Živa 2020. Še en online festival, ki kljubuje virusu

Živa je vedno živa. (Foto. Anka Simončič)

Festival plesne ustvarjalnosti mladih se je le zgodil, sicer ob koncu minulega leta, 19. 20. decembra, z novo spletno tehnologijo, edino možno uprizoritvijo v času virusne epidemije, ki je zamrznila slovensko in svetovno kulturo.

Spomladi tega leta so obstali tudi vsi ustvarjalni programi slovenskih mladih plesalcev, ki že od 80. minulega stoletja potekajo v organizaciji prvotno ZKOS, pozneje JSKD RS. Tudi se festival Živa 2020 ni mogel organizirati, ko predstavlja vsakoletni presek ustvarjalnosti mladih slovenskih in mednarodnih plesalcev, koreografov, mentorjev in pedagogov. Pogrešali smo mladostno ustvarjalnost, za katero so se vrata zaprla z lanskim marcem, pa čeprav se junija znova odpirala, je za festival Živa bilo žal že vse prepozno; za priprave baletnih in plesnih produkcij šol in društev, tudi plesnih revij območij in regij, pa Mednarodnega tekmovanja mladih plesnih ustvarjalcev Opus 1, ko ni bilo možno organizirati niti otroškega plesnega festivala Pika Miga pod okriljem JSKD RS ter njihove samostojne strokovne sodelavke za ples Nine Meško. Pa vendar se je na koncu leta le uzrla luč v tem kulturnem tunelu mladosti 2020, ko se je Nina Meško, umetniška vodja festivala Živa 2020, odločila, da festival Živa bo, sicer nekoliko drugače, kot sta skupaj z državno selektorico Mojco Kasjak v uvodnem prispevku zapisali: “Letošnja Živa je drugačna, a še vedno ustvarjalna, strokovna, poučna, izkustvena.”

Živa Kraigher

Živa 2020 je posvečena 100. obletnici rojstva Žive Kraigher (19202011), plesne pedagoginje, koreografinje ter ustanoviteljice in dolgoletne voditeljice Oddelka za izrazni ples pri Zavodu za glasbeno in baletno izobraževanje (ZGBI) Ljubljana, danes: KGBL Oddelek za sodobni ples, je generacijam mladih plesalcev vtisnila ustvarjalni pečat plesne izraznosti, učne in umetniške nadgradnje, tudi utirala pot nove plesne sodobnosti nove dobe, kar je obrodilo rezultate časa; saj že ob koncu minulega stoletja pleše skoraj celotna populacija mladih Slovenije od VVZ do glasbenih in srednjih šol. V novem mileniju pa se študij plesa začel tudi na akademski ravni; ko so že poprej na področju plesne pedagoške nadgradnje krasili najvišji akademski naslovi tudi njene učenke, kar je privedlo do postdiplomskih študijev zdravljenja z umetnostjo s plesom.

Letošnje leto teče prvo desetletje Živinega odhoda, ko nas je hitro, pravzaprav mirno in do zadnjega v prijateljskih pogovorih, v svojem življenjskem realizmu in zavestno odločena, da vzame slovo, ne da bi se prepuščala upom ali predlaganim posegom, zapustila, in to prav ob zaključku svojih zapisov, zbranih dokumentov in spominov o plesu, ki ga je poučevala in ustvarjala: Ko se zgodi ples, posthumno pa uredil Tomaž Kraigher, izdajatelja JSKD RS in MASKA. Tako, kot je živela, se je od nas tudi poslovila. Ko se je zavestno in resno lotevala novih izzivov, načrtovala in izpeljala, le če je bilo v njenih mejah zmožnosti, tudi se bojevala, oborožena z znanjem, neizmerno voljo in svojo umetniško karizmo, vse do zaključka dejanja ali izvedbe načrta; kar se je tudi vidno vtisnilo v slovensko plesno sceno.
In Živi se je ples 1935. tudi v resnici zgodil, v plesni šoli Mete Vidmar, učenke Mary Wigman in njene šole plesnega ekspresionizma v Dresdnu: Ausdruckstanz (izrazni ples). Spodbudo za pisanje knjige 400 strani dokumentov, fotografij o lastnem plesnem opusu je Živa Kraigher dobila, tako kot je v uvodniku knjige zapisala, ob prebiranju revije Maska, ki je zgodovinsko obdobje od časa šole Mete Vidmar pa do prve profesionalne plesne skupine Plesnega Teatra Ljubljana (1984 pod vodstvom Ksenije Hribar) nestrokovno oznanjala, da je to bilo obdobje brez plesne sodobnosti, tudi da je slovenski sodobni ples brez tradicije. S svojo knjigo je Živa Kraigher ukazala prav nasprotno, da slovenski sodobni ples ima dolgoletno tradicijo in pestro zgodovino, praktično od prve svetovne vojne pa vse do današnjih dni. Živa Kraigher je bila zahtevna učiteljica plesa, ko so njene ure vadbe potekale ob drogu in na sredini dvorane tudi več kot uro, potem pa je sledil čas za improvizacijo na dane teme ali temo iz vadbenega procesa, pa zaokrožene gibalne tematike, in se niso nikoli končale v dveh učnih urah, saj se je plesalo, ustvarjalo, razpravljalo in gradilo; zamisli pa veliko. Svoje delo je strokovno in natančno snovala, njene učenke pa kot plesna skupina plesale na festivalih, po odrih Ljubljane, tudi Cankarjevega doma in njegovih hodnikih: v tisti Mali dvorani, Kosovelovi, Okrogli, Štihovi in Srednji, Linhartovi pa v Mali Drami (SNG Drama), na matinejah v MGL in SMG Ljubljana, tudi Viteški dvorani, po galerijah, v zamejstvu, gostovali praktično po vsej Sloveniji, festivalih Jugoslavije, nosili nagrade in vselej (pre)polnili gledališke dvorane. Plesalo se je na odrih, kamor so jih vedno vabili, in ne le zato, ker bi hrepeneli po gledaliških reflektorjih, ampak ker preprosto drugega ni bilo, ko pa so se odprle galerije, dvorane, parki, umetniški večeri, so tudi tam nemudoma širili svoj umetniški plesni navdih. Tako sta se z Živo Kraigher razvijali, pozneje neposredno tudi z njenimi učenkami, plesna slovenska zgodovina in kultura, ko se še danes na KGBL Oddelek za sodobni ples vpisuje že četrta generacija otrok njenih učencev. Gotovo je ta množičnost plesa željnih otrok omogočila, da so se na glasbenih šolah odprli šestletni učni programi za sodobni ples, pa pripravnice za predšolsko plesno vzgojo, istočasno tudi zaživela plesna društva v organizaciji ZKOS in JSKD RS.

Saša Staparski Dobravec v originalu Balade (foto: osebni arhiv Saše Staparski Dobravec)

Prvi festivalski dan, 19. 12., je bil v celoti posvečen Živi Kraigher, kar se je lahko sledilo na online povezavi, začelo pa s pozdravnim nagovorom Nine Meško in Daniela Petkovića, nepogrešljivega napovedovalca festivalskih dogajanj in programov na Živi; ki ni pozabil niti na učni ritem Živinega tamburina, tudi ga za trenutek oživel v svojem glasbenem navdihu. Napovedi so tekle v dveh jezikih, seveda v slovenščini in angleščini, ko festival mladih Živa odpira svoja vrata tudi mladim ustvarjalcem izven naših meja.


Nato je steklo online strokovno predavanje z naslovom: Predavanje 100 let Žive Kraigher (Lecture 100 years of Živa Kraigher), ki ga je pripravila in posredovala dr. Bara Kolenc, filozofinja, publicistka in ustvarjalka na področju uprizoritvenih umetnosti, tudi svoj čas bila del plesnega programa Oddelka za izrazni/sodobni ples. Predavanje, ki se mu lahko sledi na povezavi: www.barakolenc.com, je usmerila tudi v čas zgodovine, ko se je plesalka in aktivistka Živa Kraigher priključila slovenskemu uporu in boju proti fašističnemu okupatorju druge svetovne vojne, po osvoboditvi pa nadaljevala svojo začrtano plesno pot, tudi ta čas zlila v avtorski solo: Upor (1954). Pozneje ga predala svoji učenki, plesalki in koreografinji Jasni Knez, ona pa nato še novi plesni generaciji, katere korenine segajo do Živinega Oddelka za izrazni ples: Urši Rupnik, ki je prevzela tudi Studio za svobodni ples, prvo plesno društvo v Sloveniji, ki ga je Kraigherjeva postavila skupaj s svojimi plesalci leta 1973 in drugimi umetniki, s katerimi je aktivno sodelovala in prijateljevala tiste dni.

Balada v interpretaciji Urše Rupnik (foto: Anka Simončič)

Premierni online dogodek Živa 2020 je prispevala Urša Rupnik, ko je na odru Španskih borcev in v produkciji JSKD RS zaplesala rekonstrukcijo Živine koreografije Balada ob klavirski spremljavi pianistke Rebeke Dobravec; kamera in montaža Matevž Šmon, Anka Simončič. Rekonstrukcijo koreografije je posredovala Saša Staparski, porč. Dobravec, ki jo je tudi prva zaplesala, saj je z njo koreografinja Živa tudi postavila svojo Balado, navdihnjeno z glasbo Frederica Chopina, Balada št. 1 v g-molu op. 23., in s plastiko sedeče ženske skulpture Stojana Batiča: Sculpture.
Urša je Balado zaplesala v tesnem objemu gibkih čutnih višajev mladostnega hrepenenja, v skokoviti radosti in poetiki prelivanja piruet, vijug in okroglin telesnih linij ter vihranja tenkočutnih rok, v svojem sodobnem ekspresivnem naboju, zlita s Chopinovo glasbeno liriko; tako kot je Živa Kraigher znala svojim učenkam vdahniti izraznost, življenjsko plesno kreacijo, kar jih je ustvarjalno zaznamovalo, enako njihove plesne generacije. Tudi zato, zavoljo umetniške veličine Žive Kraigher, je slovenski sodobni ples impresiven, raznolik, zanimiv, celo svojstven izven naših meja. Zadnji dogodek tega plesnega dne na festivalu Živa 2020 je sledil v pogovoru, intervjuju plesalke Urše Rupnik in Nicole Speletic, ameriške plesalke in filozofinje, ko sta se online pogovarjali o dveh rekonstrukcijah Živinih koreografij: Upor in Balada, o Uršinih izkušnjah ob tem, tudi o plesni zgodovini, sodobnem plesu in zgodovinskih paralelah.

Plesalca iz Poljske Bartłomiej Mieszczak in Nicol Wesołowska v koreografiji WTV x D

Naslednji festivalski dan je bil posvečen novi generaciji plesnih ustvarjalcev, pravzaprav 11. mednarodnemu tekmovanju mladih ustvarjalcev Opus 1 2019; kot vemo, je tekmovanje minulega leta moralo biti odpovedano. Izbran pa je bil program ustvarjalnih miniatur, ki so se konceptualno najbolj približale nepričakovani koronski situaciji leta 2020, ko so v ospredju bile osama, negotovost, tehnologija … Video projekciji JSKD, neposrednemu posnetku takratnega tekmovanja na odru Ljudskega gledališča Celje, pa se sledilo na online povezavi, v uri in pol tudi predstavilo 11 mladih ustvarjalcev skupine C, rojenih 19951999. Prva se je na video posnetku ukazala Teja Modrijan (Slovenija) z miniaturo Modrost telesa (mentor Alexander Tesch), v globinah svoje plesne izpovedi gibalnega minimalizma, ko na videu posnetku iz daljave deluje kot droben izris upočasnjenega gibanja, možnih iskanj in odločitev. Dobro se spomnim njenega nastopa na odru, njenih izpovednih globin, dramatično vtisnjenih v minimalizem telesnih premikov, ujetih v težo notranjih napetosti in odločitev; seveda je takrat navdušila. Žal na dani razdalji posnetka (z balkonskih višin LGC) je ravno ta njena ekspresivna moč ostala očem nevidna, kar je bilo v splošnem bolj ali manj zaznati tudi pri ostalih miniaturah. Ko drugače niti ni moglo biti, saj se je takrat snemalo le za arhiviranje, ne pa za online produkcijo, ki zahteva primerno tehnologijo in velik finančni zalogaj.
Svobodno barvito odeta plesalca Bartłomiej Mieszczak & Nicol Wesołowska (Poljska) sta v WTV x D duhovito zaigrala in gibko zaznamovala bližino medsebojnega bivanja, vendar brez stikov, čeprav ju povezujejo naključna ali namišljena srečanja, tu in tam celo v bežnem, lahko celo neuspešnem dotiku; samo še maski sta jima manjkali pa bi lahko bila maskoti leta 2020.
Kranjčan Filip Štepec (Škatlikovanje; mentor Saša Lončar) se v svojem plesu gest in dorečenih izlivov obrača k sebi, poglablja, tudi zavestno išče dete v sebi.
Performerka Noémie Cuérel (Švica, Belgija) v svoji miniaturi The Rose, kot se je dalo slediti, simulira svojo neizpeto željo, ko sledi pesmi in vstopa v pop sceno pevke.
Maturantka SVŠGUGL in študentka, ki plesno sceno tudi ubesedi, Maša Radi Buh, z avtorskim solom Iz štirade v dvade, na pol poti vmes se tokrat posveča svojemu novemu popotovanju, korakom, diagonalam in kroženju časovnega iskanja, možne odrešitve, sproščanja.
Plesalka in akrobatka cirkuških prizorišč Yixuan (Yi) Kwek (Singapur, VB ) v miniaturi Gently cradle zaveje ples modrecev v belem oblačilu, tudi se sledi starodavnim gibkim vzklikom borbenih veščin njene rodne dežele, prepletenih z milino plesnega prelivanja v njeni perfekciji izvedbe.
Plesalec, koreograf Dor Nahum (Izrael), miniatura 826, v svoji bogati gibalni poetiki širokih raztegov, silovitih gibov ustvari občutek lastnega boja, tudi poustvarjanja dogodkov, ki jih združuje v dorečenih plesnih oblikah, vse dokler ne izgine v temi.
Sissi Bassani & Martina Piazzi (Italija): v miniaturi “I ” zasnujeta sceno elektronskih napetosti in svetlobnih impulzov, ko žice cvrčijo, se iskre iskrijo, telo, zajeto v tem krogu nevidnih frekvenčnih moči, pa počasi izgublja svoj energetski naboj.

Ana Cvelfar v Con-cept-u (mentorici: Kaja Vajdetič & Gordana Stefanović Erjavec)


Celjanka Ana Cvelfar je znova opomnila na svoj ustvarjalni opus, tokrat s svojo miniaturno uspešnico Con-cept pod mentorskim vodstvom Kaje Vajdetič & Gordane Stefanovič Erjavec, ko se išče, poglablja, ustvarja, tudi obstane.
Za zaključek pa izpostavljeni dve izredni plesalki in koreografinji, Lin Tse-An in Danielle Lamensdorf, ko plesna perfekcija ali dorečena gibka substanca na video poslikavi nikoli ne izgubi svoje oblike in ne moči izvedbe, ko ples postane živa umetniška oblika.

Lin Tse-An s Tajvana v Arabesque

Plesalec Lin Tse-An (Tajvan) v avtorskem solu Arabesque izriše pestro likovno skico, pretkano z realizmom bojevnika in njegovih stanj razpoloženja, v toku, ki mu sledi Danielle Lamensdorf (Izrael) v avtorskem solu Stagnum – Still water (mentorji: Miriam Engel, Maayan Liberman Sharon, Irad Avni), tako v glasbi kot v svojem solu po odru širi in zaveje sugestivno moč vode, njenih izlivov, šumečega miru, ki ga pretaka, valovi; je ples predaje in upanja, ki te osvoji. Danielle je prejemnica produkcijske nagrade JSKD & Plesni studio Intakt, ki bi v normalnih pogojih bila na ogled tudi na Živi 2020, srčno upamo pa, da v živo 2021. Izraelska plesalka Danielle je vodila tudi plesno delavnico Živa 2020 preko zoom aplikacije, njeni udeleženci pa sila navdušeni. Je plesalka, ki se s plesom osredotoča na svoje lastno sebstvo, kar jo vodi do ustvarjalnih globin, ki jih domiselno oblikuje na poljanah svojih misli, doživetij in uživanja v tistem zdaj ter vsem, kar jo obkroža. Njenemu plesu, ko se prepušča užitkom peščene ravnine in vetra, Showers, se da slediti na online povezavi: Dance JSKD/Facebook, kakor tudi množici minulega in tekočega plesnega dogajanja v siju mladostne barvitosti.
Festival Živa 2020 se tudi na tej online povezavi zaključi tako kot vseh teh 11 let ob zabavni skupinski improvizaciji vseh nastopajočih.

.