Nina Noč. Bili so preprosto dnevi, ko sem si mislila, da baletne dvorane res ne bom več videla.

Nina Noč v objektivu fotografinje Darje Štravs Tisu

Pogovor z baletno solistko ljubljanskega baleta o minulem in prihodnjem času

Draga Nina, lepo te je oziroma vas je videti znova v baletni dvorani. Verjetno se bo v teh dneh številka z dovoljenih deset zmanjšala na šest, a kljub temu sem prepričana, da ostajaš optimistična. Kako doživljaš znova tale čas?
Leto 2020 je gotovo izziv za prav vsakega posameznika. Če pa se osredotočim samo na nas plesalce, bom rekla samo, da sploh ne morem verjeti, kako nam je uspelo. Najprej smo se po popolni zapori in treniranju v domači sobi, kar dva meseca, vrnili v zelo hitrem času na oder s čudovitim gala koncertom, ki mu je sledila celovečerna predstava Veliki Gatsby, poletje v Piranu na baletnemu seminarju, kjer sem učila in plesala ter kmalu zatem še uspešna premiera baleta Gusar. In ko smo že mislili, da smo nekako premagali čas korone in da bomo lahko končno spet redno navduševali naše občinstvo, pa so nas tik pred drugim valom ponovitev predstav Gusar zaprli. Tokrat je kljub težkim razmeram malo bolje kot pomladi. Opera nam je omogočila, da pod varnimi pogoji in v zmanjšanih skupinah hodimo na baletne treninge in solisti na določene vaje. Menim, da smo v trenutnih razmerah pridobili največ, kar smo na koncu lahko, in zato ostajam zelo pozitivna. Za svoje občinstvo pripravljamo tudi čudovito presenečenje. Motivacije in zamisli nam ne manjka. Kljub koroni, ostrim ukrepom in negotovosti, kaj nas čaka prihodnji dan, plesalci delamo, treniramo in upamo vedno na najboljše.

Nina kot Medora

Kljub temu si »zaključila« tole obdobje nekako na odru z nastopom v baletu Gusar, ki ste ga tudi pripravljali kar precej mesecev, s presledki seveda. Kako si doživljala priprave in seveda vlogo Medore, ki ti je bila dodeljena?
Proces priprave Gusarja je bil res dolg. Žal nas je marca prekinila karantena in tako smo priprave preložili. Nadaljevali smo junija in takoj po poletnem dopustu, avgusta, smo se popolnoma zakopali v vaje in dokončno pripravili težko pričakovano premiero. Predstava je res čudovita. Jose Martinez je uspel v dve dejanji, kratko in jedrnato, strniti ves balet in s tem še vedno ohraniti bistvo zgodbe. Vloga Medore je zahtevna. Tehnično je velik izziv za balerino. Proces na pripravo moje premiere pa je bil zame, kljub zahtevnosti vloge, eden od najlepših. Koreograf je od nas zahteval predvsem igralsko prezenco. To, da na odru prikažemo ljubezensko zgodbo Conrada in Medore. Tehnika mora biti, ampak med samim procesom priprave na premiero smo se veliko posvečali igralski in čustveni prezenci vodilnih vlog na odru. Medora je vloga, za katero si pred enim letom nisem mislila, da jo lahko tako vzljubim, saj sem se ustrašila tehnične zahtevnosti. Danes je moje mnenje popolnoma nasprotno. Jose Martinez je uspel v nas, plesalce, vliti upanje in zaupanje in zato je bil proces dela z njim res enkraten in neponovljiv.

Labodje jezero

Kljub temu vidim, da ste bili v tem času kreativni in pripravljali baletne vložke za eno od prihodnjih predstav. Koliko si koreografirala sama in koliko je bilo delo Petra Đorčevskega? Kako sta se ujeli s kolegico Marin Ino?
Plesalci ostajamo ne glede na vse delovni in motivirani. V operni hiši se trudimo, da nas občinstvo ne pozabi in da umetnost ostaja živa. Ne glede na ukrepe bomo svojim zvestim gledalcem vedno na voljo. In zato je nastala krasna zamisel, ki se bo v prihodnjih dneh tudi realizirala. Pripravljamo kratke koreografije v sodelovanju z opernimi pevci in člani orkestra. Sama bom sodelovala v dveh točkah. Ena je v sodelovanju z Marin pod Petrovo idejno zasnovo. Skupaj smo ustvarjali, vsak od nas je podal nekaj zamisli in nastala je krasna plesna točka na glasbo O mio babbino Caro. Druga točka, v kateri me boste lahko videli, je večna božična klasika, pas de deux iz baleta Hrestač z Yujinom Muraishijem.

Nina v Hrestaču z nekdanjim soplesalcem Lukom Žiherjem (foto: Darja Štravs Tisu)

Je obdobje korone primerljivo z obdobjem, ki si ga imela s poškodbami ali pač ne?
Težko je to primerjati. Res je, da sem bila v obeh situacijah nekako omejena, kar se tiče dela, predstav, vaj, treningov, vendar sta kljub temu obe obdobji veliko bolj različni. Moja izkušnja s poškodbo je bila dolga in težka in bili so trenutki, ko sem si mislila, da grem edina na svetu skozi nekaj tako težkega, da nikoli več ne bom stopila na špice, da nikoli več ne bom stopila na oder. Bili so preprosto dnevi, ko sem si mislila, da baletne dvorane res ne bom več videla. V času korone je bilo malce drugače. Bili smo prisiljeni ostati doma, vendar lažje je bilo ohraniti motivacijo in zagon, da sem bom vrnila. V tej situaciji je bil ves svet in med sabo smo se vzpodbujali. Gledali smo posnetke klasov, vaj in mini koreografij, ki so nastajale doma. Tudi mi smo z izjemnim Lukasom Zuschlagom naredili domačo koreografijo. In z vsem tem smo ohranjali tisto pozitivno in dobro voljo, da se bomo vrnili.

(foto: Darja Štravs Tisu)

Zdi se mi, da težke trenutke lažje prebijaš s svojo pasjo ljubljenko. Zakaj si si omislila psa, ne vem, ali hodi s tabo na vaje? Kar precej plesalcev ima pse, kajne?
Kužki so res tako pozitivna bitja in nič na svetu jim ne pomeni več kot naša družba. Tega preprosto človek ne razume, dokler nima kužka. Nali me vsak dan pridno počaka v boksu, in njeno veselje ob mojem prihodu v garderobo ob koncu vaj je neprecenljivo. Prav tako pa so mi jutranji in večerni sprehodi z Nali postali meditacija in del moje rutine. Življenja brez nje si ne predstavljam.

(foto: Darja Štravs Tisu)

Kaj si želiš, da ti prinese leto 2021; kaj svojim kolegom in vsem nam?
Za leto 2021 imam kar nekaj skritih želja in resnično si želim, da bi se vsaka ob primernem času tudi uresničila. Pa naj te ostanejo za zdaj skrite. Drugače pa mislim, da si kot vsak posameznik na tem svetu želim, da se bomo v letu 2021 uspešno spopadli z epidemijo in jo dokončno obvladovali. Da bomo zdravi in da se naša življenja lahko nadaljujejo, pa četudi v tako imenovani novi realnosti.
Hvala in ostani zdrava!