Galina Čajka Kuhar. Kot baletna solistka moram biti odgovorna za ta status!

Galina Čajka Kuhar je baletna solistka SNG Opera in balet Maribor.

Pogovor s solistko mariborskega baleta, ki prihaja iz Kazahstana in je študirala balet na sloviti Vaganovi.

Pozdravljena, Galina, v teh dneh je najaktualnejše vprašanje vsem vam plesalcem, ali ste se že vrnili v baletno dvorano na vaje. In vi v mariborskem baletu ste se, ampak znova so se vrnili v času najinega intervjuja tudi ukrepi. Kako doživljaš ta ponovni povratek na baletna tla in spet prekinitev?
Pozdravljena, smo zelo veseli, da lahko znova trenirano, čeprav smo razdeljeni na dve skupini, in sicer moške in ženske oziroma na baletno dvorano in oder. Pomembno je, da vzdržujemo kondicijo in smo v pričakovanju prihodnjih predstav. Za zdaj je to ‘ples v maskah’. Ponovni ‘lockdown’ pomeni, da moramo ostati optimistični, razmišljati pozitivno, saj bomo drugače težko shajali s temi ukrepi.


Kako ohranjaš kondicijo, ko si doma?
V prejšnjem obdobju je bilo lepo vreme in še zelo toplo, zato sem lahko kolesarila, hodila na dolge sprehode, delala vaje doma za vzdrževanje kondicije.

Tvoj življenjepis je zelo bogat in zaupaj nam nekaj svojih začetkov, da bralcem in bralkam razjasniva, kdo sploh si. Kako se je balet sploh pojavil v tvojem življenju in zakaj sploh balet?
Pri osmih letih sem se začela ukvarjati z ritmično gimnastiko, sem bila kar perspektivna in dobivala prve nagrade na tekmovanjih. Zelo mi je bilo všeč tudi umetnostno drsanje, baleta ni bilo v mojem načrtu. Ko pa je na šolo prišla komisija, ki je izbirala bodoče kandidate za baletno šolo, mi je moja trenerka, sicer mama našega baletnega solista Antona Bogova, svetovala, da naj grem na sprejemne izpite, ker šport pač ne traja dolgo, balet pa je zelo lep poklic. In naj uresničim njeno željo in postanem balerina.

Prihajaš iz Kazahstana, nato si se ustavila v St. Peterburgu na sloviti baletni akademiji Vaganova. Kakšno je bilo tvoje šolanje?
Rojena sem v Kazahstanu, v nekdanji prestolnici Alma-Ata in tam sem začela obiskovati baletno šolo. Imela sem imela srečo, da smo dobili novo učiteljico iz St. Peterburga, T. V. Kosovo, priznano rusko solistko, in ona je tista, ki mi je dala osnovno in najpomembnejše baletno znanje. Z mano je pripravljala vloge za sodelovanje v baletnih predstavah gledališča (Hrestač, Silfida, Aksak-Kulan) in po petih letih me je odpeljala na avdicijo za sprejem na baletno akademijo Vaganove. Po vseh minulih letih in vseh učencih, ki jih je imela, je v enem od intervjujev povedala, da sem njen največji ponos. Bila sem ganjena do solz. Veliko se je dogajalo v času mojega šolanja. Deset najboljših učencev je šlo v Dresden na Palluca akademijo na izmenjavo. Šola je praznovala 275 let obstoja in dobila državno nagrado in smo šli na koncerte v Moskvo v Bolšoj teater, pa na predstave v Mariinskem gledališču. Skratka, moje šolanje je bilo nepozabno.
Svoj baletni in zasebni dom si našla v Mariboru še v času slave Tomaža Pandurja, kajne?
Leta 1994 je Pandur z dramo Hamlet gostoval v St. Peterburgu, z njimi je prišla tudi takratna vodja baleta Liljana Keča, ki me je povabila na avdicijo. Ko sem jo opravila, sem bila povabljena v Maribor.

Kako se spominjaš mariborskih začetkov?
Ja, vse je bilo novo (okolje, ljudje, jezik) in predvsem zelo majhno. Po življenju v milijonskih mestih (Alma Ata, dva milijona, St. Peterburg, šest milijonov) se mi je zdel Maribor res majhen. A bila sem osredotočena na delo, na nove predstave in nove koreografe. Ker si omenila Tomaža Pandurja, sem bila zelo vesela, da sem sodelovala v njegovem zadnjem projektu v Mariboru v predstavi Babilon, s katero smo šli na gostovanje v Nemčijo.

Kako je biti baletna solistka SNG Maribor?
Moraš biti odgovoren za ta status. Najbolj sem to okusila, ko sem plesala v Toulonu v Franciji vlogo Svanilde v Coppelii in Vilo Lila v Trnuljčici. Ko zastopaš SNG Maribor, ko te predstavijo kot Etoille (zvezda), moraš upravičiti ta naziv.

Je bil cilj v tvojem življenju postati baletna solistka?
Mogoče nisem ravno razmišljala, da hočem postati solistka, bolj sem hotela plesati naslovne vloge v predstavah, to je bil cilj. Da sem postala solistka, pa je posledica mojega dela.
Kaj vse prinaša takšen baletni ansambel v umetniškem oz. kariernem smislu?
Posebnost našega ansambla je, da smo vsi, ne glede na starost ali status, prijatelji, imamo zelo dobre medsebojne odnose, tega ne srečaš velikokrat v drugih gledališčih.


Ni dvoma, da si klasična balerina, ki pa seveda glede na vaš repertoar pleše tudi kaj drugega, sodobnega oz. modernega. Katerih vlog se vedno razveseliš, na katere najbolj čakaš?
Najbolj sta mi pri srcu Nikija v Bajaderi in Giselle v baletu Giselle. Ti dve vlogi me spremljata še iz šolskih dni. Na maturitetnem izpitu v St. Peterburgu sem dobila pri najvišji oceni 5 kar 5+ za interpretacijo teh dveh likov. Uživam v izvedbi raznolikosti vlog Nikija-Gamzati, Odette-Odilia, Giselle-Mirta. Sem pa vedno vesela predstave Edwarda Cluga, Tango, ki jo plešemo od njene premiere že dobrih dvajset let.


Glede na strukturo mariborskega baleta pa kljub temu spadaš med starejše balerine, kajne? Kako si želiš, da se nadaljuje tvoja baletna pot, kje vidiš svojo prihodnost?
Zdaj in tudi v prihodnosti želim predajati svoja znanja in plesne izkušnje mladim plesalcem.
Bo težko zapustiti baletni oder? Ali razmišljaš o tem ali še ne?
Zapuščanje odra se za zdaj dogaja počasi. Vloge postajajo manjše, po zmožnostih. Kako bo naprej, bo čas pokazal.


Ker si tudi baletna pedagoginja, verjetno nadaljuješ z baletom v tej obliki?
Tako je. Že enajst let poučujem balet v glasbenih šolah. Moji učenci so prejeli številne nagrade na državnih (Baltek in Tutu) in mednarodnih tekmovanjih (Tanzolimp v Berlinu, Balance v Sarajevu, Mia Čorak Slavenska v Zagrebu. Z Nino Noč sva se udeležili tekmovanja v Helsinkih). Po dobljenih nagradah, po odzivu komisije in sreči mojih učencev se zavedam, da moje delo prinese plodove in koristi.

Na baletnem tekmovanju Mia Čorak Slavenska s sestrama Strmčnik in Marom Vranaričičem

Si človek, ki ima rad vse vnaprej načrtovano, ali si človek, ki življenju pušča, da obrne po svoje?
Jaz imam rada vse načrtovano, celo če je to 24-urno delo, ampak če imaš načrt, gre vse lažje. Kar je seveda popolnoma nemogoče v današnjem času, v času pandemije in korona virusa. Zdaj se vsi načrti rušijo in žal ne morem načrtovati niti enega dne vnaprej.

Pogovor z Galino v oddaji Parada plesa


V intervjuju v oddaji Parada plesa si rekla, da si najraje doma. Stanuješ izven Maribora. Kako se kaže ta tvoja ljubezen do ‘biti doma’?
Stanujem v Metavi, v hiši, v naravi, relativno na samem. V življenju imam ogromno ljudi zraven sebe (gledališče je velika ustanova, glasbena šola s sodelavci, učenci in starši), ko pridem domov, se zares lahko spočijem v miru, napolnim baterije, da potem lahko spet dalje delujem.

S hčerko Mariso


Kdaj je Galina najbolj srečna in kdaj najbolj žalostna? Pa naj gre za balet ali življenje na sploh.
Srečna sem bila, ko sem stala na odru po uspešno odplesani predstavi, ob rojstvu hčerke Marise, srečna sem, ko mi nekaj uspe. Sicer pa poskušam biti zadovoljna z malimi stvarmi in mi je dovolj že to, da sonce sije in sem zdrava. Žalostna pa sem, ko me ljudje prizadenejo brez razloga, ko je življenje nepravično. Tudi laž me žalosti.


Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje, in si mu zvesta?
Nikoli ne obupaj, vedno se najde izhod, tako ali drugače. In vse je v življenju za nekaj dobro, kljub temu da včasih ne razumem, zakaj.

Z možem in hčerko

Zadnje vprašanje. Kdo si, Galina Čajka Kuhar, in kam si namenjena?
Ženska, mati, balerina, pedagoginja. Namenjena pa tja, kamor me bo pot zanesla. Nikoli ne veš, kaj te čaka jutri!
Hvala za tvoje odgovore in ostanimo zdravi!