Kadar govorimo o dabke, arabskem folklornem plesu, v Sloveniji ne moremo mimo plesne skupine Haifa in Wasima Alkhatiba. Wasim, po rodu Palestinec iz Jordanije , poročen s Slovenko, živi in dela v Ljubljani že vrsto let. Govorila sva o tem kaj ga je pripeljalo v Slovenijo in kaj ga je napeljalo k tem, da Slovence uči folkloro iz svoje domovine.
Wasim, po si rodu Palestinec iz Jordanije. Kako to, da te je življenjska pot zanesla v Slovenijo?
V Slovenijo sem prvič prišel kot študent. Po študiju sem se za nekaj časa vrnil v Jordanijo, kjer sem že delal, a so me sorodniki, ki so že živeli v Sloveniji vabili naj pridem nazaj. Tako sem bil pred odločitvijo ali ostanem v Jordaniji ali grem nazaj v Slovenijo. Izbral sem Slovenijo. To je bilo leta 1995 in od takrat dalje živim tu in moram reči, da sem zadovoljen z življenjem tukaj.
Kaj je tvoj poklic?
Po poklicu sem računalničar, ampak to delo me nikoli ni zares zanimalo. V preteklosti sem delal tukaj kot podjetnik, imel sem restavracijo in lokal, ampak tega sem se naveličal, saj je bilo to izjemno naporno delo, praktično brez prostih dni in dopusta. V tem trenutku sem zadovoljen s tem kar počnem, sem namreč sodni tolmač za arabski jezik.
Že nekaj časa vodiš plesno skupino Haifa, ki je trenutno edina plesna skupina, ki uči in nastopa s arabskim folklornim plesom dabke. A vendar temu ni bilo vedno tako. Nekaj o zgodovini dabke v Sloveniji sva že povedala v mojem članku o zgodovini orientalskega plesa v Sloveniji, a vseeno, morda ne bo odveč, če na hitro povzameva ključne točke razvoja?
Ja, lahko povzameva. Z dabke nastopi v Sloveniji je začelo društvo Rozana iz Maribora (društvo je delovalo med 2009 in 2015, op.p.) in kadarkoli so nastopali v Ljubljani so me vedno poklicali, da sem jim pomagal. Največkrat sem jim pomagal pri organizaciji njihovih nastopov ali pa če so kdaj povabili kakšnega gosta iz tujine in je ta bival v Ljubljani, sem potem jaz skrbel zanj. Poleg tega sem imel jaz v tistem času lokal v Ljubljani in večkrat sem jih povabil, da pridejo k meni v lokal plesat. V nekem trenutku pa so me povabili, da bi se jim pridružil v plesni skupini v Mariboru. Takoj sem bil za, ampak vožnja v Maribor vsak vikend je bila zame preveč, saj sem v tistem času vodil še svoj lokal in praktično nisem imel toliko časa. Nato se je pojavila ideja, da bi imeli vaje v Ljubljani. Z Evo Stramšek, ki je tudi plesala v Rozani smo potem, tam nekje leta 2012 ali 2013 ustanovili skupino tukaj v Ljubljani. Društvo Rozana je potem počasi prenehalo delovati in predali so nam vse kostume. Skupaj z Evo smo potem nekaj časa ustvarjali dabke tukaj v Ljubljani, ampak kasneje smo se tudi mi razšli. Leta 2016 pa sem zopet zbral nekaj ljudi in naredil skupino Haifa in še vedno ustvarjamo skupaj. V tem trenutku imamo problem s kadrom, nimamo dovolj ljudi, ampak zato sem delno kriv tudi sam, ker se mi ne, da iskat novih ljudi, nimam energije za to.
Ste pa v zadnjem času vseeno dobili novo plesno moč, če prav razumem?
Ja, k nam je prišlo dekle po imenu Hala, Palestinka iz Gaze, ki je tudi tam plesala dabke. Je izjemno dobra plesalka in v tem trenutku za našo skupino dela svojo prvo koreografijo. Jaz sem jo spodbujal in ji dajal pogum, da jo je naredila in zdaj se vsi v skupini učimo to njeno prvo koreografijo.
Od kod ideja za ime skupine Haifa?
Iskal sem ime palestinskega mesta, ki je v državi Izrael, ampak je palestinsko. Malce sem razmišljal katero ime, bi bilo najboljše in izbral sem Haifo.
A si ti, ko si živel še v Jordaniji, plesal dabke?
Ja, seveda, v Jordaniji vsi plešejo dabke. Dabke se obezno pleše na vsaki poroki, ob vsakem praznovanju. Danes mogoče ne več toliko, kot včasih, ampak še vedno. Dabke je naš folklorni ples in njegove korenine segajo več stoletij nazaj. Tako, da dabke imamo vsi Palestinci v krvi.
Dabke je zelo energičen ples, veliko je korakov, veliko udarjanja s stopali ob tla.
Ja, korenine plesa dabke naj bi izvirala iz zgodovine, ko so naši predniki gradili strehe iz slame in blata. Da bi strehe dobro držale so morali z nogami udarjati po slami prepojeni z blatom, da je to potem držalo skupaj. Na ta način naj bi se razvili prvi dabke koraki. Ples se pleše v krogu, nekdo vodi in tradicionalno se pleše v palestinski narodni noši, ki pa se lahko razlikuje od vasi do vasi (moški imajo oblečene široke hlače, ženske pa dolgo obleko – thob, op.p.). Obleko ali ‘thob’ so ženske včasih ročno vezle in nastajali so številni kompleksni vzorci, ki so zdaj značilni za palestinsko folklorno nošo in so lahko zelo raznoliki, glede na to iz katerega dela Palestine so.
Kako Slovenci sprejemamo dabke?
Zelo lepo so ga sprejeli. Ljudje imajo radi dabke, ker je energičen in dvigne energijo. Ta energije je še močnejša, če dabke plešejo samo moški ali če je skupina mešana, da je sestavljena iz moških in žensk. Trenutno so v naši skupini poleg mene samo dekleta. Imeli smo tudi že nekaj fantov, ampak potem pride vmes življenje in jih odpelje naprej.
Kako deluje skupina Haifa?
Mi se dobivamo enkrat tedensko in ustvarimo približno dve koreografiji letno in nastopamo približno šestkrat letno. Želim si, da bi nekoč kdo mlajši prevzel vodenje te skupine in, da bi skupina živela še naprej, jaz pa bi jim predal vse svoje znanje in izkušnje.
Mogoče za konec še tvoj osebni pogled na orientalski ples in na orientalski ples v Sloveniji?
Osebno žal nisem preveč navdušen nad orientalskim plesom, zelo pa cenim trud vseh vas deklet, ki imate skupine in društva in plešete, ker vem koliko vlagate v to. Tudi to kako ste inovativne, kako povezujete ljudi v skupine in kako jih toliko let obdržite. Všeč mi je, da tudi hodite v tujino, sploh v Egipt, ki je zibelka tega plesa. V Egiptu je res veliko dobrih učiteljev, tako ženskih kot moških, čeprav jaz nisem preveč navdušen nad moškimi plesalci. Tudi sicer, ko včasih gledam nastope orientalskih plesalk, če kje nastopamo tudi mi, mi je ljubše gledati skupine, kot pa solo plesalke.
Kaj pa orientalski ples v Jordaniji – se kaj spomniš iz otroštva?
Seveda, pri nas v Jordaniji punce plešejo na porokah čisto spontano, to je del kulture in ponavadi so punce na porokah plesale tak spontan orientalski ples, fantje pa bolj dabke.
Še eno vprašanje za konec. Kadar grem v Egipt vidim, da Egipčani – sploh če govorim o moških, obožujejo ples, radi vabijo plesalke na dogodke, ampak ne želijo pa da bi bila njihova sestra, žena, hčerka plesalke. To se jim zdi nezaslišano, prepovedno, grešno. Kakšen je tvoj pogled?
Egipčani so žal postali bolj konzervativni, sploh od konca sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja. In potem seveda razmišljajo tako, da nihče ne sme gledat moje žene ali hčerke ali sestre kako pleše in si jo nato poželeti. Morda zato ženska v Egiptu niti ne more dobiti moža. Zdaj se mogoče počasi tovrstni konzervativni pogled na ples spet malo bolj sprošča v Egiptu. Jaz osebno nimam nobenih težav s tem, moja hčerka bi lahko plesala če bi želela.
Kakšna pa je prihodnost dabke v Sloveniji?
Jaz si želim, da bi me nekdo nadomestil. Sam lahko veliko pomagam z izkušnjami, koreografijami, poznanstvi, kostumi. Malce upanja polagam v našo mlado palestinsko plesalko iz Gaze, Halo. Bom vztrajal dokler bom lahko, ne bi rad končal te zgodbe, ker če jaz neham, bo konec. Tega si ne želim, upam pa da se najde nekdo, ki me bo sčasoma zamenjal.