Assija Sultanova, baletna plesalka, ki obiskuje Konservatorij za glasbo in balet Maribor, ni samo umetnica z veliko začetnico, ampak je sinonim za umetnost. Je umetnica, ki zna kljub mladim letom poseči s pogledom v globino, tako svojo kot tudi predstave in plesnega lika. Ni površinska, in to je tisto, kar me navdahne. Ko se zazrem v njene oči, ki so tako iskrive, polne življenja, predvsem pa iskrene, se zavem, da govorim z baletno plesalko, v kateri se skrivajo neizmerna moč, milina, čutnost, prefinjenost in inteligenca. In dà, začutim, da je balet njen način življenja. In prav je tako. Ve, kaj pomeni balet, in ve, da brez truda, garanja, ki ga ves čas spremlja pot vzponov in padcev, v njem ne moreš uspeti. A ona se ne preda, in to je tisto, kar pri njej pritegne – neverjetna moč, delavnost skupaj s še bolj neverjetnim umetniškim potencialom. Zdi se tako angelska, edinstvena. Lahko bi rekli, da pooseblja rusko umetniško dušo. Z njo sem se pogovarjala Nina Žnidaršič.
Prihajam iz Ljubljane. Plešem balet. Devet let sem tudi igrala violino. Poleg tega se zelo zanimam tudi za umetniške filme, ki si jih zelo rada pogledam, bodisi doma bodisi na festivalih. Sicer pa me na splošno umetnost, umetniški svet zelo zanimata, saj sem nekako zrasla v gledališču in zanj lahko rečem, da mi je kot dom.
Da. Oba starša prihajata iz Rusije, zato je naše sorodstvo tam. In ko sem se rodila, ni bilo nikogar tukaj, da bi me pazil, zato sem šla povsod skupaj z njima – na potovanja, na gostovanja – in posledično sem nekako odraščala v gledališču. Sicer pa moram priznati, da me umetnost kot tudi gledališče sprva nista zanimala. Na nek način me je bilo sram, strah iti na oder. Kljub temu pa mi je bilo vedno v veliko veselje gledati vaje, ta proces, kako predstava nastaja. In v nekem trenutku se mi je pojavila želja, da sem si želela iti s starši po končani predstavi se poklonit na oder. Vsako predstavo svojih staršev sem gledala, a na koncu sem čutila nujo, da se moram z njima pokloniti. Ta občutek mi je bil in mi je še danes zelo všeč, da ti vsi ploskajo in te s tem nekako nagradijo, se ti zahvalijo.
Sprva si nisem želela opravljati sprejemnih izpitov za na srednjo baletno šolo, saj sem imela vselej v mislih, da nimam dovolj možnosti, da jih naredim, češ da je toliko boljših deklet od mene, ki so zasedala prva mesta na tekmovanjih. No, razlog, da sem se pozneje le odločila za sprejemne izpite, je ta, da sem pod vodstvom Mihaela Žvegliča obiskala 12. tekmovanje mladih slovenskih baletnih plesalcev v Lendavi, kjer sem se uvrstila tudi v finale in prejela bronasto plaketo. Moram priznati, da sem bila nad rezultati zelo presenečena, saj uvrstitve v finale sploh nisem pričakovala. Kakorkoli že, po tem tekmovanju so bili kmalu že sprejemni izpiti za vpis na srednjo baletno šolo. Odločila sem se, da bom šla delat sprejemne izpite tako na mariborski konservatorij kot tudi na ljubljanskega, saj sem tako imela več možnosti za sprejem. Znova sem bila zelo presenečena nad rezultati, saj sem mislila, da ne bom sprejeta ali pa bom sprejeta za las, na koncu sem bila sprejeta na obe šoli, zato sem se morala odločiti, kje bi raje nadaljevala šolanje. Odločila sem se na koncu za Maribor, saj menim, da mi njihov ruski sistem poučevanja baleta bolj ustreza. Vsekakor je strožji, vendar nimam težav s tem, če se kdo zadere name. Kvečjemu raje vidim, da nekdo zavpije, zahteva in da te tudi pride popravit. Všeč mi je tudi, da imamo z učitelji na mariborskem konservatoriju formalen odnos, saj se ‘hecamo’ tu in tam, vendar je kljub temu med nami neka distanca. Zelo jih spoštujem.
Že na sprejemnih izpitih v Mariboru je bil totalen šok zame, saj sem nekatere baletne korake šele takrat delala prvič. Ko sem prišla v 1. letnik, je bil spet velik šok zame, saj večino korakov nisem znala pravilno izvesti. Dekleta so vrtela že 32 fouettéjev (baletni obrat, op. a.) na špicah, medtem ko sem jih jaz komaj 16 na pol prstih. Vsak dan sem jokala in se opirala na mamo z vprašanji, kaj naj naredim, naj mi pomaga itd. Zelo je bilo težko. Kljub vsemu sem prvi letnik uspešno zaključila. Nekaj deklet iz našega razreda se je udeležilo baletnega tekmovanja Tutu, meni pa se je pojavila priložnost, za katero sem zelo vesela, za sodelovanje s profesionalnim baletnim ansamblom v Mariboru. Tako sem nastopala v predstavah Giselle, s katero smo gostovali tudi po Italiji, in Gusarju.
Povej mi malo več o izkustvu s profesionalnimi baletnimi plesalci. Kako si se počutila?
Super. Na odru skupaj s profesionalci sem se počutila kot doma. Do vseh plesalcev, ni pomembno, ali so solisti ali niso, sem imela in imam spoštljiv, občudovanja vreden odnos. Z vsemi sem se dobro ujela. Spomnim se, da sem pred tremi leti Bogova (Antona, op. a.) občudovala še kot gledalka. Danes pa skupaj z njim stojim na odru. Vesela sem. Poleg tega mi je sodelovanje z gledališčem super tudi zato, ker ti drugi plesalci pomagajo. Dajo ti napotke, korekcije, te popravijo. Skratka, vsi ti pomagajo in te usmerjajo.
Kako pa ti dojemaš, sprejemaš kritiko, korekcije? Obrneš kritiko sebi v prid?
Mislim, da ja, vendar ko prejmem kritiko, jo moram najprej obdelati. To pomeni, da preverim, razmislim, pogledam, ali se z njo sploh strinjam. Seveda se večinoma s kritiko strinjam, ampak še vedno menim, da sem glavni kritik zase vedno jaz. Sicer pa na splošno gledano imam raje kritiko kot pa pohvalo, saj od kritike dobiš več. Z njo lahko napreduješ in so posledično tudi boljši rezultati. Zdi se mi, da mora biti najprej veliko kritike, potem pa bodo prišle na vrsto pohvale.
Stremeti k plesno-tehnični perfekciji se zdi neskončen proces, ki je težko dosegljiv. Večina baletnih plesalcev oziroma plesalcev na splošno si prizadeva to perfekcijo vsakodnevno doseči. Kako pa se ti spopadaš s tem?
Zelo lepo je videti na odru, če imaš iztegnjeno stopalo, čisto peto pozicijo. Perfekcija mi je všeč. Ne zdi se mi pa najpomembnejša stvar. Če prideš na oder, pa recimo plešeš Julijo v predstavi Romeo in Julija, je zelo lepo, da narediš lep arabesk, imaš stegnjeno stopalo, čiste linije, ampak nekaj manjka – ne vidiš Julije. To se mi zdi nesmiselno in marsikdo danes tega ne razume. Meni se zdi pomembnejši ta proces, da si nek lik, da nekaj poveš publiki in greš s tem namenom tudi na oder. Ti lahko narediš tehnično vse prav, ampak na odru bo vedno nekaj manjkalo. Manjkal bo ta umetniški vnos, nobeden ne bo ničesar začutil. Seveda ti lahko prideš na oder in se smeješ, ampak če ni iskreno, če ničesar ne začutim, je to nesmiselno. Vsako variacijo, ne glede na to, ali gostuješ na festivalu, na gala nastopu, si z njo na tekmovanju, moraš zaplesati z dušo, četudi nimaš oprijemljivega ozadja, zgodbe za sabo. Preprosto prideš na oder in si rečeš: Jaz plešem za vas.
Kako se ti vživiš v nek karakter, lik v baletni predstavi?
V predstavi Gusar (predstava, v kateri kot dijakinja mariborskega konservatorija sodeluje z mariborskim baletom, op. a.) mi je ravno to všeč, da plešem v dveh dejanjih, ki sta si karakterno zelo različni. V prvemu dejanju sem trpeča sužnja, v tretjemu pa ponosna, srečna žena. In ko je predstava v procesu grajenja, ustvarjanja, si zamislim, kako bi se na primer ta sužnja iz prvega dejanja počutila. Izmislim si zgodbico, da so me pripeljali od tam nekje iz Afrike in zdaj sem tukaj brez družine, prijateljev, pravzaprav ne vem, kje sploh so. Sicer sama nimam težav s tem, se kar precej hitro lahko vživim v nek lik. Ko je zavesa spuščena, se lahko še sproščeno pogovarjam o tem, kako je nek učitelj v šoli tečen, a ko se zavesa dvigne, sem že bodisi sužnja bodisi srečna žena.
(smeh) Verjetno je razlog to, da sem že od malega v gledališču in mi tovrstno vživljanje v vloge ni tuje. Zdi se mi tako naravno.
Imaš kakšne posebne rituale pred treningom, predstavo?
Pred treningom grem običajno čez vse korekcije, včasih ponovim tudi kakšne vaje pri drogu in na sredini. Sicer pa se zelo rada raztegnem, da se mi vse mišice ‘odkrčijo’. To se mi zdi zelo pomembno. Občasno se spravim delati tudi trebušnjake, ampak zelo nerada, saj mi vaje za moč niso tako ljube. Ljubše mi je – kot že rečeno – raztegovanje. Pred samo predstavo se mi zdi zelo pomembno, da sem hiperaktivna. Sliši se zelo čudno, a zame je bistveno, da predstavo odplešem dobro. Moram se veliko smejati, pogovarjati, skakati in nujno moram pojesti košček čokolade, da me malo dvigne. Ker če ne dobim čokolade, je kriza. V tistem obdobju, ko sem bila še zelo živčna pred predstavo, torej preden sem spoznala, da mi je všeč občutek biti na odru, sem iskala raznovrstne načine, kako se umiriti. Umirila sem se lahko le tako, da sem poslušala glasbo in hodila s slušalkami v ušesih gor in dol. To mi je resnično zelo pomagalo, čeprav so me zafrkavali, da sem kot plavalka, preden skočim v bazen. Pred predstavo se mi zdi tudi zelo pomembno, da se dotaknem, pobožam oder. Če pozabim in če smo že vsi na pozicijah, preden stopimo na oder, vedno najdem način, da se ga dotaknem. Po sami predstavi pa si zelo rada snamem baletne copatke na odru. Ta občutek mi je zelo všeč, da imaš mir, saj vsi nestrpno in panično tečejo v garderobo, da si odstranijo ličila, slečejo kostume itd. Meni je pa ravno to všeč, da lahko ujamem občutek, trenutek po tem, ko se predstava konča.
Si želiš morda svojo baletno pot nadaljevati tudi v tujini?
Z veseljem bi šla v tujino. Mislim, da si to želi veliko plesalcev v Sloveniji. Za začetek bi šla v tujino na baletno šolanje vsaj za eno ali dve leti. Če bi imela možnost ali pa če bi našla gledališče v tujini, v katerem bi mi bilo všeč, bi z veseljem šla. Kljub temu pa se v mariborskem gledališču počutim super, mi je zelo všeč. Všeč mi je način dela, atmosfera, umetniški duh. Zelo spoštujem tudi Edwarda Cluga kot direktorja in koreografa. Res je odličen.
Moj primarni cilj je seveda postati baletna plesalka. Če pride do tega, da se mi v baletu zalomi, bi zelo rada postala filmska igralka, saj me filmi zelo zanimajo. V tem primeru bi se odločila za šolanje na eni od ruskih filmskih šol.
Kakšni filmi so ti všeč?
Zelo imam rada težke filme z resno vsebino. Drame. Obožujem filme Tarkovskega (Andrei, ruski in sovjetski filmski režiser, op. a.). Še posebej mi je všeč njegov film Solaris. Res odličen film. Sicer pa rada gledam takšne filme, ki jih lahko pogledam večkrat in se jih ne naveličam. Zelo mi je bil všeč tudi film Romeo in Julija. Mislim, da sem si ta film pogledala petnajstkrat zapored. Sicer pa mi je Romeo in Julija všeč že kot sama zgodba, kot predstava.
Kaj te pri baletu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Najbolj me osrečuje oder. Najbolj pa me žalosti tehnika, da moraš ves čas vaditi in stremeti k čim boljši tehniki. To mi je resnično najhuje. Na nek način imam rada baletno ‘mučenje’, saj rada po treningu pridem utrujena domov, ampak kljub temu me ta nenehna pozornost na plesno tehniko na nek način omejuje. Omejuje mojo ustvarjalnost, umetniški navdih. Žalosti me tudi, če nimamo predstav.
Zelo si želim plesati Damo s kamelijami. Zelo mi je všeč tudi (premišljuje, kako naj naslov predstave prevede iz ruščine) Fant in smrt od Petita (Roland, francoski koreograf, op. a.). V slednji predstavi si želim plesati smrt. Zdi se mi taka zanimiva, super vloga, čeprav nisem depresiven človek, ravno nasprotno, ampak čutim nekakšno navdušenje nad to vlogo. Tudi v baletni predstavi Peer Gynt (koreograf Edward Clug, op. a.) mi je vloga smrti zelo všeč. Gaj Žmavc jo je odlično odplesal. Od klasičnega, železnega baletnega repertoarja pa si želim plesati Nikijo iz baletne predstave Bajadera ali pa Julijo iz Romeo in Julija.
Kdo je tvoj najljubši baletni plesalec ali baletna plesalka?
Všeč mi je Diana Višneva (ruska baletna plesalka, op. a.), ker se v vsako vlogo poglobi in vedno išče nove načine, kako jo bo interpretirala, kako se bo vanjo vživela. Nikoli ni na odru ista, vedno ima, četudi si vloge lahko podobno razlagamo, drugačen izraz. Nasmeh pri Kitri bo imela drugačen kot pri Carmen.
Kaj pa v Sloveniji? Koga najbolj občuduješ?
V ljubljanski operi me zelo navdihuje Olga Andreeva. V Mariboru pa ne morem mimo Antona Bogova, ki je res vrhunski plesalec. Pa seveda Yuya Omaki in Asami Nakashima. Zelo občudujem tudi Sergia Mogo, predvsem njegov odnos do baleta. Čeprav ga osebno ne poznam, lahko začutim, da je zanj balet življenje. Zelo mi je všeč tudi Tetiana Svetlična, ki je zelo izrazna plesalka, pa tudi Tijuana Križman Hudernik, pri kateri občudujem njeno neverjetno senzibilnost. Vsi plesalci so mi v redu, težko se odločim v Mariboru za enega. Vsak ima nekaj, kar ga naredi unikatnega.
Kateri so trije predmeti, brez katerih ne greš na nastop ali vajo?
Brez telefona. Brez baletnega krila za zavezat, saj na treningu brez tega preprosto ne zdržim. Res, zame zelo pomembna stvar, saj mi vselej daje občutek, da sem na nekem nastopu. Tretji predmet pa so – mi ji pravimo v našem baletnem razredu – ‘puheki’. To so škorenjčki za ogrevati, segrevati stopala.
Vsak vikend grem na pilates, potem gledam filme, televizijo, se raztegujem, šivam trakce na špice. Včasih se dobim s prijatelji. Sicer pa običajno prosti čas namenim delu za šolo in učenju.
Imaš kakšen moto, citat, ki te vodi skozi baletno pot?
Zelo je pomembno, da si neko stvar zelo, zelo, zelo, zelo želiš, da se ti lahko uresniči. Ker ko si neko stvar zelo zaželiš, potem samodejno delaš v tej smeri, da se ti ta želja uresniči. To je bilo recimo pri meni, ko so izbirali, kdo bo nastopal kot dijak srednje baletne šole v predstavi Giselle. Resnično sem si zelo želela sodelovati. Vsako sekundo, ko sem imela čas, sem razmišljala o njej. In želja se mi je potem uresničila.
Za nekatere je balet vrhunec vseh umetnosti. Kako pa balet kot zvrst umetnosti vidiš ti?
Balet je izražanje posameznika, izražanje čustev na prefinjen način skozi gib. Lahko bi celo rekla, da je balet vrhunsko izražanje posameznika na plesni način. Če nimaš neke določene tehnike in nečesa posebnega, se ne moreš do konca izraziti. In to je tisto, kar je pri baletu nekaj najtežjega. Vedno moraš paziti na obliko telesa, kako tvoj gib deluje, a hkrati moraš poskrbeti še za umetniški izraz. Recimo v sodobnemu plesu je to drugače, ni potrebna neka določena tehnika. Tam lahko samo plešeš in se izražaš.
Katere so tiste lastnosti, ki jih mora imeti baletni plesalec?
Mora biti zelo trmast. Do neke mere moraš biti perfekcionist v tehniki. Vendar slednje ni najpomembneje. Vsaj zame ne. Zame je bolj pomembno biti perfekcionist takrat, ko greš na oder, torej da imaš točno zastavljen, interpretiran lik, zgodbo, da veš, kaj se takrat dogaja okoli tebe, kakšne vloge imajo drugi na odru, kdo so itd. Poleg tega je zelo pomembno, da ima baletni plesalec spoštljiv odnos tako do gledališča kot tudi do odra. Če bi npr. preklinjala, pa ne preklinjam, si ob vstopu v gledališče ne bi drznila izreči grde besede. Ne bi tega zmogla, ker gledališče kot ustanovo tako spoštujem. Navdušila me je tudi gostujoča baletna pedagoginja Maja Dumčenko, sicer nekdanja solistka Mariinskega gledališča, z besedami, da se na odru vedno začuti energija, kakšen je človek, ker če je človek nesramen, neolikan, zamorjen, se bo to na odru videlo. Tega ne moreš skriti. Preprosto ne smeš iti na oder z neko slabo energijo. Menim pa, da dobra, pozitivna energija pride spet s tem, kakšen odnos imaš do gledališča kot ustanove.
Življenje s plesom je …
nekaj posebnega, nenavadnega – po eni strani je veselo in super, po drugi strani pa žalostno in težko.
