V Atriju Knežjega dvora Celje se je 12.septembra ob 20 uri pričelo veličastno slavje ob 50. obletnici umetniškega delovanja Plesnega foruma Celje s projektom: Vezi, ki ostajajo…
Vezi, ki ostajajo… je medgeneracijski, multimedijski, sodobni plesni projekt, po idejni zasnovi in režiji Goge Stefanovič Erjavec; glasba: Kaja Janjić, skupina Aperio in izbor kratkih insertov iz preteklih projektov PFC; koreografije: Ana Cvelfar, David Čeh, Gea Erjavec, Kaja Janjić, Sava Malenšek, Iza Skok, Goga Stefanovič – Erjavec, Aja Zupanec. 50 let plesne zgodovine v Celju se je začelo s plesalko Gordano Gogo Stefanovič, ko se je v Celju pod umetniškim vodstvom Damirja Zlatarja Freyja rodilo prvo Plesno gledališče pri nas in je bil 1976 v Celju uprizorjen prvi Freyjev gledališko- plesni projekt Negacija ognja. Uspešna zgodba celjskega plesnega gledališča z Damirjem Z. Freyjem se je končala 1980, umetniško vodstvo Plesnega gledališča Celje, pa je prevzela Goga Stefanovič in ga preimenovala v Plesni forum Celje/ PFC, in začela s plesnim poukom novih učencev.
Vztrajno je gradila svojo plesno bazo šolskih in srednješolskih generacij, ki so tekom let lahko plesni pouk nadaljevali na Umetniški gimnaziji za ples v Ljubljani – SVŠGUGL, ali pa so ostali v PFC vse do željene akademske plesne nadgradnje v tujini, kasneje lahko poučevali in soustvarjali tudi v PFC; saj je Goga imela, in ima še vedno odprta vrata za vse, ki si želijo sodelovati v Plesnem forumu Celje. V PFC so svoja tekoča plesna desetletja vedno praznovali ob plesu ter koreografijah, ki jih je večinoma pripravila njihova pedagoginja, koreografinja Goga Stefanovč- Erjavec. Tokrat, ob 50. obletnici PFC, pa so se stvari obrnile nekoliko drugače; ko so v skupinskem sožitju Gogine plesne generacije (16-60 let) pripravile, gradile ter uprizorile slavnostno plesno prireditev: Vezi, ki ostajajo… v poklon svoji Gogi.
Tega večera so bila odprta tudi vrata Knežjega dvora, kjer smo se srečavali, na novo prepoznavali, obujali, … skratka bilo je pestro, glasno in zabavno. Začelo se je ob Goginem pozdravu prepolnega prizorišča, najavi programa, in uvodnega govora njene nekdanje učenke ter plesalke Tee Šentjurc. V svojem nagovoru je Tea Šentjurc poudarila, da s plesom pridobimo obvladovanje in razumevanje lastnega telesa, kar se navadno prepozna v srednjih letih, ko je že vstajanje na vlažno jutro prava koreografija. In je PFC prostor skupnosti, kjer si lahko drugačen, individualen in nisi sam, ob koncu še dodala: ‘V Forumu sem bila vedno srečna in sem še sedaj… Ko me sedaj kdo vpraša, kaj počnem, najraje odvrnem, da plešem skozi življenje. Zaradi Plesnega Foruma so moji življenjski skoki malo bolj elegantni in malo višji, padci pa mehkejši in le vmesna točka pred naslednjim odrivom.‘
Vse prisotne je pozdravil tudi Celjski župan Matija Kovač, čestital Gogi in PFC ob visoki obletnici njihovega kulturnega delovanja in poudaril, da je Goga Stefanovič Erjavec s svojim Forumom vseskozi aktualno sledila dogajanjem tako v mestu kot na širšem območju, še posebej je izpostavil njene raziskave, ki posegajo v zgodovino Celja.
Po sporedu je bila na vrsti premiera dokumentarnega filma Ize Skok, o 50 – letnem umetniškem delovanju PFC. Na beli fasadi Knežjega dvora ni bilo videti projekcijskega platna, saj gre za zgodovinski objekt, zato so za projekcijo uporabili kar belino dvorne fasade. Na prvi sliki, v prvem kadru je zasijal Gogin obraz, se predstavila v novi vlogi pripovedovalke, ko ji besede fluidno tečejo, brez pavz, ali glasovnih zatikov (kar se žal velikokrat dogaja govorcem na javnih prostorih). Svoje spomine je povezala z ustvarjalnim delovanjem Plesnega foruma Celje, z avtorskimi projekti in projekti svojih učenk, ki jih je zaobjela v zaporedju svojih pet ustvarjalnih desetletij, prepletala v treh zaokroženih sklopih. V Gogini pripovedni sugestiji se zavrtela retrospektiva dejanj ter predstav PFC od 1980-2026, ob odlični svetlobi in zvoku (tehnična izvedba: DEGA Sistemi ), v profesionalno posnetem dokumentarcu režiserke Ize Skok: ‘Osebni ter ustvarjalni poklon prostoru, ki je pomembno zaznamoval Gogino umetniško pot.’ / gl. list. /
Bilo mi je jasno, da Goga ne bere svojega teksta, kajti sugestija govora je bila tako močna, njene besede pa so spontano tekle, izvirale iz njenih avtorskih spominov, kar mi je Iza tudi potrdila. Goga je v svoji filmski retrospektivi izpostavila več kot 50 plesnih predstav, projektov, tako otroških, kot mladinskih, njihovi izvirni naslovi kar ukažejo na aktualno, poučno in zanimivo tematiko takratnih ter današnjih dni. Prvi Gogin plesni projekt v prvem desetletju je nosil naslov: Naprej nazaj/1981, nato se je že posvetila muzikalu: Rockereta, zaključila pa ga je s plesno humoresko za otroke: Krava v cirkusu. Med prvimi njenimi učenkami je bila Estela Žutič, ki je v intervjuju dejala, da je Goga bila njena druga mama, plesna mama in Forum plesni dom, tudi se radostno spominjala skupnih plesnih dni in uric, ki so potekale V PFC vse do njene gimnazijske mature ter odhoda na plesno akademijo SEAD v Salzburgu.
V drugem desetletju se je Goga začela soočati z celjsko zgodovino, kajti stari, Donji Grad, je bil tik pred rušenjem, ko je PFC v njemu uprizoril ambientalni plesni projekt: Veronika, in so Gogini plesalci osvetlili še obstoječe ruševine daljnih zgodovinskih dni. Drugi ciklus se je zaključil z muzikalom Sadna opera, v kateri je Maja Kalafatić zaigrala banano, anana, in se je pri enem od nastopov zgodil neprijeten pripetljaj, kajti pozabila je prinesti svoje plesno krilo obogateno z rumenimi bananami iz plastike. Dušan Erjavec je bil tisti, ki je stvar rešil s ta-pravimi visečimi bananam, ki so se takrat veselo mečkale ter lepile po tleh, predstava, pa bila odlično sprejeta… Intervjuje, preplete anekdot ter spominov, so sproti nizali nekdanji Gogini plesni učenci, ki so se zvrstili v režijskem prijemu Ize Skok, kar je dokumentarcu doprineslo novo svežino, vedrino, in posebno vzdušje.
V tretjem ciklusu je Goga s svojimi mladimi plesalkami obelodanila še eno kulturno dediščino, zgodovinsko obdobje, kjer je živela in delovala svetovljanka ter pisateljica Alma Maksimilian Karlin. V plesni predstavi Alma ali angel na zemlji (6.9.2001), ki je nastala po biografskih izsledkih, je Goga zaobjela tri Almina obdobja: Alma otrok/ odigrala jo je Iza Skok, mladenka svetovljanka/ Špela Vodeb, in Alma v zrelih leti/ Sava Malenšek. Gogino poglabljanje v celjsko zgodovino je še enkrat steklo ob notranjih ruševinah Knežjega dvora, ki je bil nared za obnovitvena dela, sledil pa je multimedijski performans Skrivnosti soban Knežjega dvora (julij 2002), ko so v temi plesale sence, duhovi, prikazni, in sta se prikazala še nesrečna ljubimca, Veronika in Friderik.
Tik pred začetkom novega tisočletja je PFC pridobil zapuščeno hiško, predvideno za rušenje, ki bi začasno rešila njihove prostorske problematike. Takrat se je Dušan Erjavec skupaj s prijatelji temeljito lotil prenove, in je PFC pridobil pravljično, pisano hiško, kjer bivajo in delujejo še danes, torej vseh teh 26 let. V tej pravljični hiški se je Goga posveča(la) generacijam mladih plesalcev, ki so na odru veselo in ubrano plesali žarečih oči, tako že v omenjenih predstavah, kot n.pr.: Škrat Sanjavec (ki so ga letos obnovili), Čarovnik iz Oza, Lectovo srce, Kralj Urban, Vila Čira-čara, Horoskop, Lunino kraljestvo, Kateri čas je najlepši (besedilo 10 – letne plesalke Brine Jenček). Vsaka predstava je za sebe nosila odsev Goginih koreografskih domislic, ob zunanjih sodelavcih; pred leti je to bil kipar vizualni umetnik, Franc Purg, ki je poskrbel za učinkovito scenografijo in kostumografijo, po letu 2000 pa kostumografinja Stanka Vauda Benčevič.
Vsako leto se vrstile mladinske predstave; in so Gogine gimnazijke-plesalke prijateljevale z glasbeno skupino Aperion, ko je nastal nov plesni projekt: Ionosfera/2006, kjer so glasbeniki v danih trenutkih zaplesali, plesalke pa prijele za inštrumente.
Ob partnerstvu dveh mest, Celja in Singena/ Nemčija, je leta 2000 nastal koprodukcijski projekt Get back, v Gogini koreografiji, z godalnim orkestrom iz Singena/ 2006, nato pa je sledila še Ionosfera 2, v izvedbi PFC in Aperion, ko so nastopili na slavnostni prireditvi v Stadthalle v Singenu. Sodelovanje med PFC in Glasbeno šolo Singen se je nadaljevalo 2014 z atraktivnim scenskim projektom Meeting Point, nato je sledil koprodukcijski glasbeno plesni projekt Be With Us, leta 2022 tudi Lunina čarobna flavtica, na glasbo in po zgodbi Blaža Puciharja. Leto 2006 se izkazalo za mednarodno, gostujoče plesno leto PFC, saj so s projektom TRIS gostovali na Irskem, pa v Franciji, in Indiji v New Delhiju, kjer so odmevno uprizorili še otroško predstavo Kralj Urban; čez štiri leta pa so poleteli vse do Kitajske, na internacionalni plesni festival Macao/2010. Goga se je lotevala še drugih izvirnih projektov, eden teh je bil inovativni, interaktivni projekt INFINITI / 2010, ki je nastal v sodelovanju s pevko Jadranko Juras, violinistko Ingo Ulokino in mojstrico gonga Tjašo Cepuš. In je v današnjem času vseh mogočih omrežij, Goga postavila novi avtorski plesni projekt: INSTA(NT)GRAM/ 2023.
Goga vsa ta leta s svojimi plesnimi generacijami tesno sodelovala v programih Javnega sklada za kulturo/JSKD RS, ko so njeni mladi plesalci in ustvarjalci, prinašali domov, v PFC, priznanja in odličja. V dvorani Forum že 19. leto poteka KORPUS, festival sodobnega plesa, ki ga je zasnovala in je umetniški vodja Goga Stefanovič Erjavec, ko vabi, izbira, organizira, ter združuje mlade slovenske plesalce, ki se medsebojno spoznavajo in se med festivalom družijo. Dvorana Forum poleg predstav združuje različne dejavnosti: plesna izobraževanja, kulturne prireditve, koncerte znanih ansamblov.
Ob zaključku filma, in po kratkem odmoru je je sledil polurni medgeneracijski projekt: POVEZANI/ Od danes, od včeraj in do nekoč, zaobjel pa plesne spomine, ki jih obuja 7 generacij Plesnega foruma Celje. Začel se je z video posnetkom Ize Skok, kjer se je sledilo sprevodu Goginih plesalk, ki korakoma po mostu, ena za drugo veselo, igrivih rok, prečkajo reko Savinjo ter se bližajo svojem cilju. Impresivni plesni posnetek je nastal v času korone 29.4.2022, v spomin na znameniti sprevod Pine Bausch/ The Nelken Line, tudi tistikrat v čast Svetovnega dneva plesa. Takoj za video posnetkom je sledila prva generacija( 1.in 2), ki je ubranih korakov in v liriki plesnih rok zaobjela prostor, se prepletala, elegantno spletala v koreografiji: Spletamo vezi življenja; zaplesali pa: Andreja Cepuš, Tanja Ferleš, Sava Malenšek, Sanja Milenković por. Leskovšek, Janja Rehar, Marko Peperko, Tina Teršek, Albina Vedenik, Estela Žutić.
Drugi izhod plesalk (2. in 3.g.) je medsebojno čutno zavibriral, ko so krožile, se zlivale, širile svoje čuječe roke v skupinskih plesnih prelivih: Čutimo, in v sestavi: Maja Antončič, Gea Erjavec, Maja Kalafatić, Katja Kitanovski, Taja Naraks, Sanja Milenković por. Leskovšek, Paulina Veronek, Tanja Šentjurc. Tako, kot je generacija 3. in 4. žarela na plesnih popotovanjih, se je tudi tokrat sproščeno in senzibilno povezovala v svojem plesnem izhodu, Žarimo: Taja Čremožnik, Gruša Erjavec, Neja Dvornik por. Hribar, Špela Kajtner, Daša Kavka, Ana Stamejčič por. Mladenović, Nadja Škataro Djokič, Aja Zupanec, Sabrina Železnik. Sledil je nastop 4. in 5. generacije: Soustvarjamo v sestavi: Ana Cvelfar, Lia Hofman, Eva Plevnik, Ina Trefalt, Kaja Vajdetič, Pia Žižek, Alisa Kiker, Zala Gazvoda, Pia Jelena Džakulin, Neža Zevnik; je generacija, ki je soustvarjala in ustvarjala lastne projekte še v PFC, tudi so tega večera znova združile svoje plesne potenciale.
Na, in ob petih lesenih stolih se njih pet (5. in 6.g.): Ajda Botolin, Nana Čulk, Sara Praznik, Iza Teršek in Alja Peček, atraktivno zagnalo na vsakdanji leseni rekvizit, poigravalo, zabavalo tako sebe, kot avditorij. V koreografiji in glasbi Kaje Janjič (odlomek iz predstave), se je mladostno in gibko predstavila 6. in 7. generacija: Lena Čulk ,Urša Dvornik, Sofija Ermakova, Nika Grobelnik, Eva Mezgec, Ana Steblovnik, Žana Toplak, Tisa Trefalt, Iza Žnidarčič, Tara Ema Žnidar. Na koncu pa se je zgodil velik objem vseh generacij, in je zrasla gora generacijskih objemov.
Takoj po zaključku plesnega nastopa je na oder priletela Gea Erjavec, se opravičila ter napovedala svoje presenečenje, pravzaprav video čestitke ter pozdrave glasbenih ansamblov, ki že 18 let gostujejo v dvorani Forum, vsi pa bili enakega mnenja, da je intima dvorane Forum, tisto prizorišče, ki jih vedno znova vabi v nova glasbena doživetja, glasbeniki pa: Gibonni, Vlatko Stafanovski, Vasko Atanasovski, Dubioza kolektiv, Vlado Kreslin, Zoran Predin, Urška Centa, Gal in Severa Gjurin in Rade Šerbedžija, ki je svoj pozdravni nagovor zaključil z besedo ljubezen, rekoč da ljubezen ima svoj poseben odsev v tej mali, srčni dvorani Forum.
Slavnostna prireditev se je zaključila s podelitvijo jubilejnega zlatega priznanja Plesnemu forumu Celje za 50. let sodelovanja, podelila ga je Nina Meško, svetovalka za plesno dejavnost, pri in v imenu JSKD RS, prevzela pa Goga Stefanovič Erjavec. Nina Meško je ob tej priliki, in v svojem nagovoru poudarila, da je petdeset let veliko časa: ‘Je čas v katerem so se zamenjale generacije, mesta so dobila drugačne obraze, spremenile so se države, sistemi in vrednote. Toda nekaj je ostalo-petdeset let generacij, ki so v PFC učile nečesa, česar ni mogoče zapisati v učne načrte.‘
Aplavz in objemi so se še vrstili po zaključku uprizoritve, ki je potekala v letošnjem prvem hladnem jesenskem večeru, nadaljevala pa v toplih prostorih Plesnega foruma Celje.
Mene je še posebej zanimal plesni filmski dokumentarec Ize Skok, zato sva se kasneje z Izo pogovarjali še o pripravah filma ter času, ki ga je zahtevala cca. 55´minutna uprizoritev plesnega dokumentarca. Odgovorila je, da se je vse skupaj nekako izteklo v enem letu, porazdeljeno po delavnih fazah, ko je na začetku teklo trimesečno zbiranje ter pregledovanje arhivskega materiala, spoznavanje s posnetki, fotografijami, nato se je sortiralo in razmišljalo, kako vse to povezati v film. ‘Goga mi je dala proste roke. Izhajala sem predvsem iz njene pripovedi, kar mi je bilo tudi vodilo, s kom bom naredila intervju, koga vključiti in kako posamezni sogovorniki s svojimi spomini dopolnijo pripoved. Izbira torej ni temeljila zgolj na fotografijah ali videoposnetkih posameznih nastopov, ampak predvsem na tem, kako so se ljudje povezovali s temami, zgodbo, ki se je izrisovala,’ je Iza še dodala. Nato je sledila njena tri mesečna faza snemanja intervjujev, montaža novih posnetkov in zaključnih del in fina montaža, podnapisi, zvok, pač vse kar je treba uskladiti, da bi film bil nared. Dokumentarec je finančno podprlo MKS vendar z vsoto, ki je lahko pokrila cca 20 min snemanja. Upam, da dokumentarec 50 let na krilih plesa, avtorice Ize Skok, ugleda še kak tovrstni filmski festival.