Pogovor z dekanom Akademije za ples AMEU prof. dr. Sveborjem Sečkom, ki organizira konec tedna v Zagrebu bienalno baletno tekmovanje Mia Čorak Slavenska.
Pozdravljeni prof. dr. Svebor Sečak na Paradinem portalu. Sezona se nekako bliža koncu pa nam povejte kako zadovoljni ste z letošnjim letom Akademije za ples AMEU katere dekan ste?
Zelo sem zadovoljen, da je za nami še eno uspešno akademsko leto na AMEU Akademiji za ples ki smo ga zaključili z našo letno produkcijo v koreografiji naših predavateljev na čelu z predstojnicami doc. Rosano Hribar za sodobni ples, Ano Vodišek za urban in Lucijo Velkavrh za jazz. Delo se bo kmalu nadaljevalo s poletno šolo naše Akademije.
Je kaj takega na kar ste še posebej ponosni?
Posebej sem ponosen na mednarodno umeščenost naše Akademije in razvoj mednarodnega omrežja vrhunskih akademskih inštitucij in univerz s katerimi sodelujemo prek programov Erasmus in Ceepus.
Zagotovo pišete zgodovino akademskega študija pri nas in tudi že v tujini. Kaj nam še manjka, da bi bilo tako kot sta si s prof. dr. Ludvikom Toplakom zamislila ustroj Akademije za ples?
Zahvaljujoč viziji in podpori rektorja Univerze AMEU prof. dr. Ludvika Toplaka uspešno delujemo že deseto leto kljub temu, da nimamo sistemske finančne podpore slovenske države in se financiramo iz šolnin ter mednarodnih razpisov. Pisal sem vsem ministrom za kulturo v preteklem desetletju in žal ni bilo posluha za naše prošnje za podporo našim programoma. AMEU AP sledi svojemu poslanstvu v svojih realnih okvirih, pričakuje pa razumevanje Ministrstva za kulturo ter Ministrstva za izobraževanje, da akreditirane izobraževalne programe, ki so po svoji naravi javna služba, podprejo. Zato bom ponovno pisal novim ministrom.
Seveda niste aktivni samo kot dekan ampak je za vami pravkar koreografska postavitev Hamleta za HNK Varaždin. Gre za remake baleta iz leta 2004, kjer je bila naslovna vloga vaša, sedaj pa ste koreograf. Kako ste pristopili h koreografiji tega velikanskega dela, ki je seveda doživel že kar nekaj baletnih in sodobnoplesnih izvedb? V čem je posebnost vaše postavitve?
Premiera je bila na odru Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu 13. junija 2004. Predstava je dosegla pomemben uspeh na številnih svetovnih odrih – od Sadler’s Wellsa v Londonu do National Arts Festivala v Južnoafriški republiki, pa tudi v Egiptu, Tuniziji, na Bermudih, v Venezueli in drugod, s skupno več kot 40 gostovanji. V prenovljeni različici nastopa nova, uveljavljena generacija mednarodnih baletnih plesalcev, angažiranih v HNK v Zagrebu, z namenom nadaljevanja poslanstva izvorne zasedbe pri promociji baletne umetnosti.
Izvirno različico sem dopolnil in deloma posodobil, pri tem pa ostal zvest slogu prvotne verzije, ki sem jo zdaj prilagodil novim interpretom, spremenil sem perspektivo kot avtor in uvedel določeno distanco ter tako ustvaril novo kakovost. Ta balet Hamlet predstavlja dopolnitev izvirne verzije ter je namesto dobesednega prenosa celotne drame v medij baleta zasnovan bolj kot plesni sonet – v smislu odnosa med formo in vsebino, zgoščenosti ter paralelizma med posameznimi prizori, z izrazito poudarjenim sporočilom memento mori na koncu. V prizadevanju, da bi ontološke preokupacije Hamleta, pa tudi druge večne Shakespearjeve teme prenesel v gib, sem poskušal Shakespearjev jezik prevesti v baletni vokabular in sintakso. Pri tem sem se naslonil na tradicije in konvencije klasičnega baleta kot najbolj izpopolnjene oblike plesne umetnosti, pri čemer sem sintetiziral zgodovinski, diahroni amalgam – od dvornih plesov, prek Noverrejevega ballet d’action, romantičnega baleta na glasbo Čajkovskega, do sodobnih idej izražanja skozi gib. Režijsko posegam tudi po eksistencialistični ideji brezizhodnosti, podobno kot Sartre v delu Za zaprtimi vrati (No Exit). Ambient prikazuje zidove Elsinorja kot nekakšno mišnico – ne le za Hamletovega strica, temveč za vseh sedem arhetipskih likov. Koncept predstave je usmerjen v jasnost fabule, vendar se pod površjem nakazujejo tudi postmoderne ideje, kot je Foucaultova heterotopija, umeščena v prostor zrcala, v katerem Hamlet išče odgovore, v duhu Lacanove psihoanalize. Poleg klasične psihoanalize, na katero se delo opira, lahko tega Hamleta opazujemo tudi skozi prizmo shizoanalize, ki poudarja fluidnost identitete – ta se kaže v Hamletovem fragmentiranem karakteru, pa tudi v paranoji družbeno-politične represije. Predstava tako uvaja koncept intertekstualnosti, a kljub temu ostaja slogovno enotna in se izogiba eklekticizmu, da bi ohranila kronotop v smislu časovno-prostorske povezanosti.
Hamletova introspekcija ni zgolj notranji proces; njegova kriza je tudi politična. Elsinor deluje kot zaprt sistem moči in nadzora, ki omejuje delovanje. Imaginarni Fortinbras, ki je ‘pred vrati’, prikliče grožnjo vojne v sosedstvu, medtem ko kosti žrtev preteklih konfliktov še vedno niso našle miru, kar diskretno nakazuje aktualnost teme tudi danes. Čeprav se vedno izogibam neposrednim dnevno-političnim komentarjem, so Shakespearjeve teme resnično večne, balet pa je medij, ki jih lahko posreduje na neverbalen način, in vsakomur pusti dovolj prostora za lastne zaključke in domišljijo.
Zanimanje za balet, se mi zdi, je na Hrvaškem enako popularno kot pri nas tako s strani publike kot tistih, ki se z baletom želijo poklicno oz. ljubiteljsko ukvarjati. Kakšne razlike pa opažate vi, ki delujete tako pri nas kot na Hrvaškem?
Na Hrvaškem so nekatere stvari sistemsko urejene: študij plesa in baletne pedagogike na Univerzi v Zagrebu, kje sam tudi sam predavatelj, je brezplačen, nov Zakon o gledališčih pa je ustrezno uredil upokojevanje baletnih plesalcev kar omogoča valorizacijo starejših in večjo zaposljivost mladih plesalcev.
Prehiteli pa ste nas z uveljavitvijo novega zakona o upokojevanju baletnih plesalcev. Iskreno, ne razumem kaj se pri nas čaka saj je to eden večjih problemov slovenskega baleta. Očitno ni tako preprosto ‘prekopirati sistem’, kajne?
Baletna umetnost je transnacionalna vendar je odvisna od lokalne zakonodaje. Slovenija ima tradicijo institucionalnega baleta več kot eno stoletje in bi bil čas, da se to vprašanje ustrezno uredi. Plesalcev ni veliko in finančni vložek za državo ni velik, pomeni pa ogromno za slovensko kulturo. Kot sem že večkrat poudaril je plesna umetnost konstitutivni element kulture posameznega naroda in zahteva ne le državno podporo, temveč tudi akademski in znanstveni pristop ker potencialno lahko zagotovi dvojni rezultat: ohranitev avtohtonih kultur in tradicij in odpiranje k novim tendencam in filozofijam kot integracijskem faktorju po vsem svetu. Na Akademiji za ples omogočamo tudi dokvalifikacijo in prekvalifikacijo starejših plesalcev. Na voljo sem kot dekan Akademije za ples v Ljubljani pa tudi kot strokovnjak ki je bil glavni pogajalec za novi zakon na Hrvaškem.
5. in 6. julija pa ponovno organizirate bienalno tekmovanje Mija Čorak Slavenska v gledališču HNK Zagreb. Ne najdem podatka katero po vrsti bo to bianelano tekmovanje in koliko časa ga vodite vi? Kaj pomeni tekmovanje za mlade bodoče plesalce?
Mednarodno baletno tekmovanje Mia Čorak Slavenska nosi ime ene najvidnejših hrvaških primabalerin, ki je v 20. stoletju ustvarila izjemno mednarodno kariero, zlasti v Združenih državah Amerike. Tekmovanje, ki ga organizirata Hrvaško društvo profesionalnih baletnih umetnikov in Hrvaško narodno gledališče, že dve desetletji, od leta 2006 pod mojim vodstvom združuje novo generacijo mladih in perspektivnih baletnih plesalcev iz različnih držav ter jim ponuja priložnost za umetniški razvoj in mednarodno promocijo. S tem potrjuje svoj status enega najpomembnejših baletnih tekmovanj v regiji in nepogrešljive mednarodne platforme za mlade plesalce. Na odru Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu se bodo tudi letos že enajstič zbrali najboljši mladi baletni umetniki iz Hrvaške in z vsega sveta. Dogodek prinaša srečanje tradicije in sodobnosti skozi najlepše trenutke klasičnega baletnega repertoarja, vznemirljive sodobne koreografije nove generacije koreografov ter nagrajene izvedbe lavreatov tekmovanja, ki so s svojim talentom, tehniko in umetniško interpretacijo navdušili občinstvo in mednarodno žirijo.
Kakšna bo letošnja udeležba? Od kod prihajajo plesalci in pedagogi?
Tudi letošnja udeležba je odlična. Plesalci prihajajo z vsega sveta, večinoma na šolanju ali angažmaju v srednji evropski regiji. Vedno jih veliko prihaja tudi iz Slovenije.
In, če primerjam vaše tekmovanje s tekmovanjem Društva baletnih umetnikov v Portorožu, ki ima za izvedbo na voljo okoli 120.000 evrov ste vi mali čarovnik saj imate za vaše tekmovanje desetkrat manj sredstev. Kako vseeno izpeljete takšen dogodek?
Gre za vprašanje strategije. Denarja je očitno veliko, samo je pomembno na kakšen način se kaj financira. Kot sem povedal na Hrvaškem je več denarja šlo na institucionalizacijo in sistemske rešitve, veliko manj denarja dobimo za posamezne projekte kar pomeni manjše honorarje za žirijo, veliko prostovoljnega dela organizatorjev, manjše finančne nagrade, ampak nima vpliva na končni rezultat – promocijo mladih plesalcev in koreografov.
Kaj vam daje pri vaših 64-ih letih še vedno navdih, energijo in vizijo za prihodnja plesna obdobja?
Ker sem po horoskopu škorpijon bom imel 64 let šele novembra kar pomeni, da sem še mladenič! Ha, ha! Jung deli življenje na 4 obdobja; sam sem zdaj v tretjem, ki omogoča sintezo vseh dosedanjih dobrih in slabih izkušenj. Človek dobi šanso da dela na sebi in se spozna. Stari Grki so pravili ‘gnothi seauton in Latini nosce te ipsum‘ kar pomeni spoznaj samega sebe. Vzhodna filozofija pravi, da ima človek dve življenji in, da drugo se začne ko spoznaš, da imaš samo eno. V tem smislu, v tej fazi je pomembna tema z katero sem se bavil v Hamletu in to je Memento mori. Človek se začne zavedati, da bomo res vsi umrli. Delo je v tem, da nihče ne ve koliko mivke ima še v svoji peščeni uri ampak, da vsak kot vsak pravi mojster svojega dela mora do konca ustvarjati in prenašati znanje na nove generacije. Kar narediš za sebe izgine s teboj, kar narediš za druge ostane za vedno. Plesna umetnost je minljiva in za nami ne ostanejo piramide ali katedrale. V meni živijo stari mojstri s katerimi sem delal in jih več ni. Zdaj je na meni, da to znanje prenašam, ker edino na ta način plesna, posebej baletna tradicija živi. Znanje se prenaša in modificira – gre za evolucijo, ne revolucijo. Delam kot univerzitetni profesor, dekan Akademije za ples AMEU, sem predsednik Hrvaškega društva baletnih umetnikov, redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti, organizator pomembnih mednarodnih dogodkov, pedagog in koreograf. Kot pravi pesnik Mario de Andrade, skrbno izbiram bombone ki so še ostali v moji veliki življenjski bombonieri in v njih uživam s posebno slastjo. Po Jungu je to obdobje modrosti. Pravijo pa tudi: da bi bil človek star in moder, mora najprej biti mlad in nor – jaz sem za zdaj star in nor, morda pride tudi modrost. Haha!