13. Front@ s prestižnim plesnim programom drugič!

Trinajsti po vrsti mednarodni festival sodobnega plesa Front@ je bil sklenjen 1. septembra z uprizoritvijo slovenske sodobne plesne predstave Chorus v Gledališču Park v Murski Soboti. Avtorji predstave, Žigan Krajnčan, Gašper Kunšek in Jan Krmelj, so prispevali k režiji in konceptu, ki se dotika chorusa – antičnega gledališkega zbora. Besedo chorus povezujejo tudi z besedo choreogus – meščan, tiste antične dni je bil tudi organizator ter skrbnik antičnega zbora. Iz navedenega lahko razumemo, da je tudi koreograf tisti, ki skrbi za svojo stvaritev v uprizoritveni celoti, torej je vsestranski kot avtor koncepta, režiser, dramaturg, pedagog, skratka vodja svojega plesnega zbora. Svoj avtorski projekt Chorus so premierno uprizorili lani v Ljubljani v skupni povezavi s Co festivalom in festivalom Pekinpah, o predstavi pa smo že poročali na našem plesnem portalu.

 

 

V Gledališču Park sta kot nova plesna zborista nastopila Gregor Luštek in Ivan Mijačević, ki sta se, kot je bilo videti, zlahka umestila v improvizacijski koncept, v plesno-glasbeni jam session ob avtorski glasbi ter izvedbi vsestranskega glasbenika Kristijana Krajnčana. Ko se doživi nepozabno zlitje treh umetnikov, treh soustvarjalcev sodobne glasbeno-plesne scene – Žigana, Gašperja in Kristijana –, potem je Chorus zrcalni odmev njihovih virtuoznih izlivov. Četrti soustvarjalec, oblikovalec luči Borut Bučinel je tudi dobil svoj aktivni impro prostor v predstavi ob aktiviranju ter dirigiranju svetlobe, ko vse teče spontano, v medsebojnem sožitju in tekoče. Vročica navdušenja je dosegla svoj višek, ko sta iz dvorane na oder priletela še brata Prokofjev, in so skupno urbano nadgrajevali večplastni sodobni plesni prostor, novodobne gibalne trende.
Žigan Krajnčan in Gašper Kunšek sta s svojim duetom Allien Expres gostovala na evropskih festivalih, seveda navdušila, tudi dvakrat osvojila lovoriko zmagovalnega prvega mesta: najprej na 11. mednarodnem koreografskem tekmovanju v Kopenhagnu, nato še v Španiji na 10. Senses festivalu Valencia.

 

Plesno popoldne z začetkom ob 18. uri je bilo rezervirano za mlade ustvarjalce izbranih plesnih miniatur 2018, navdihnjenih z letošnjo temo Opusa 1: Včerajšnji dnevi plešejo z menoj, ko se je vsak na svoj izviren način spoprijel s svojimi doživetji, spomini, časom in zgodovino. Odziv občinstva je pričakovano izkazoval veliko navdušenje, saj so si sledile odlično zasnovane in dovolj izpovedne avtorske miniature ustvarjalcev: Ane Cvelfar v dramski zasnovi čustvene izpovedi – Ona ločuje rože od listov; Bora Prokofjeva & Andraža Prokofjeva v plesni dinamiki medsebojnega sodelovanja in nikoli zaključenih objemih – Nadaljevanja objema; Monike Witkowske (PL), plesalke tenkočutnih rok in zamrznjenih oblik – Za Romana; Sissi Bassani & Martine Piazzi (IT) v njunem hudomušno razigranem disco pohodu – Prasec/Kaj se je zgodilo staremu Mc Donaldu; Kaje Vajdetič v izvirni gibalni ter svojevrstni dinamiki – Tok, ki gre in ne laže; Artursa Nigalisa (LV) v zahtevni plesni zasnovi – Moč volje.

 

To festivalsko izdajo je zaznamoval prav poseben dogodek, glasbeni koncert eksperimentalni jazz, sledil pa na večer 31. avgusta, umetniški vodja festivala Matjaž Farič pa komentiral: "Koncert Dana Kinzelmana in Kristijana Krajnčana se je izkazal za dobro potezo. Koncert poln tenkočutnosti in veščega dopolnjevanja." Impresivna glasbena umetnika, slovenski multiinštrumentalist Kristjan Kranjčan in ameriški specialist za pihala Dan Kinzelmal, sta letos na festivalu Front@ tudi prvič nastopila na istem odru. Nestanovitno vreme je koncert usmerilo v MIKK, kar je prispevalo k intimnemu vzdušju, tudi navdušenju prisotnih ob melodični ter ekspresivni izvedbi eksperimentalnega džeza dveh mednarodnih glasbenih virtuozov.

 

Skladatelj in glasbenik Dan Kinzelman se je tudi prvič srečal s koreografom in plesalcem Danielom Ninarellom (IT) v prostoru transformacije fizičnega in soničnega, ko v avtorskem duetu Kudoku eksperimentirata z zvokom ter v zlitju s fizičnimi poslikavami zavibrirata gibalne forme človeške telesne evolucije. Beseda kudoku izhaja iz budizma, je mantra miru in osame.

 

Avtor in plesalec Daniele začne svoj plesni Kudoku v ozkem snopu luči v osami sredi odrske teme, v zanj značilnih nevrotičnih gibih nadvse dejavnih rok, ki mazilijo, gradijo ter širijo prostor (avro) okoli telesa, da bi se sčasoma svetloba in telesni energetski izlivi lahko razlili po sceni. V svoji plesni ekstatiki se umetnik oplaja še z vrtenji kot v derviških obredih ob živi spremljavi kompleksne zvočne strukture saksofona, glasa in elektronike, sledi pa dialogu glasbenika in plesalca, ustvarjalni sintezi koreografa in skladatelja. Med pogovorom sta avtorja dejala, da je to njun prvi projekt, ustvarjala pa z dopisovanjem ter iskanjem ključnih besed, ko sta ugotovila, da so bile kar sorodne, pa čeprav se nista poznala, sta, kot kaže, podobno razmišljala. Predstava Kudoku je do te mere popolna umetniška sinteza, da je preprosto očarala.

 

13.Fronta@ se je začela v večernih urah 28. avgusta, končala pa 1. septembra v poznih urah. To najdaljšo scensko noč ali najkrajše jutro se je preživljalo zadnjega avgustovskega večera ob didžeju Dado, Dado – The Greatest na Grajskem dvorišču s povabilom: Plešite z nami. Vse te dni so se tako popoldan kot zvečer v Gledališču Park ali na Odprti sceni vrstili umetniški presežki sodobne plesne scene. Dva med njimi pa še prav posebna, tudi med seboj diametralna, tako kot je brsteča pomlad kipeči začetek nastopajočega leta in je zima mirno slovo narave ob končnem letnem ciklusu.

 

 

Govora je o Anton Lachky Company in avtorskem projektu Antona Lachkyja: Risanka (BE) ter o dramski koreografski zasnovi La Intrusa-Mud Gallery/Animals of beautiful skin (Blato/Živali s čudovito kožo); avtorja in režiserja sta Virginia Garcia & Damián Mun҄oz. Za nadrealistično Lachkyjevo plesno fantazijo Risanka v izvrstni izvedbi plesalcev (Mami Izumi, Anna Karenina Lambrechts, Luan De Lima,  Angel Duran) velja, da je utelešen vulkan (otroške) plesne energije, vročično doživetje nenadnih poletov, preletov, stereotipov, tudi presenetljivih vdorov v kompozicijsko formo. Ko v bleščeči svetlobi (oblikovanje zvoka in luči Tom Daniels) na čudovitih  krilih klasike ter udarnih tonih vrtinčastega popa letijo plesne silhuete, tudi ona v puhasti belini (kostumografija Britt Angé) kot kak nemirni lahkotni pudelj. Z letečim plesnim kvartetom se tako po prostoru vijejo gibke dezorientirane poslikave nenadnih izstopajočih trenutkov, tudi humorno niansirane, ki zamrežijo misli in lepijo poglede (hipnotizirajo). Plesna predstava Risanka je prejemnica nagrade za najboljšo otroško predstavo 2017 belgijske ministrice za kulturo Alde Greóli.
MUD/Blato je celostno zasnovan gledališko-glasbeni ter plesni projekt v izvedbi treh umetnikov: Virginie Garcie, Damiána Mun҄oza in Omarja Carruma, ko Jesús Diaz ustvarja glasbo v živo ter učinkovito stopnjuje dogajanje na sceni. Koncept se snuje na minljivosti, ampak kaj ko so  obstoječi trenutki, tudi izkazana dejanja, še vedno prežeti z mogočnim potencialom osebnostnega delovanja. Kako se odzvati na zamujeni čas, kako sprejeti dejstvo, da so trenutki zamujeni in nikoli več tisti pravi?

 

Dogajanje se oblikuje z malimi priročnimi predmeti, vedno postavljenimi na isto mesto; npr. ko se z ročno lučko osvetli ženska pred ogledalom, njen odsev pa siv in upadajoč. Na sceni se ji sledi tudi kot šarmantni pevki in čutni plesalki, ki v mehkobi gibke zrelosti zaobjame scenski prostor, njen ples na trenutke čustven, nato vihrav, tudi fluidno pretočen, tako kot njen spevni glas. Ozadje scene se zlato blešči, oder, pa še sijočeokviri LED svetlobni trak, je svetlobna fantazija, ki poveličuje, medtem ko mali scenski predmeti izpostavijo dejanska stanja (scenografija, kostumografija in luči Jordi Berch) in modificirajo koreografski potek. Na začetku stojita ona in on, Virginia in Damián, na elipsastih vzmeteh kot na nekakšnih ščitnikih obuvala pred blatom, nista ravno stabilna; nestabilnost pa že ukaže na prvo fazo spremembe. Tretji akter, Omar Carrum, dolgih korakov in prav humorno vstopa iz avditorija v njun prostor, je plesalec, prijatelj, partner ter snemalec obstoječega. Ob koncu vidno utrujeni par z roko v roki upočasnjeno stopa proti robu odra, vendar ga ne doseže, saj pred njima stoji prepreka, zlata stebrička, povezana z rdečo vrvjo, gledališki znak za prepovedan prehod; in se tudi že tema počasi spušča na sceno. Predstava MUD je bila nagrajena s špansko nacionalno plesno nagrado leta 2015, tudi na Fronti sprožila debato ter razmišljanja.

 

In se je mednarodni festival sodobnega plesa Front@ še enkrat izkazal za plesni vrhunec naših festivalskih programov minule sezone, tudi zastavil visoko raven umetniških pričakovanj prav na začetku nove gledališke sezone 2018–2019.