V Plesnem Teatru Ljubljana zavladale ženske

V prvih toplejših marčevskih dneh (23. marca) je bila v produkciji in na odru Plesnega Teatra Ljubljana (PTL) uprizorjena plesna premiera  Orlandina; koreografija za Rosano Hribar v scenski in koreografski postavitvi makedonske koreografinje Risime Risimkin ter v solistični izvedbi Rosane Hribar na avtorsko glasbo Tonija Kitanovskega (oblikovanje luči Aljaž Zaletel).

Risima Risimkin je vodilna makedonska koreografinja, umetnica z več kot tridesetimi avtorskimi projekti, njene predstave se uprizarjajo tako na evropskih kot drugih mednarodnih odrih, je tudi umetniška direktorica festivala Dance Fest Skopje in Dance Fest Theater Skopje. Ustanovila je kulturni center Interart (1996), ki je vidno prispeval k sodobni makedonski plesni sceni, v sezoni 2012/2013 je bila glavna koreografinja Nacionalnega baleta v turški Antalyji. Zdaj poučuje in vodi oddelek za sodobni ples na Univerzi Goce Delčev v Štipu, doktorirala je na Univerzi sv. Cirila in Metoda v Skopju z disertacijo Primerjalna poetika sodobnih plesnih stilov v Evropi v 20. stoletju. Novela Virginie Woolf, Orlando, je že ob svojem izidu leta 1928 postala priljubljena angleška literatura, sicer s predznakom satirične, feministične klasike, pripoveduje pa o pesniku, ki skozi stoletja svojega življenja spreminja spol – od moškega do ženskega, se tudi srečuje s ključnimi osebnostmi angleške literature in aristokracije. V novejšem času (1992) je bil predvajan istoimenski film režiserke Sally Potter, v vlogi Orlanda pa nastopila Tilda Swinton, julija 2016 je bila premierno predvajana še opera skladatelja Petra Aderholda in libertistke Sharon L. Joyce.

O plesni predstavi Orlandina so v gledališkem listu zapisali, da "izhaja iz knjižne predloge Orlando, je intimna pripoved plesalke, ki se prepleta skozi pogled treh močnih žensk iz različnih kulturnih, političnih in časovnih obdobij: Virginie Woolf, Risime Risimkin in Rosane Hribar".
Žensko na sceni simbolizira siva čaplja oziroma njeno skovano črno obličje, dolgonogi ptič ostrega kljuna in visokih nog, ki ponoči potuje, podnevi pa lovi v nizkih vodah. S ptičjimi stoječimi vzgibi tudi plesalka premika svoje telo, oblečeno v kostumsko modno hlačno eleganco, ter v belih salonarjih visokih podplatov in višinskih tenkih pet, preden svoje poti – od konca pa vse do sredine odra – ne konča v osvetljenem kvadratu, v svoji (plesno) zgovorni bazi. Novi gibalni utripi, njen prefinjeni minimalizem v poetiki gest in gestikulacij sovpada z metalnimi udarci ritma; in so njeni intimni, gostobesedni gibalni izlivi. Občasno pa svoj poželjiv, vendar zakrit pogled usmeri na zgodovinsko krinolino, obešeno na premičnemu obešalniku, likovno kostumografsko estetiko Alana Hranitelja, ki bi je bila vesela tudi angleška kraljica Elizabeta I., pri kateri začne svoje ljubezensko popotovanje Virginiin Orlando. 

Plesalka prehodi po odru mnoge faze telesnih gibalnih izpovedi, tudi tresenja in medeničnih vibracij, ko še beli čevlji dobijo groteskno noto, vlogo, ki zabava in navdahne s smehom. Na sceni je še en ptič, pav, vendar brez svojega razkošja, prelepega pahljačastega repa. ‘Je rep ptiču odtrgan ali je le rojen z napako?’ bi se verjetno lahko spraševali nekje v statičnih razpravah. Na odru pa se sledi dramatičnemu izzivu, izlivu ali telesnemu soočanju s samim seboj, plesalke Rosane z njenim ženskim poželenjem po kostumski krasoti plisirane krinoline. V nekem trenutku osebnega razcepa le prevlada Orlandinina prvobitnost, ko pomerja svoje novo oblačilo, fazo za fazo v plesu in gibanju, tudi ob razkrivanju svojih ženskih atributov za navidezno scensko zaveso, ki se v prispodobi vrvic ter listnate beline spušča ob koncu odra, in to v plemenitem razkošju svojega, na novo osvojenega zgodovinskega ženskega oblačila.
Orlandina v koreografiji Risime Risimkin in v plesni poetiki Rosane Hribar je dramsko zaokrožena plesna novela novega časa o telesnem slu  v danem času in prostoru posamične osebnostne realizacije, ko ne gre za inkarnacijo, ampak za dih, vzdih enega življenja, ene osebe.
Predstava že na začetku aprila odpotuje v Skopje, kjer bo 4. aprila na odprtju Dance Fest Skopje 2018 uprizorjena njena makedonska premiera v koprodukciji Dance Fest Skopje in Interart Cultur Center.  

En teden prej (17. marca) je na odru PTL gostovala avstrijska plesna predstava Zadimljeni objemi in kapučino/Smokey Hugs And Capuccino (produkcija Tanz Coop Collective) koreografinje Gisele Elise Heredie ter v mednarodni plesni zasedbi: Cäcilia Färber (DE), Elda Gallo (IT), Anna Possarnig (AUT), Martin Wax (DE), med njimi tudi naša Jerca Rožnik Novak, asistentka koreografije pa Denise Nguyen (AUT).
Gisela Elise Heredia (Cordoba, Argentina) je sodobne plesne študije končala na Univerzi v Cordobi, bila članica plesne skupine Desde el Vamos, je prejemnica dveh nagrad za najboljšo koreografijo na Festivalu sodobnega plesa v Argentini. Danes živi na Dunaju in deluje kot koreografinja ter plesalka v Avstriji, Švici, Nemčiji, Belgiji, Madžarski in Argentini. Leta 2009 je dala pobudo za ustanovitev Tanz.Coop. kolektiva, pod to oznako se že več kot osem let podpisuje kot koreografinja, leta 2016 je za svoje umetniško in koreografsko delo prejela nagrado Avantgarde Award. 

Pred gledalci je postavljenih pet plesalk, ki strokovno, tudi navidezno vlečejo dim svojih vidnih in nevidnih cigaret, s tem je zaposlena le ena roka, v drugi pa držijo skodelico kave, kapučina, ko se meglice ovijajo iz ozadja in v dimnih višavah, one pa se znova postavijo na novo odrsko črto, in to ob zadnji steni odra. Tokrat je na odru PTL nastopilo pet plesalk, njega pa ni bilo, menda poseg višje sile, zato tudi pet plesalk. V gledališkem listu so napovedali, da "se med dimom in kapučinom objamete minljivo ali za vedno".
Ravno na začetku je veliko objemov, najbolj prilepljeni se zgodijo med Jerco in plesalko, ki zamenja njega. To so čutni objemi toplih nabojev, prijateljevanja ali izkazanih občutkov, seveda so le ženski, občasno tudi nedorečeni in ne prav odločni. Na sceni nastopi trenutek, ko vajeti  prevzame temperamentna plesalka, Italijanka Elda. Ko se nenadoma na odru sledi strogemu prostorskemu redu, ena med njimi mu tudi resno sledi, druga je le poleg ali v svojem gibljivem ozadju, prihajajo upornice, ki se skrivoma postavljajo na drugo stran vidnega polja novopečene šefice, ki se sčasoma umiri v novem objemu. Vsaka med njimi ima svoj koreografski izliv, posebno atraktivna je temperamentna Elda, prefinjeno ženska in čutna, tudi v živahnih višavah pa naša Jerca.

Koreografija je prostorsko kar razvejana, odseva stanja današnjih deklet, ženskega prijateljevanja in sledenja, kjer lahko dozdevno preskoči tudi kaka cigaretna iskrica ali čutna meglica, ki telesne stike zamegli, zlepi in zaobjame. Dovolj jasno se beležijo osebnostna stanja v skupini njih pet, ko niti dve med njimi nimata enakih ciljev, prav tako ne jasno izpostavljenih osebnih prijemov, povrh še vsaka spregovori v svojem jeziku, kar da predstavi docela mednarodni pečat. Zadimljeni objemi in kapučino je koreografska skica ženskega okolja, usmerjenega na ozko polje vsakdanjih trenutkov, stanj in navad, ki  brezciljno razvlečejo vsakdanjik, in je vsak objem tako dobrodošla različica, čeprav le trenutna telesna izpolnjenost.
V prevladi umetnic, plesalk in koreografinj prihajajo v ospredje tudi beleženja ženskih stanj in njihovih koreografskih izrisov.

View Gallery 7 Photos