Kolegi, sopotniki, sodelavci. O plesalcu in koreografu Branku Potočanu.

Najnovejša predstava Žepi polni zvezd bo doživela premiero v ponedeljek. (Foto: Drago Videmšek)

V dvorani Lila Novy Cankarjevega doma Ljubljana je 14. septembra potekal 4. Mali plesni simpozij o plesalcu, koreografu, pedagogu, mentorju in umetniškem vodji Branetu Potočanu ter njegovih 30 letih delovanja na slovenski sodobni plesni sceni. O njem so spregovorili njegovi  dolgoletni sodelavci, kolegi in sopotniki: režiser Matjaž Pograjc, scenograf in oblikovalec svetlobe Tomaž Štrucl, glasbenik Marko Brdnik, plesalka in koreografinja Tina Janežič ter teoretik in publicist Rok Vevar, simpozij pa je povezovala dr. Andreja Kopač.
Po uvodnih besedah Roka Vevarja o zgodovinskem času, ko se je porajal sodobni ples in pojmoval gibalni stil fizičnega gledališča v svetu, tudi  našel svoj odsev na naših odrih sredi osemdesetih, je debata sproščeno stekla o času, ki so ga imenovani sodelavci krojili in ustvarjali skupaj s Potočanom. 

Branko Potočan praznuje 30 let ustvarjanja.
Tina Janežič je dejala, da se je pozneje pridružila že ustaljenemu četvercu skupine Fourklor v sestavi: Dušan Teropšič, Sebastjan Starič, Jana Menger,  ki so skupaj s Potočanom delovali kot eno telo, da je na začetku vzela vse zares in ugotovila, da so to ljudje, ki se med seboj dobro razumejo, delujejo sproščeno, niso veliko govorili, vendar se čutili in vedeli, kaj hočejo. Na vprašanje Kopačeve, kako so delovali, pa je odgovorila, da so veliko ustvarjali z rekviziti in je tudi sama s pomočjo rekvizitov lažje osvajala ter iskala nove gibe.
Delije
Matjaž Pograjc je za začetke sodobnega plesa sredi osemdesetih oznanil, da so stekli in se oblikovali iz dejstva, da je Wim (Vandekeybus, op. u.) v svojo plesno skupino Ultima Vez povabil (1990) Branka in je Iztok (Kovač, op. u.) bil užaljen, ker ni povabil njega: "Jaz pa sem v tem času še igral nogomet in ničesar o vedel Wimu." Omenil je tudi čas njihovih gostovanj po tujini, ko so oni, umetniki, svetu odkrivali našo domovino, naš čas, ko so morali na festivalih odgovarjati, ali imajo doma kaj jesti, ali so trgovine tudi pri nas, če se lahko kaj kupi … "Bili smo poredni in smo uspeli, ker smo bili poredni, prišli smo iz Revirjev in smo znali zahtevati, tudi dobiti, kar smo hoteli, n.pr. zamenjati zelenjavne bone za mesne zrezke in si naročiti pivo. Branko je delaven, on je človek žuljev, ki ne govori veliko, niti ne filozofira, zna pa ustvarjati. Ko rečeš, da bi imel rad na odru smučanje, on to udejanji. On je dober, vendar nikoli ne bo slaven, zato tudi danes še vedno dela na Parmovi, mogoče je to njegovo življenjsko stališče. Medtem ko velika svetovna imena, ki so začela v istem obdobju kot on, in tudi iz malega, imajo danes velike hiše, odre … Pri nas pa kaj takega kot umetnik ne moreš doživeti. Branko Potočan pridno dela še naprej, išče novo, ustvarja in se bori za preživetje s podporo ali tudi brez nje."
Pesmi z listka.

Tomaž Štrucl je bil sprva kratek: "Branko Potočan je začel na tleh, zdaj  gre v nebo." In ker Andreja ni bila ravno zadovoljna z njegovim ‘skromnim’ stavkom, je nadaljeval: "Branko svojo vizijo razvija od tal do stropa. Če bereš  naslove njegovih del, veš, da je pesnik. Branko je pesnik, to govorijo naslovi njegovih del."
Sijaj (foto: Miha Fras)

In so se brali naslovi: Sanjam spomin, a se spominjam sanj; Ko še nismo lagali, vsaj ne toliko; Ukradena pesem; Zarjavele trobente; Rekel ni nič, a odšel je, kot bi vse povedal; Na drugi strani nagajivega pogleda; Skozi oči dotik; Solo za dva …
Matjaž Pograjc je še povedal: "Brane ne bere veliko, on je svoja knjiga, on jih dela sam, in ključ njegovih koreografij je preprostost, je iskrenost."
Glasbenik Marko Brdnik je govoril o njunem snovanju Sola za dva, ko je on, ki ni nikoli plesal in se giblje le s svojo harmoniko, kar naenkrat postal harmonikar gibalec, in ve, da sta veliko delala in so se stvari preprosto dogajale ter zgodile, in je delal in bo še naprej v timu s Potočanom.
Simpozij se je zaključil z obrazložitvijo slik na projekciji, ki so tekle med pogovorom, ko jih je Branko Potočan ob koncu tudi prostodušno komentiral.
Solo za dva stola (foto: Sunčan Stone)
Jaz (Daliborka Podboj, op. u) pa sem mu ob čestitanju dejala, da čeprav prihaja iz geografskih ožin Revirjev, je umetnik širine, je preprosto srčen, iskren in socialen, kar izpisuje tudi v svojih delih. Premiero predstave Žepi polni zvezd si lahko ogledate 26. septembra ob 20.00 na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma v Ljubljani.

View Gallery 6 Photos