Petar Đorčevski. Še sreča, da živim v pritličju in moji skoki ne vznemirjajo sosedov

Petar Đorčevski s Tjašo Kmetec v baletu Dr. Živago (foto: Darja Štravs Tisu)

Nikoli se ne bi mogel navaditi na način dela, ki ga je prineslo to obdobje epidemije. Že vadba v domačem stanovanju predstavlja izziv, najtežje pa je biti brez stikov s soplesalci in občinstvom. Plesalci živimo za oder in stik z občinstvom, zato ga v teh časih vsi močno pogrešamo. A ker sem po naravi optimist, bi želel izpostaviti pozitivne plati. V tem času zaostrenih razmer sem namreč spoznal, da sem zmožen opraviti več reči hkrati. ‘Multitasking’ je tako postala beseda mojih dopoldnevov. Medtem ko pomagam sinu s šolanjem na daljavo in kuham, izvajam tudi vaje, ki sem jih prilagodil prostorskim zmožnostim stanovanja. Še sreča, da živim v pritličju in moji skoki ne vznemirjajo sosedov. Poleg tega imam zdaj veliko več časa za raznovrstna izobraževanja in spletne pogovore s plesnimi kolegi z vsega sveta.


Toda noben oder ni narejen z namenom, da bi sameval, in noben plesalec ne ustvarja in vadi za družinske člane. Zato v upanju, da bi se čim prej videli v naši čudoviti dvorani, ohranjamo kondicijo z namenom, da bomo lahko – za vas, dragi obiskovalci – zablesteli v novih predstavah. Naj le čim prej mine to obdobje, da se spet povežemo v umetnosti. (razmišljanja Petra Đorčevskega, baletnega solista in asistenta umetniškega direktorja baleta SNG Opera in balet Ljubljana; so pa nekateri plesalci že nazaj v baletni dvorani, med njimi tudi Peter, ker so se ukrepi za preprečevanje virusa v času nastanka izjave, že spremenili)