Tomaž Ambrož je bil z dušo in telesom predan plesu. Bil je vizionar, nikoli povsem zadovoljen z že doseženim in to ga je gnalo k iskanju vedno novih izzivov. Kljub temu pa je znal, tako v plesu kot zasebno, vedno uživati tudi v sedanjem trenutku. Leta 2004 je za prispevek v knjigi Slovenska plesna pravljica izjavil, da je svojo tekmovalno plesno pot začel na pustni torek, 27. februarja 1968, in sicer zato, ker ga je tri dni pred tem, torej na pustno soboto, za to navdušil nastop, ki sva ga z Vereno imela v ljubljanskem Študentskem naselju. Naj mi bo iz tega razloga dovoljeno, da zapišem nekaj misli v njegov spomin ne le kot predsednik Plesne zveze Slovenije, temveč tudi kot njegov vzornik in kasneje kot občudovalec njegovih izvirnih idej pri poučevanju družabnih plesov.
Kariero tekmovalca, ki jo je pričel v Študentskem plesnem klubu, je končal v Kazini kmalu potem, ko sta z Natašo Ambrož osvojila naslov državnih prvakov v standardnih plesih za leto 1977. Posvetil se je drugim plesnim zvrstem, ki so bile takrat še v povojih, od show plesov, preko rokenrola in disco plesov do breaka, tako da je povsod oral ledino. Sredi osemdesetih let je Kazina postala premajhna za njegove ideje in ambicije in pod njegovim vodstvom je nastala Plesna šola Urška, ki je kmalu dobila slogan "Več kot plesna šola". In res je bila in je še drugačna, ambicioznejša od večine plesnih šol. Med drugim Plesna šola Urška vseskozi močno podpira mnoge zvrsti tekmovalnega plesa, še posebej svojstvena pa je bila pod Tomaževim vodstvom v družabnem plesu, saj je znal narediti učenje plesa tečajnikom nadvse prijazno in zabavno,, za razliko od tradicionalno razširjenega učenja, ki se je in se marsikje še dandanes zgleduje po vzgoji plesnih tekmovalcev, kar je do povprečnega tečajnika vse prej kot prijazno.
Po dvajsetih letih gostovanja v najetih prostorih je Tomaž zelo hitro in z veliko poguma zgradil lastno plesno šolo. Vzporedno s tem se je lotil še enega ambicioznega projekta, ki je postal že vrsto let pred tem del njegove vizije: ustanovil je samostojni visokošolski zavod – Akademijo za ples, ki naj bi postala mednarodni center za vzgojo plesalcev in plesnih pedagogov v vseh tistih zvrsteh, za katere druge bližnje umetniške in plesne akademije ne skrbijo. Akademija je dala prve diplomante, brez Tomaža pa je njena nadaljnja usoda negotova. Tomaževi interesi, ki jih je gnal njegov nemirni ustvarjalni duh, so pogosto trčili ob interese drugih, bolj tradicionalistično in konservativno usmerjenih ljudi. Tako si je poleg številnih privržencev nabral tudi veliko nasprotnikov. Kljub maskam, ki si jih je moral nadeti v vlogah lastnika in vodje plesne šole, vodje različnih projektov in dekana akademije, je ostal navznoter čuten in prijazen. To se je kazalo v krogu njegovih najbližjih in prijateljev, zlasti pa vedno, kadar je prišel v stik s plesom in s svojimi tečajniki, ki jim je uspel naporno učenje plesa vedno narediti zabavno z njemu lastnim in neponovljivim pristopom in humorjem.
Samo človek, ki je nečemu tako predan, kakor je bil Tomaž plesu, lahko pusti za seboj tako globoke sledi. Samo za človekom njegovega formata lahko ob novici, da je za vedno zastal njegov korak, deset tisoči njegovih sedanjih in nekdanjih učencev in simpatizerjev občutijo tako globoko žalost in praznino ob spoznanju, da ga tako nepričakovano ni več med nami.
Tomaž Ambrož je umrl 19. oktobra in bil na svojo željo in željo svojih najbližjih pokopan v družinskem krogu 23. oktobra 2014. Počiva na ljubljanskih Žalah ob svoji mami, na katero je bil močno navezan in ji je v njenih poznih letih z veliko topline vračal vse, kar mu je tako nesebično dajala v njegovi mladosti. (je ob smrti Tomaža Ambroža zapisal predsednik Plesne zveze Slovenije Drago Šulek)