začutila dobro energijo. Videla sem, da ni pravilo, da pedagog uporablja trd pristop in grde besede, da bi s tem dosegel boljše rezultate. Doživela sem, da so se popolnoma vsi profesorji zanimali za moje želje po drugačnih plesnih zvrsteh in mi pomagali, da sem opravila sprejemni izpit v Španiji. Dijak tam zanje definitivno ni kos gline, ki ga želijo oblikovati na enak način kot vsakega naslednjega. Še enkrat poudarim, opisujem samo svoj pogled na šoli in delim svoje iskreno mnenje. Da povzamem svoje lepe trenutke −na KGBL je to bil vsak dan naš profesor s svojimi življenjskimi nasveti in izjemnim znanjem baleta ter razumevanjem telesa. Moja srednja šola se je zaključila z zaključno produkcijo v Cankarjevem domu, ko me je ob poklonu prevzela hvaležnost.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Pri plesu me najbolj osrečuje svoboda. Bolj kot si lahko iskren do samega sebe in znaš to deliti z drugimi, bolj pristno in čarobno je. Všeč mi je, da se drugačnost sprejema vedno lažje. Trenutno je edina žalostna stvar pri tej umetnosti, ki mi ‘pade’ na misel, to, da je še zmeraj velikokrat papir pomembnejši od talenta. Zavedam se, da se na avdicije prijavlja neverjetno število ljudi, vendar te včasih odpišejo, preden te uspejo spoznati.
In na kateri dosežek na plesnem področju si najbolj ponosna?
Moja želja ni bila nikoli udeležiti se plesnih tekmovanj in podobnih stvari, ker se zame dosežki ne merijo na tak način. Ponosna sem nase zaradi vsega, kar mi je do zdaj uspelo. Kaj sem postala kot človek in kako mi je ples pri tem pomagal. Ponosna sem, da mi je uspelo opraviti s prvo avdicijo na katerokoli akademijo in da so profesorji v meni prepoznali talent, zaradi katerega so mi dali veliko priložnosti. Trenutno mi pomagajo pri povezavah s slavnimi plesnimi agencijami in predstavitvijo v kompanijah.
Kje vidiš svojo prihodnost, ko boš končala študij? Kam si želiš odplesati?
Želela bi, da bi me ples spremljal vse življenje. Kolikor bo možno, si seveda želim, da mi prinese dovolj za preživetje. Trenutno si želim ustvariti plesno kariero, pozneje pa poučevati. Pedagoško delo, predvsem z otroki, me izredno veseli, vendar zdaj želim izkoristiti svoje telo, dokler še ni prestaro (smeh). Vse bolj me zanima tudi svetovanje športnikom, predvsem plesalcem, o prehrani in pomagati preprečevati njihove poškodbe. V naslednjem šolskem letu morda ostanem celo v Španiji.
Kako danes skrbiš za svoje telo poleg redne plesne vadbe. Zdaj še vedno paziš, kaj ješ in piješ? Španija zna biti kulinarično privlačna.
Za telo skrbim z dobrim ogrevanjem in raztezanjem, primernimi vajami za moč in tudi z zelo potrebnim počitkom. Poskušam biti z njim povezana in ga poslušati, kar potrebuje. Veliko vlogo pri tem ima tudi prehrana, ki mi daje potrebno energijo, regeneracijo tkiv in ne deluje proti meni. Res je, da je španska kulinarika zeloooo mamljiva, ampak kot pravim, tudi zdrava prehrana je lahko odličnega okusa. Zato se tudi tam najde kaj zdravega, seveda pa se vsi kdaj pregrešimo, in prav je tako!
Kaj pa Lara počne, kadar ne pleše, ne razmišlja o plesu, pleše flamenko mogoče?
Kadar Lara ne pleše, zapisuje zamisli, posluša glasbo, gleda filme in serije, si pripravlja jedilnik za prihodnje dni, gleda plesne predstave, v Španiji črpa vitamine na plaži in najraje preživlja čas s svojimi prijatelji. Zelo je odvisno, kje sem, zdi se mi, da je v Španiji in doma moje življenje neprimerljivo in izjemno na različne načine.
Naštej tri ali pa − če jih imaš − pet stvari, ki so vedno s tabo na treningu, nastopu ali pa tudi kar tako? Brez česa ne greš nikamor?
Gotovo ne grem nikamor brez slušalk, vode, zvezka in pisala, toaletne torbice in telefona.
Po čem pa si najbolj prepoznavna?
Prepoznavna sem po modrih očeh in smejanju. Pravijo pa tudi, da sem za svoje prijatelje pripravljena narediti vse in da znam jezo pretvoriti v diplomatske argumente z veliko umirjene potrpežljivosti.
Ples pa je?
Ples je najbolj neopisljiv pojem v mojem slovarju. Vse, kar bi napisala, je že bilo videno. Kar čutim ob tej besedi, pa ne gre ubesediti.
Za konec še nasvet vsem plesalcem in gledalcem, kaj naj počnejo, o čem naj razmišljajo v tem samoizolacijskem času.
Naredite zase nekaj, česar v svetlobnohitrostnem življenjskem tempu ne utegnete. Posvetite se svojemu notranjemu miru. Skrbite za svoje zdravje z gibanjem, ker za dober trening je dovolj tudi 1x1m površine in ni potreben noben pripomoček. V teh čudnih časih se ne zaprite vase in se zaradi stiske poskušajte držati čim bolj zdravih prehranjevalnih navad. Na spletu se zaradi nastale situacije dogaja veliko zanimivih stvari, ki jih je vredno izkoristiti. Ostanite motivirani, varni in zdravi.
Hvala in želim ti vse dobro.
