Tristan in Izolda. Prva baletna premiera pod vodstvom Sanje Nešković Peršin

Ponedeljkova novinarska konferenca v ljubljanski operno-baletni hiši je bila namenjena baletni (sodobni) premieri nove gledališke sezone, ki se bo zgodila v četrtek, 30. oktobra, na odru ljubljanske Opere. Umetniška vodja ljubljanskega baleta Sanja Nešković Peršin je poskrbela za zanimiv pogovor z izbranim timom ustvarjalcev v obnovljenem Orfejevem salonu Opere, tako da je bila predvidena protokolarna ura kar premalo za strnjen pogovor, ki je sledil z ustvarjalci slovenske praizvedbe baleta Tristan in Izolda.

Torej na baletnem odru Opere postavljajo prvo uprizoritev baleta na tematiko o ljubezni v pat poziciji, znano zgodbo o nemogoči ljubezni, ko se vmešata dve državi, sovražna kraljestva, viteštvo in ženska lepota. Zgodba o Tristanu in Izoldi teče že iz keltskih časov, sicer pa se bere že v  času trubadurjev in viteštva ter njih poezije, torej iz 12. do 13. stoletja, doživela pa je nič koliko izvedb; v novejši dobi v filmu Kevyna Reinoldsa leta 2006, pa v zgodbah in nizu gledaliških postavitev.

Najbolj znano delo o tragični ljubezenski pripovedi je Wagnerjeva opera Tristan in Izolda, ki jo je slavni skladatelj komponiral zavoljo ene ljubezni, medtem ko je zaključil svoje operno delo Tristan in Izolda leta 1859, pa je v ospredju že bila nova ljubezen, hčerka pianista in skladatelja Franca Lista. Znana zgodba o dveh zaljubljencih je večna in aktualna tudi naše dni, štartala pa menda že z Adamom in Evo, torej na samem začetku človeške vrste, gotovo pa veliko prej ubesedena od Shakespearove tragične ljubezenske romantike Romeo in Julija.

Dramaturginja Barbara Novakovič je poudarila, da je osnova baletnega libreta mit o Tristanu in Izoldi, ki se tokrat izvedbeno naslanja tudi na pesniške pesnitve 12. stoletja. Osnovna misel poleg nesmrtne ljubezenske moči zaobjema tudi osvajalske napetosti med dvema državama, ki pa očitno izčrpani vendarle skušata doseči mir. Junakinja zgodbe Izolda, ki jo na premieri pleše Tjaša Kmetec, v alternaciji pa Ana Klašnja, je lepotica, hči krutega irskega kralja, ki zdravi in skriva ranjenega Tristana, viteza sovražnega kraljestva in nečaka angleškega lorda, bodočega kralja Markea. Lord Marke je predstavljen kot srčni kralj in pokroviteljski vzgojitelj svojega nečaka Tristana.

Zaplet nastopi, ko zavoljo miru irski kralj obljubi lordu Markeu roko svoje hčere Izolde, ponjo kot nevesto pa pride sam Tristan. Ko se srečata,  dojameta moč ljubezenske strasti, ki tli že od takrat, ko je on bil ranjen in ga je ona zdravila. Za en objem sta ljubimca pripravljena darovati svoji življenji. Na tem delu zgodbe pa se nizajo in razvijajo izvedbene različice o poteku in zaključku njune nemogoče ljubezni, ki se pretakajo od zemeljskih življenjskih nivojev vse do onih v metafizičnih sferah. Baletni libreto, kot si ga je zamislila Sanja Neškovič Peršin, pa se iz zemeljske realnosti prelije v abstrakcijo onostranstva. Tristana pleše baletni solist Lukas Zuschlag, v alternaciji pa Kenta Yamamoto.

Koreografa predstave Dana Datcuja je Neškovićeva srečala na lanskem festivalu v Beogradu, kjer je s svojim koreografskim delom pritegnil njeno pozornost, obenem pa požel dve prvi nagradi – kritike in občinstva. O ljubljanskem baletnem ansamblu je koreograf Datcu spregovoril kot o specifiki, ker so v njem prisotne starejše in mlajše generacije plesalcev, zato je bil potreben tudi določen čas, da so se njegove koreografske želje in možnosti lahko uskladile, ansambel pa je, kot meni, pridobil nov polet. 

Koreografija je nastajala in dozorevala ob skupnem timskem sodelovanju in so vsi nastopajoči, tudi neposredni oblikovalci predstave, imeli  možnost neposrednega kreativnega sodelovanja, tako kot je to značilno za ustvarjalne procese sodobnih plesnih predstav, kar sta še posebej izpostavila in pohvalila tudi oba prisotna baletna solista Lukas Zuschlag in Tjaša Kmetec. Koreograf Dan Datcu si je zadal nalogo, da v ansambel vpelje novo svežino sodobne energije, da začrta pravo pot do tragične in znane vsebine, da aktivira celotni baletni ansambel in zasnuje dober performans.

Predstava bo tekla na posneto glasbo, po avtorskem projektu skladatelja in producenta elektronske glasbe Saše Kalana, rojenega v Montrealu, ki se je v mladostnih letih skupaj s starši preselil v Slovenijo, končal pa študije zvočnega oblikovanja na Dunaju/SAE tehnologija – Inštitut za oblikovanje zvoka. Svojo kompozicijsko celoto je zasnoval z upoštevanjem zahtev baletnega medija, tematiko realnega tostranstva ter abstraktnega onostranstva pa je barval z elementi elektronske glasbe, orkestralne podlage ter dopolnjeval s segmenti znane Wagnerjeve opere. Želja je bila, da bi glasbena spremljava baletne postavitve potekala v živo, vendar bi se Wagner s svojim bogatimi instrumentalnimi zahtevami kar težko umestil v premajhen prostor orkestralne odprtine pod ljubljanskim opernim odrom. Zato je bila veliko manj zahtevna solucija posneti glasbo za baletno predstavo Tristan in Izolda. Ko pa je glasbena kompozicija še v izvedbenih fazah, potem baletni ansambel dobi za spremljavo le manj primerno osnovno glasbeno podlago, česar ni možno enačiti s kompletno glasbeno kompozicijo, ki dodaja plesnim izvedbam vzgon in moč sugestije. Orkestralni posnetki so nastajali v izvedbi orkestra SNG Opere in baleta Ljubljana pod dirigentsko palico Marka Gašperšiča z glasbenimi solisti: Boštjan Lipovšek/rog, Luka Ropret/kitara in Irena Yebuah Tiran/glas.

Sanja Nešković Peršin je že glede na svoje aktivno sodelovanje na sodobni plesni sceni minulih let dovolj dobro seznanjena z ustvarjalci mlajše generacije slovenskih umetnikov. Tako je za scensko postavitev izbrala vizualno umetnico Meto Grgurevič, ki svoje likovne instalacije in razstave snuje kot homogeno strukturo oblik, zajetih v prostoru. Meta Grgurevič si, kot je dejala, vseskozi želi scenskega odrskega izziva, zato je ponudbo Neškovćeve tudi z veseljem sprejela. Scenografija je nastajala ob sodelovanju z znanim scenskim in likovnim umetnikom JAŠO (Mrevlje Pollak), ki deluje tudi v Benetkah in New Yorku. Scenska kreacija je razpeta med grožnjo in ljubeznijo, med dnevom in nočjo, je napeta konstrukcija, ki sledi dogajanju na sceni, in kot je dejal Jaša, se snuje v igri svetlobe in senc ter in je iz teme iztrgana zgodba.

Ekipi ustvarjalcev se je pridružil tudi mednarodno razpoznaven modni kreator Uroš Belantič, diplomant dunajske visoke šole za umetnost oblačilnega oblikovanja, ki svojo modno znamko trži v tujini. Kreacijo sanjskih kostumskih oblik je snoval z lahkotno svileno in viskozno tkanino, ročno barvano v prelivajočih se svetlobnih odtenkih in v batik tiskanih poslikavah, za kostumsko podlago pa je uporabil tudi jersey pletivo, ki se prijetno prilega telesu in je dovolj elastično za potrebe gibalnih izvedb. Belantič se prvič srečuje z odrsko kostumografijo. Povabilo k sodelovanju v baletni predstavi je z veseljem sprejel, ker ga že od nekdaj zanimajo oblačila v gibanju kot amorfne spreminjajoče se oblike v koreografskem sozvočju giba in glasbe. Kostumi so nastajali v gledališkem ateljeju SNG Opere in baleta Ljubljana in SNG Drame Ljubljana.

Ime oblikovalca svetlobe Jake Šimenca je znano na naši plesni in gledališki sceni, in tokrat je še posebej izpostavil prijetno delovno atmosfero in način sodelovanja; prvič v karieri se mu je zgodilo, da svetlobno oblikovanje ni nastajalo v zaključni fazi predstave, ampak se je ves čas prepletalo v medsebojnih tesnih povezavah in dogovorih s scenografoma, kostumografom in koreografom.

Vtis, ki smo ga dobili na novinarski konferenci, je zračil delovno homogenost, ustvarjalno navdušenje in veliko pričakovanje nove slovenske ter svetovne baletne premiere Tristan in Izolda v novodobni postavitvi koreografa Dana Datcua in pod umetniškim vodstvom ljubljanskega baletnega ansambla Sanje Nešković Peršin. V pričakovanju velikega baletnega dogodka pa so bili, kot je bilo možno videti, tudi vsi prisotni novinarji in gosti na "tiskovki".

View Gallery 12 Photos