Marko Mlačnik

"S fenomenom osebnosti Nižinskega sem se prvič srečal še v rosnih letih ob prebiranju njegovega dnevnika. Priznati moram, da je name že takrat naredil močan vtis. Ob zdajšnjem študiju pa sem imel idealno priložnost osvetliti si pot "Boga plesa", se preizpraševati o človeku, plesalcu, koreografu, umetniku, norcu… in tako deloma potešiti svojo adolescentno radovednost. Prvotno površno mnenje o njem (ekscentrik, umetnik, bolnik …) se mi  je med študijem podrobneje izkristaliziralo v dejstvo, da gre za zelo zelo občutljivega človeka, ki svoje bivanje lahko razume izključno skozi plesno umetnost in se nenehno sprašuje o tem, kje je smisel in kako naprej. Bliskovito prepoznan in izstreljen na vse najpomembnejše svetovne odre doseže ves blišč in slavo velikega umetnika. V nekem trenutku pa se obrne v svoj svet in polovico življenja (trideset let) prebije v psihiatričnih ustanovah. V obdobju pred hospitalizacijo se ob slavi sooča s povsem življenjskimi problemi (ljubeča, razcepljena družina, iskanje seksualne identitete, poroka, otrok …), ki jim ni kos, ki ga zbombardirajo, tako da že pri tridesetih konča kot diagnosticiran shizofrenik. Nedvomno gre za izjemnega umetnika s presunljivo življenjsko zgodbo." (režiser in igralec Marko Mlačnik v gledališkem listu o predstavi Zadnji ples Nižinskega, posvečeni velikemu plesnemu umetniku Vaclavu Nižinskemu v produkciji SMG)