Jerca & Enya: Od naše prve celovečerne predstave The Daddy project je minilo že kar nekaj let. Od takrat sva ostali v stiku z željo po nadaljnjem sodelovanju. Zamisel za Modro črnilo se je razvijala postopoma, malo v Londonu, malo v Budimpešti, malo v Ljubljani … Zeleno luč pa sta nama je dokončno dala Matjaž Farič in Zavod Flota.
Jerca & Enya: Modro črnilo je metafora, skupek stanj, ki jih raziskujemo v predstavi. Obe sva šli skozi določene procese, kjer je birokracija precej definirala najini življenji. Tu sta se začela komunikacija in proces za razvoj zamisli. Marsikdo naju je vprašal, zakaj bi se ukvarjali ravno s takimi temami, ki se jih ponavadi otepamo. A ravno zato sva se lotili raziskovanja, kako lahko takšni sistemski mehanizmi krojijo naše življenje. Zamisli za gib sva večinoma črpali iz konkretnih situacij in občutkov.
Jerca & Enya: Tako kot vsako uprizorjeno delo je tudi intenca našega projekta, da gledalca ne pusti praznega in mu ponudi določeno energijo ter občutja med in po predstavi. Predstava kot taka je odprto polje za lastno interpretacijo.
Jerca: Z Gáborjem sva se spoznala v okviru Dance Comunication Lab-a v produkciji Zavoda Flota v Budimpešti minulo leto. Oba sva bila del predstave, ki smo jo ustvarili skupaj s koreografinjo Anno Gulyás. Gibalno se dobro ujameva in drug drugemu nudiva gibalno podporo. Zato sva se skupaj z Enyo odločili, da ga povabiva v projekt. Gábor prihaja iz Budimpešte in s tem je v ustvarjalnem procesu ponudil še drugačen pogled ter perspektivo na raziskovalna vprašanja.
Jerca & Enya: Gotovo se obetajo še ponovitve in načrti za prihodnost. Želja in cilj so ponovitve ter gostovanja na festivalih v Sloveniji, na Madžarskem, v Avstriji in Veliki Britaniji, saj vsi trije delujemo in ustvarjamo mednarodno. Poleg gostovanj želimo raziskovanje nagraditi v istoimenskem plesnem filmu.
Jerca: Zaenkrat še in tak način dela mi za zdaj zelo odgovarja. V Linzu dokončujem magisterij na plesni Akademiji Anton Bruckner Privatuniverziteti ter redno sodelujem z dvema plesnima kompanijama, Editta Brun Company in SILK Fluegge. Vedno se je prijetno vrniti domov in ustvarjati tudi tukaj. Zame je ples še vedno neskončna možnost komunikacije, ki jo gibamo čisto vsi.
Enya: Ples oziroma gib je univerzalni jezik, ki je vseskozi prisoten pri delu, ki ga opravljam. Tudi v delu z igralci se posvečam govorici telesa, hkrati pa se mi zdi, da je koreografija še kako prisotna pri samem snemanju, še posebej v odnosu gibanja kamere in igralcev ali plesalcev v določenem prostoru. V zadnjih letih sodelujem tudi z evropsko platformo za sodobni ples, Aerovawes, kjer sem odgovorna za video program festivala Spring Forward.
Jerca & Enya: Ne vem, če bi lahko rekla, da se je spremenila, se pa definitivno razvija in odpira nove možnosti za mlade plesalce.
Kako v poplavi današnjega plesa še biti inventiven?
Jerca & Enya: Vse je že bilo pokazano, vse že uporabljeno ter vse že pregibano in preplesano … Morda je ravno tvoj lasten pristop tisti, ki naredi že videno inovativno, drugačno. Izkušnja je tista, ki je tvoja lastna in jo lahko zgolj ti pretvoriš v svoj ustvarjalni jezik.
Jerca & Enya: Predstava raziskuje vprašanja, s katerimi se srečujemo vsakodnevno. Gledalca želi soočiti s stanji nevednosti, strahu, krhkosti, nevrednosti, zaupanja in moči. Vprašanja naslavlja na zelo fizičen, plesni in gibalni način.
–
Prosim, pri tem se ne pozabite podpisati z modrim pisalom, saj je le tako možno ugotoviti legitimnost Vašega podpisa.