Zvezde plešejo osmič. Nova pravila poslala domov Igorja Štamulaka in Lejno Lubardo Karić

Za začetek se bralcem opravičujem, ker zamujam s svojim zapisom, saj sem si zaradi obveznosti oddajo lahko ogledal šele včeraj pozno zvečer (ogled oddaje v tujini na Voyo ni mogoč zaradi avtorskih pravic, ki veljajo za tovrstne licenčne oddaje samo na območju Slovenije, op. u.).

Glasbeno-plesni filmi oziroma muzikali so bili tokratna rdeča nit oddaje. Šest plesnih parov je imelo štirinajst dni časa za pripravo nastopa na podlagi vsem poznanih melodij. Uvodna točka profesionalnih plesalcev na glasbo iz muzikala Chicago je postregla z dobro koreografijo, plesom na visoki ravni, dobro kamero in solidno kostumografijo. Ko sta voditelja napovedala, da se bodo plesalci ukvarjali s točkami iz muzikalov, me je najprej zanimalo, katere so izbrali.

Prva sta se predstavila Nuša (Lesar, op. u.) in Andrej (Rebula, op. u.) z angleškim valčkom na skladbo Edelweiss iz filma Moje pesmi moje sanje. Točka je bila scensko in kostumsko zelo dobra. Nuša je bila lepa in njen nastop verjetno najboljši do zdaj. Vidi se, da pridno trenira in se uči, dejstvo pa je, da se nekaterih stvari pri plesu ni možno naučiti v nekaj tednih. Čeprav vsi spoštujemo trud in vloženo delo vseh sodelujočih v tem šovu, pa ne moremo mimo dejstva, da se plesalec kali leta in leta ter da vsi sodelujoči zvezdniki uspejo le malo pokukati v svet profesionalnih plesalcev. Andrej (Škufca, op. u.) je lepo ugotovil, da se je Nuša maksimalno angažirala, da bi se čim bolj premaknila v prostor, kot to narekujejo standardni plesi, ampak da so se ravno zaradi tega pokazale šibkosti kot omenjeni priključki s ‘poskokci’. Podobno je bilo z liftom: uspešen podvig, ampak premalo pozornosti pri sestopu. Pri liftih je najpomembneje, kako jih začnemo in kako gladko jih znamo zaključiti. To so stvari, ki se navzven vidijo, ampak zahtevajo zelo prefinjen nadzor telesne teže v gibanju. Za to so potrebna leta in leta treninga. Pri Nuši in Andreju cenim, da vsaka njuna točka temelji na plesu v drži in vključujeta elemente, ki so za tisti ples tipični. Nuša ni igralka in mislim, da ji Nikin (Urbas, op. u.) poziv k več teatralnosti v prihodnje ne bi pomagal. Priporočam vaje za moč gležnjev in stopal.

Maja Martina (Merljak, op. u.) in Miha (Perat, op. u.) sta zaplesala točko na podlagi charlestona na glasbo iz filma Marry Poppins, ki je iz istega obdobja kot Moje pesmi moje sanje in z isto protagonistko, Julie Andrews. Miha v vlogi Berta (Dick Van Dyke) je bil fenomenalen, Maja Martina pa je vidno uživala. Koreografsko je bila točka zelo všečna, karakterno in ritmično dobro zaplesana in odigrana. Moram pa reči, da je veliko lažje plesati ples v paru v t. i. ‘side by side’ poziciji kot v zaprti drži, kjer sta plesalec in plesalka obrnjena eden k drugemu ter imata tudi fizični stik. Za kamero je plesanje ‘en face’ še bolje, in ker je učinkovito, se mnogo plesalcev poslužuje koreografij, pri katerih dejansko zelo malo plešejo skupaj. Charleston sicer ne sodi v skupino standardnih ali latinskoameriških plesov (elemente tega plesa sicer najdemo v quickstepu), tako da Mihi in Martini ne morem zameriti teh poenostavitev, me pa čudi, da nihče od sodnikov ni tega izpostavil.

Tri ‘desetice’ in ‘osmica’ od Andreja so najvišje ocene do zdaj. Glede na to, da je še kar nekaj oddaj do konca, se mi kljub temu zdijo te ocene previsoke, saj na nek način sporočajo, da boljše točke skorajda ni možno narediti. Upam, da se motijo in da bomo priča še boljšim!

Igor (Štamulak, op. u.) in Lejna (Karić Lubarda, op. u.) sta dobila tango na glasbo Fantoma iz opere. Ta gledališki muzikal je na lestvici muzikalov z Broadwaya na prvem mestu po številu uprizoritev, saj je bil med letoma 1988 in 2012 uprizorjen kar 10.000-krat! Igor je sam povedal, da si ga je večkrat ogledal in je imel zelo jasno idejo, kaj naj bi uprizoril. Dejansko se je zelo vživel v vlogo in vsi deli, ki niso bili tango, so bili v točki dobri. Na žalost se tangu ni posvetil toliko, kot bi se moral, da bi bila točka celovitejša in prepričljivejša. Zavedam se, da se ponavljam, ampak pri plesu je treba čustvena stanja ponazoriti skozi tehnično natančnost s pravo kombinacijo fizične moči in sproščenosti, in če se gremo scenski nastop, nas v bistvu ne zanima, ali se performer pri tem zabava ali ne. Performer se mora ukvarjati s tem, kako se bo čustveno odzval gledalec, ne pa se ukvarjati z lastnimi čustvi. Število liftov v njunih koreografijah ne odtehta nenatančnosti pri Igorjevi osnovni pokončni drži in posledično slabi plesni drži.

Dejan (Vunjak, op. u.) in Tadeja (Pavlič, op. u.) sta zaplesala Ples v dežju v ritmu slowfoxa. Dejan kot Gene Kelly je vključil neke elemente, ki so ga spominjali na originalno plesno koreografijo iz filma, kar je bilo prikupno, ker ni bilo skopirano. Vnesel je svojo interpretacijo, ki je rahlo spominjala na neko podalpsko različico plesa v dežju. Dejan ima urejen videz na plesišču, njegov nastop je samozavesten in iskren. On ne igra in to je super. Se pa strinjam tudi z Ladom (Bizovičarjem, op. u.), da bi bil zanj korak naprej, če bi se kdaj pa kdaj tudi malo bolj resno držal ter ne bi bil vedno tako odprt in nasmejan. Ko je na primer plesal paso doble in je moral biti bolj resen ter ponosen, je deloval bolj odraslo in suvereno, kar bi lahko uporabil še kje. Tadeja dopušča, da igra glavno vlogo Dejan, kar veliko pove o tem, koliko zaupa v njegove sposobnosti. S tem mu daje še dodatno veljavo in tako gledalce kot sodnike pomaga prepričati, da ima najboljšega partnerja. Podpre ga s svojim plesom, vendar skoraj neopazno. Bravo!

Urška (Vučak Markež, op. u.) in Jernej (Brenholc, op. u.) sta pripravila jive na Waterloo iz muzikala Mamma Mia. Za Urško že vemo od prej, da je sproščena, igriva in samozavestna in taka je bila tudi v tem plesu. Dobro se je naučila koreografijo, imela je jasen ritem in zdržala je do konca plesa, kar pri jivu ni zanemarljivo. Po karakterju ji ta ples zelo paše, čeprav je fizično naporen in se je morala kar dobro spotiti, da ga je osvojila. Nedvomno ji zelo ležijo hitrejši, ritmični plesi, ki se nekako tudi skladajo z njenim značajem. Če bi se bila pripravljena naučiti tudi nekih tehničnih fines, kot je na primer pritisk v tla skozi notranji rob blazinic, bi lahko delovala bolj elegantno in bi izboljšala videz nog in držo. Mislim, da se ne zaveda, kako dobra plesalka v bistvu je in kaj bi ples lahko naredil za njeno prihodnje življenje.

Denis (Porčič, op. u.) in Martina (Plohl, op. u.) sta zaplesala salso iz Levjega kralja. Denis ima zelo lepo držo, dobro koordinacijo in vedno deluje urejeno ter kontrolirano. Vse našteto mu je hkrati v plus in v minus. V plus zato, ker ni nikoli videti slabo, v minus pa zato, ker deluje precej togo. Martinina dresura mu sicer zelo ustreza, ker ga verjetno spominja na treninge borilnih veščin, ampak menim, da potrebuje več sproščenosti. Pametna odločitev, da malo opusti fitnes, se bo verjetno v prihodnje še obrestovala. Upam, da delata stretching, ker to Denis trenutno najbolj potrebuje. Verjetno tudi kakšne relaksacijske tehnike, masaže, plavanje … in podobno ne bi bilo odveč. Njuna točka je bila zelo dobra v vseh pogledih. Izboljšala bi jo lahko le Denisova večja sproščenost in mehkejši gib. Martina je bila super, v nasprotju s Tadejo pa malo preveč aktivna, saj je vseskozi ‘skakala’ v ospredje, zaradi česar se je Denis občasno izgubil oziroma ga ni bilo videti. Ko je plesal paso doble, je bilo sprejemljivo, da precej pozira, pri salsi pa si tega ne bi smel privoščiti.

Ker nova pravila narekujejo. da se dva para z dna lestvice znova pomerita v t. i. plesnem dvoboju, smo Denisa in Martino ter Igorja in Lejno videli še enkrat, sodniki pa so se odločili poslati domov Igorja in Lejno. Zanimivo je bilo videti, da sta oba para drugič odplesala bolje kot prvič: Igor z boljšo držo in Denis bolj sproščeno.

Prihodnji teden nas čaka spet nekaj novega, saj bodo zvezde dobile kar po dva plesna partnerja, plesali pa bodo izključno na slovensko glasbo. Se že veselim!

View Gallery 11 Photos