Alja Turk Hvala. Za ples in dosego svojih ciljev sem pripravljena žrtvovati vse in še več

Alja Turk Hvala (foto: Lara Markovič)

Pogovor z mlado plesalko, ki je v dopoldanskem času običajna dijakinja, v popoldanskem pa energična plesalka.

Pozdravljena, Alja, intervju za oddajo Parada plesa sva uspešno naredili, razgaliva zdaj tvoje dosedanje delo in tvoje misli še bralcem našega portala. Prvo vprašanje je seveda klasično, kako si se v svojem življenju srečala s plesom in zakaj ravno ples?
S plesom sem se spoznala v vrtcu, zato pa so bili krivi moji starši. Bila sem zelo izbirčna in za vsako plesno šolo, v katero so me starši vpisali, sem trdila, da je to prelahko zame.

Kot Aria na produkciji oddelka za sodobni ples (foto: Petra Hlebš)

Tvoje šolanje je precej pestro, kajne? Poleg plesnega si zdajle tudi 4. letnik gimnazije Bežigrad, torej maturantka. Nam zaupaš, prosim, v kratkih stavkih, kje vse si se učila?
V osnovni šoli sem se ustalila na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, in sicer na oddelku za sodobni ples pri Jani Kovač Valdes, Sabini Schwenner in Tanji Pavlič. Baletno znanje sem začela pridobivati pozno, pri 13. letih v plesni šoli Wolfy pri Damjanu Gorjupu. Z vstopom v gimnazijo sem se pridružila petemu razredu baleta na KGBL, ki ga je vodil Mihael Žveglič. Po končani nižji baletni stopnji sem svojo baletno pot nadaljevala v Društvu za razvoj baletne umetnosti in baletnih plesalcev, kjer pod vodstvom Katarine Škrjanc plešem še zdaj. Ker se nisem vpisala na umetniško gimnazijo SVŠGUGL, obiskujem Praktikum klase sodobnega plesa v organizaciji navedene plesne gimnazije. V Plesni šoli Bolero pa obiskujem še klase jazz plesa pod vodstvom Matica Bizjaka. Sproti pa v svoj urnik dodajam še različne klase in delavnice; vedno bi se rada udeležila vsega, kar najdem.

(foto: Lara Markovič)

Zdaj si nekje v stanju odločitve, kako in predvsem kam naprej. Tale covid situacija je za vas plesalce precej nerodna zadeva, saj se ne morete predstaviti na avdicijah v živo. Kam vse si poslala prošnjo za nadaljevanje šolanja in kam bi najraje bila sprejeta in seveda zakaj?
Sem v procesu prijave na slednje evropske šole: Codarts, Fontys Dance Academy, Zurich University of the Arts, Institute of the Arts Barcelona, Ballet Junior de Genève.
Prijave na tri ameriške šole pa sem že zaključila Juilliard, The Tisch School of the Arts in Sarah Lawrence College. Vsaka od izbranih šol mi lahko ponudi ogromno, zato bi se težko opredelila za najljubšo. Fontys, Sarah Lawrence College in The Tisch School of the Arts mi ponujajo največ možnosti za sočasen študij psihologije/fizioterapije. Plesno pa najbolj izstopata slovita Juilliard in Codarts.

(foto: Lara Markovič)

Ampak študij na Akademiji za ples te pa ne mika? Zakaj greš raje po nova znanja v svet in ne ostaneš doma?
Definitivno se bom prijavila tudi na domačo akademijo, za katero mislim, da se iz leta v leto hitreje razvija in uspešno nadgrajuje. Na njej poučujejo nekateri moji najljubši domači plesalci, od katerih sem se že imela priložnost učiti. Dodatno sem se na toliko tujih akademij prijavila iz dveh razlogov. Prvi je ta, da bi si rada čim bolj odprla možnosti izbire. Zanima me, kaj mi na plesnem področju lahko ponudi tujina. Drugi pa, da bi mi bilo na nekaterih tujih šolah omogočeno sočasno pridobivati tudi ‘neplesno’ izobrazbo, čeprav se zavedam, da je to zelo zahtevno. Končna odločitev, kje bom nadaljevala šolanje, doma ali v tujini, bo padla po prejemu rezultatov vseh avdicij.

S selitvijo kamorkoli pač se bo spremenilo tvoje življenje, kajne? Si pripravljena zapustiti dom brez omahovanja?
Sem; če bi mi nekdo rekel, da moram odpotovati že jutri, bi to storila. Seveda to ne pomeni, da domačih in Slovenije ne bom pogrešala, ampak mislim, da je študij v tujini zahtevna, zabavna in izjemno poučna izkušnja.

Produkcija KGBL (foto: Petra Hlebš)

Kaj vse si pripravljena storiti za dosego svojih plesnih ciljev in kakšni so ti cilji?
Za ples in dosego svojih ciljev sem pripravljena žrtvovati vse in še več. Ples postavljam na prvo mesto pred vse ostalo. Po šolanju se želim zaposliti v eni od tujih profesionalnih plesnih skupin in čim več nastopati. Pozneje me mogoče zanese tudi v koreografske vode. Želim si tudi po končani karieri ostati povezana s plesom. Spogledujem se z zamislijo opravljanja podiplomskega študija plesno gibalne psihologije, s katerim bi pridobila potrebno znanje za delo z gibalno oviranimi osebami.

S fotografiranja za nominiranko Mladi upi (foto: Mateja Jordovič Potočnik)

Si pri tem realna?
Zavedam se, da si postavljam visoke cilje in da uspeh ni zagotovljen. Hkrati pa vem tudi, da bom le z izzivanjem svojih zmožnosti lahko napredovala in nekje tudi uspela. Če nečesa ne poskusiš, potem tudi nikoli ne veš, kako bi se odrezal.

S plesalkama Katarino Škrjanc in Anjo Justin iz društva (foto: Elena Likar)

Oddaljenost od doma seveda prinaša tudi mnoge pluse. Kaj meniš, da bo doprineslo k tvoji osebnosti, življenju?
Živeti samostojno me bo naučilo, kako se postaviti zase, in upam, da tudi pomagalo, da se bom začela o marsičem hitreje odločati in da bom trdno stala za vsemi svojimi odločitvami. Prineslo bo veliko odgovornosti in hkrati radovednosti po raziskovanju ter veliko zabavnih izkušenj, o tem sem prepričana.

(foto: Mateja Jordovič Potočnik)

Kakšna plesalka bi rada postala in s katerimi koreografi bi rada sodelovala?
Rada bi postala plesalka, ki sodobni ples povezuje z močno baletno tehnično osnovo. Domači koreografi, ki me s svojimi deli navdušujejo, so Kjara Starič Wurst, Nastja Bremec Rynia in Michal Rynia, Jernej Bizjak. Med tujci pa je moj favorit Juliano Nunes.

S soplesalkami oddelka za sodobni ples (foto: Petra Hlebš)

Kaj je najpomembneje na relaciji plesalka–koreograf?
Danes mora vsak plesalec razumeti in obvladati tudi koreografsko stran plesa. Eno se povezuje in prepleta z drugim. Dobra fizična priprava in močna tehnična osnova nista več dovolj. Vsak uspešen plesalec mora obvladati kreiranje krajših kompozicij. Mišični trening je treba združiti z možganskim treningom zmožnost lastne interpretacije in gibalnega prikaza svojih misli. Vsak dober koreograf do potankosti pozna gibalne zmožnosti telesa in zna le-te kreativno uporabiti pri upodobitvi lastnega kritičnega mišljenja. Občudujem domišljijo in prostorsko predstavo koreografov.

Alja pleše tudi na potovanjih

Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Najbolj me osrečuje to, da te pri plesu nič in nihče ne omejuje. Da je izražanje z gibom vedno samo tvoje. Iskrenega in prvinskega izraza ne more nihče kopirati. Najbolj me žalosti, da je plesno udejstvovanje v družbi še vedno premalo cenjeno.
Si človek, ki rad načrtuje ali raje prepustiš, da življenje obrne po svoje?
Težim k čim večji urejenosti svojega življenja. Red in popoln nadzor svojega časa sta hkrati moji močni značilnosti in občasno tudi največji oviri. Rada imam natančno določen urnik za vsak teden in spontani načrti redko zasedejo mesto na njem.

Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš trenutke, ki niso vezani na ples? Menda si precejšen multipraktik
Res je, počnem veliko različnih stvari. Med drugim zelo rada tečem v naravi, enkrat v življenju bi rada z očijem pretekla maraton. Moja druga strast so tudi avanturistična potovanja in raziskovanje tujih kultur. Zelo uživam tudi v delu z otroki, zato poučujem v plesnem Zavodu Dagiba in Baletnem društvu Postojna. Pa tudi brez druženja s prijatelji in kakšne dobre knjige ne gre.
Naštej tri predmete, brez katerih ne greš nikamor. Kaj moraš imeti vedno s sabo v svoji torbi?
Masažno žogico, nekaj bleščečega, in tako kot verjetno vsi, telefon.

(foto: Mateja Jordovič Potočnik)

Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Alja? Je kaj takega, se spomniš?
Verjetno to, da se mi vedno nekam mudi.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Moje krmarjenje po življenjski poti lepo opiše tale misel iz knjige Mali princ: “Ne pride daleč, kdor gre kar naravnost.”
Plesati pa je?
Odgovornost in privilegij. Gib je stvar, ki je dana prav vsakomur, a kljub temu ga le redki znajo do potankosti izkoristiti. Vsi, ki namesto splošno rabljenega glasu za izražanje, vplivanje in sporočanje,uporabljamo gib, smo po svoje privilegirani, da znamo to početi.

(foto: Lara Markovič)

Zadnje vprašanje. Kdo si, Alja Turk Hvala, in kam si namenjena?
V dopoldanskem času običajna dijakinja, v popoldanskem času pa energična plesalka, namenjena odplesat svoje sanje.
Hvala za tvoje odgovore, srečno, kamorkoli te bo pot odnesla, ter ostani zdrava!