Valentina Turcu. Skupaj smo Urški in Povodnemu možu vdahnili življenje znotraj popolnoma nove estetike

Valentina Turcu (foto: Tone Stojko)

Pogovor s koreografinjo uvodne točke Urška in Povodni mož na Prešernovi proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku v produkciji Studia Siposh

Draga Valentina, uvodni del proslave je bil takšen, kot mora biti; tekoč, fluiden, Urškin in ‘povodnomoževski’. Kaj te je vodilo pri ustvarjanju, saj je bila tema res že mnogokrat obdelana, a pri tebi je bilo videti, kot da je prvič?
Instinkt. Vodil me je instinkt ter Prešernova edinstvena senzualna poetika, ki se je skozi glasbo prepletala kot duet med njegovimi besedami in mojo koreografsko govorico. Zavedala sem se svoje umetniške odgovornosti in dolžnosti, naj kljub tradiciji vzpostavim novo avtorsko identiteto. Prodornost, senzacija in hkrati enostavnost poetične povesti so name pustile velik vtis. Zame je vsakič znova prvič, kadar se posvečam katerikoli veliki literaturi, pisatelju ali skladatelju, ne glede na to, kolikokrat smo vse to slišali ali prebrali, kolikšno zgodovinsko težo ima in kakšno mnenje imamo o tem. Tokrat so tudi veliko vlogo odigrali izziv s filmsko kamero, čuteč dialog, stik s Prešernovim imaginarnim bitjem in Urško, intenziteta, dinamika, v kateri se plesalca gresta zares, atmosfera, glasba, detajli, prostor, čudež trenutka, ko se kamere prižgejo. Vse to je vplivalo na ustvarjalni proces plesne kreacije. Dejstvo je, da bo ples zmeraj imel univerzalno moč, da lahko prebere in utelesi stanja, ki se berejo med avtorjevimi vrsticami. Ples je prečiščena prefinjena oblika, ekspresivna in mesena hkrati ter lahko ustvari atmosfero, ki je ostale zvrsti umetnosti ne morejo doseči.

Olesja Hartmann kot Urška s soplesalci baleta SNG Maribor (foto: screenshot Studio Siposh)

Kakšna je bila relacija idejarežiser in ti, glede na to, da vem, da želiš imeti 100-odstotni nadzor?
Super profesionalna relacija. Takoj smo se uskladili in bili smo vrhunska ekipa. Imela sem zelo jasen koncept in vizijo celotne koreografije, potem ko sta mi režiser Matias Zemljič in producent Alen Prelesnik povedala, kje bomo snemali in kaj se od nas skozi scenarij pričakuje. Intervenirala sem z nekaj zamislimi, o vsem smo do sekunde natančno spregovorili, fiksirali, lansirali in snemali perfektno. Perfekcionizem je del moje absolutne potrebe po ustvarjanju lepote, harmonije, občutka popolnosti v skladu z dano tematiko. Leta 2018 ob prejemu nagrade Prešernovega sklada so v obrazložitvi zapisali. “V velikih pripovedih modernega časa je Valentina Turcu našla svoj neusahljiv vir koreografske inspiracije, ki jo skozi pretanjeno in obenem čustveno močno ekspresijo ter z neprecenljivim čutom do gledališča preoblikuje v koherentno plesno mojstrovino. Prav zaradi vizionarskih idej, edinstvenega visokoestetskega koreografskega rokopisa, nezmotljivega dramaturškega ritma in perfekcionizma, ki so se jasno pokazali že na začetku njenega umetniškega raziskovanja v tem prostoru, kjer s svojim celovitim angažmajem neomajno kljubuje postmoderni paradigmi ‘praznega’, jo lahko danes občudujemo kot zrelo ustvarjalko v zahtevnem žanru dramskega baleta, in to v najžlahtnejšem pomenu te besede.”

Sytze Jan Luske kot Povodni mož (foto: screenshot Studio Siposh)

Glede na korona situacijo kaže, da bo vse več plesa za kamero in vse manj v živo. No, nisem črnogleda, a verjetno gre pri tebi tudi za drugačen način pristopa k enemu oz. drugemu? Imaš izkušnje z Naninimi pesmimi, kajne?
Gre za eno drugačno obliko mojstrstva, za en korak dlje od znanega. Hkrati je velik izziv in hkrati neizbežna situacija, v kateri se trenutno vsi nahajamo. Zahteva se fokus, samodisciplina, občutek za pravo mero, ustvarjanje nove estetike, ohranjanje avtentičnega gledališkega duha in zlitje s filmsko poetiko. Ustvarjamo nov univerzum, formiramo nove žanre, vznemirljivo je, neka nova evolucija gledališča in ustvarjalcev. Ni stikala na mojem telesu, na katerem bi pisalo izklopi. Ustvarjalnost se nikoli ne more ugasniti, izničiti. Če ni ustvarjanja, ni življenja! Tudi lep online produkt ne more nadomestiti občutka srečanja v živo. Zahtevno je, strupeno in negotovo obdobje, v katerem se nahajamo, pa vendar življenje je zmeraj bilo neusahljiv vir inspiracije in verjamem, da bomo v tem času postali še bolj vsestranski, angažirani, avtentični in preudarni. Baletna umetnost je, kot sem že mnogokrat povedala, medij božanske lepote in bo na edinstven način dosegala občinstvo na najvišji ravni, vendar vsi potrebujemo živo gledališče, potrebujemo svoje gledalce, svoje ljube soustvarjalce gledališke realnosti v dvorani! Kaj je umetnina, če je na drugi strani nihče ne gleda?

Nanine pesmi (foto: Miran Walthutter)

V čem je po tvoje bistvena razlika med plesom za kamero in plesom v živo?
V ekspresiji in intenziteti. Gre se za pravo mero, koncentracijo in dodatno preciznost, preciznost, preciznost. Torej perfekcionizem. Ne govorim samo o plesu, ampak o atmosferi, o psihološkem stanju plesalca, o prepričljivosti posameznika. Filmska kamera ne prenese tega, kar prenese oder v živo, in obratno. Neprecenljiva izkušnja in zelo senzibilna je bilo opazovati svoje plesalce, kako popolnoma drugače funkcionirajo, ko se filmske kamere prižgejo.

Sytze Jan Luske (foto: screenshot Studio Siposh)

Kako pa si doživljala proslavo kot nekdanja nagrajenka Prešernovega sklada?
Bila sem ponosna. Znova sem se zavedala, kaj mi je ta nagrada podarila, in uživala sem v celotnem programu od začetka do konca. Proslava se mi je zdela elegantna, poetična, čista, prefinjena, s pravo mero umetniškega in avtorskega stališča. Zaznamovala je novo poglavje in odprla novo raven, dala nek novi smisel v filmski kakovosti. Skupaj smo tudi Urški in Povodnemu možu vdahnili življenje znotraj popolnoma nove estetike.

Valentina Turcu (foto: Tiberiu Marta)

Kaj se plete v tvoji glavi, na katerem projektu delaš, čeprav Naninih pesmi sploh še nismo videli v živo?
Nanine pesmi bomo premierno videli v Gallusovi dvorani v živo, takoj ko bo to mogoče, medtem pa delam na dveh novih dramskih baletih in enem dramskem Ibsenovem besedilu za gledališke igralce v tujini.