Ko ga zagledaš na odru, pomisliš na dve besedi – grški bog, bolje – grško božanstvo. Ali če malce bolj konkretiziram – pomisliš na Apolona, boga svetlobe, pomladi, moralne čistosti, umetnosti, predvsem pa glasbe. Petrovo gibajoče se telo proizvaja čutno, dotikajočo se glasbo, ki jo zasliši, začuti vsak (skriti) kotiček ljubljanske Opere. Upam si trditi, da celo stene zavibrirajo. Njegova obrazna ekspresija, njegov nasmeh v očeh prevzame vsakega gledalca in gledalko. Dà, Petar Đorčevski, baletni solist v SNG Opera in balet Ljubljana, ni zgolj odličen, tehnično dovršen plesalec, je tudi poduhovljen umetnik z veliko začetnico. Preprosteje povedano – začutiš ga.
Petar, naj začnem s precej abstraktnim, filozofskim vprašanjem – kdo si?
Odgovoril bom zelo preprosto – sem plesalec, sem oče, partner … navaden človek (smeh).
Si morda že odkril, kaj je tvoje družbeno poslanstvo? Kako bi osmislil svojo človeško bit v družbi?
(premišljuje) Verjetno je moje poslanstvo moj poklic, torej biti baletni plesalec. Zanj sem se odločil že zelo majhen, ko sem bil še otrok tako rekoč. Če bi me vprašala, ali bi se še enkrat odločil za ta poklic, bi odgovoril pritrdilno. Če bi imel še enkrat možnost izbirati, kaj bi počel v življenju, bi se znova odločil za baletno pot, četudi je ta zelo težka, zahtevna. Sicer pa to velja za vsak poklic, ne zgolj za balet. V baletu sem našel srečo, ki me izpopolnjuje, ki me navdihuje, in ko sem na odru, je to to. Takrat ne pojmujem baleta zgolj kot službo, pač pa kot poslanstvo, če želiš.
Res je, oče je imel sprva pomisleke glede kariere baletnega plesalca, saj se je še vedno v širši družbi pojmovalo, kot da balet, ples ni nekaj, kar bi počeli fantje, pa vendar … Sestra Ana (Đorčevski, op. u.) je začela plesati balet pred mano. In vsakič, ko smo jo prišli iskati na trening, vaje, sem jo sede opazoval, jo gledal in razmišljal, da bi se morda v baletu, plesu tudi sam preizkusil. Tako da je ljubezen do baleta prišla postopoma, počasi, pred tem sem treniral različne športe – od košarke, nogometa do plavanja in tenisa, ampak se v nobenem od teh nisem našel, nisem začutil nikakršne notranje povezave. Z baletom je bilo vse tako spontano, tako nepredvidljivo, kar zgodilo se je … ni bilo načrtovano ne s strani staršev ne z moje.
Baletno šolanje si začel v državni baletni šoli Luja Davića v Beogradu. Izpopolnjeval si se v Monaku na znameniti baletni šoli princese Grace, potem pozneje tudi na Dunaju … Kaj je botrovalo odločitvi, da se odpraviš v tujino?
Vse je bilo spontano. Tujine nisem načrtoval. Imel sem prijatelje, ki so se pred mano odpravili v tujino, se šli izpopolnjevat in me pozneje pobarali z besedami – pridi še ti, da izpiliš, izpopolniš, nadgradiš svoje baletno znanje. Na njihovo pobudo sem se potem le odpravil. Sprva sem mislil, da bom tam ostal zgolj eno leto, eno sezono, pa se je potem znova nenačrtovano pojavila priložnost za na Dunaj, kjer sem ostal dve leti. Nato me je profesionalna baletna pot vodila v Bratislavo in nato v Ljubljano, kjer sem spet nenačrtovano ostal in si ustvaril družino … Tukaj sem zdaj že deset let.
Res je. Pustim življenju svojo pot. Seveda vsakodnevne obveznosti, treninge, vaje načrtujem; življenja kot takega pa ne. Pustim mu svojo pot, da se vse spontano odvija.
Ko takole pripoveduješ, imam občutek, kot da te je balet poklical. Če malce personificiram balet – te je poklical, povabil v svet morda ene najlepših umetniških estetik.
(tišina, premišljuje) Če pomislim, to pravzaprav drži. V življenju je vse tako naneslo, da sem se znašel v baletu in postal profesionalni plesalec. Vse se je tako sestavilo.
Prav gotovo. Izpopolnjevanja, nova izobraževanja so vedno dobrodošla. Seveda je že na samem začetku baletnega šolanja zelo pomembno, da dobiš dobre temelje, dobro osnovo, saj navsezadnje vse iz tega tudi izhaja. Ko enkrat ugotoviš, da je osnova nekaj ključnega za to, da lahko izvajaš zahtevne, kompleksnejše korake, potem lahko začneš graditi svojo plesno podobo. Naj omenim, da je ključno to, da imaš že od začetka dobre, odlične baletne pedagoge, ki te lahko od učenja osnov vodijo do ‘nastanka’ odličnega plesalca. Odhod v tujino je vedno nekaj dobrega. Je pa prav gotovo odhod nekaj težkega za starše v finančnem smislu in to, da odide otrok stran, da ga ne vidijo več vsak dan. Je pa tudi tako – v baletu moraš imeti poleg trdega, vsakodnevnega dela tudi srečo. Balet je vizualna umetnost, in če si na pravem mestu ob pravem času, da te nekdo opazi, da vidi v tebi nekaj umetniškega, potem lahko tudi lažje napreduješ, se razvijaš, dobivaš glavne vloge. Torej drži – treba je imeti veliko sreče.
Glede na to, da imaš precej izkušenj s tujino, bi te vprašala, kako bi primerjal baletno, plesno ustvarjanje v Sloveniji s tujino?
Način dela je povsod enak. Odvisno pa je tudi od koreografa, od vodstva, od predstave. Vsak ima neke svoje specifike. Je pa zanimivo videti, ko me kličejo kot gosta v tuja gledališča, kako tam delujejo, ustvarjajo, ampak povsod pravzaprav na podoben način. Imamo pa tudi v Ljubljani ves čas tuje koreografe, tako da se tudi pri nas ta mednarodni pretok nenehno dogaja.
Morda je plesna umetnost malce odrinjena v primerjavi z drugimi umetnosti. Mislim, da bi se lahko v povezavi s plesom bistveno več dogajalo v Ljubljani in Sloveniji na splošno. V Sloveniji imamo zgolj dve profesionalni baletni gledališči, zelo bi bilo dobrodošlo, če bi imeli še kakšno plesno skupino ali gledališče, ki bi ponujala plesne stvaritve. Zelo malo je projektov. Občinstvo imamo, se zanima za ples, saj so dvorane vedno polne. Lahko pa bi bilo predstav še več.
Vendar je kljub temu morda občinstvo bolj naklonjeno baletu kot pa na primer sodobnemu plesu.
Misliš? Meni se zdi, da je odvisno od predstave. V gledališču imamo tudi sodobne predstave, ki so enako uspešne kot klasične. Verjetno pa drži, da ljudje raje pridejo gledat Labodje jezero ali Hrestača. Za slednjega se tepejo za karte – ne glede na število predstav je Hrestač vedno razprodan. Gledalci imajo radi klasiko.
Plesne zvrsti so si med seboj različne. Balet ima prav gotovo okvir, znotraj katerega najdeš svobodno, če hočeš, osvobajajoče gibanje. Imaš pa potem neskončno variacij, kako znotraj tega okvira zaplešeš. Baza ali okvir je osnova, to moraš znati. Seveda je potem način, kako se gibaš znotraj okvira, tisto, kar postavi plesalce v hierarhijo, torej loči dobre od slabih. Način, kako narediš arabesko (baletni element, op. u.), kako se tvoj gib utelesi znotraj tega elementa, je tisto nekaj, kar te lahko osvobodi, naredi umetnika (s telesom, rokami pokaže gib, op. u.).
Osebno imam raje nek okvir kot pa preveč ‘svobode’. Zame je ta okvir, ta nabor baletnih konvencij svoboda. Točno in natančno poznam klasične korake, ki jih s čustvi, z (karakterno) vlogo osvobodim. Ko si na predstavi, daš vsa čustva ven ravno skozi ta gib. Ga osvobodiš teh zamejenosti. Si dovoliš in daš gibu karakter. Drugače kot na primer na vajah. Seveda je včasih kakšna vloga naporna, ti ni pisana na kožo, ampak moraš znotraj nje kljub temu najti eno srečo, osvoboditev.
Kaj daješ ti kot umetnik baletu in kaj balet tebi?
Obožujem ta poklic. Resnično ga imam zelo rad. Me izpopolnjuje. V vsakem trenutku, ko sem v stiku z njim, kar sem pravzaprav nenehno, skušam od sebe dati maksimum. Občinstvu, ljudem želim dati vse, vsa čustva, tehnično dovršene korake. Preprosto – želim jim dati vse. Ko si na odru, moraš biti iskren, moraš biti ti. Na odru se vse vidi, tudi to, če ne verjameš v to, kar počneš. Če igraš in nisi iskren, se to vidi.
Mislim, da brez umetnosti družba sploh ne bi mogla delovati. Umetnost je kot nekakšen eskapizem od vsakdanjika, od stresa, od družbenih problemov. Kako pa bi jo definiral? Ni možno povedati z besedami.
Potemtakem ni možno definirati niti baleta kot plesno-umetniške zvrsti?
Tako je, tega ni možno opisati, ne moreš povedati z besedami. To je nekaj nadnaravnega, pravljičnega.
Kako kot solist gradiš dodeljeno vlogo v fizičnem in čustvenem, karakternem smislu?
Oboje – fizično in duhovno – skušam graditi že od vsega začetka skupaj. Nenehno se sprašujem, kdo sem v tisti predstavi, zakaj tako naredim korak, kaj želim sporočiti z njim, povedati, potem mi je to tudi lažje prenesti na čustvo. Je pa ta proces zelo dolgotrajen, tudi po več mesecev.
Je zate vsaka vloga, ki jo dobiš, izziv?
Ena bolj, druga manj. Odvisno. Ena vloga ti je bolj pisana na kožo, spet druga manj. Tista, ki ti je manj, je potem tudi v procesu graditve težja, napornejša. Tiste, ki so ti bolj, takoj začutiš in se v njih počutiš domače. V predstavi Doktor Živago sem bil Viktor Komarovski; ta vloga v primerjavi s kakšno bolj lirično ni bila tako zahtevna oziroma je bil proces utelešenja lažji, hitrejši.
Kako poteka ta proces iskanja liričnosti, nežnosti?
To iščeš skupaj s koreografom; on te usmerja, vodi. Če nekaj narediš in mu je to tudi všeč ter je tvoj gib takoj sprejet, potem gre tudi pri tovrstnih vlogah hitreje in lažje. Če ne, potem ti daje napotke v smislu, ne tako, poskusi tako itd. In znotraj samega procesa, vaj se tudi učiš biti bolj nežen, krhek. Recimo zelo zanimivo je bilo jeseni (oktober 2016, op. u), ko smo znova delali predstavo Romeo in Julija. Tam sem imel dve vlogi – seveda v posameznih predstavah –, ki sta si popolnoma nasprotni, različni. Romeo je bolj mehek, krhek, liričen, medtem ko je Tybalt bolj močan, grob, možat, stalno se hoče pretepati (za solistično vlogo Tybalta je leta 2009 prejel stanovsko nagrado Lidie Wisiak, op. u.). Težko je bilo najti mejo, da nisi ves čas isti, ampak da v posamezni predstavi utelesiš popolnoma drugo osebnost, karakter.
Karakterne vloge imam zelo rad. Če je teh preveč, si potem želim plesati tudi kakšno bolj lirično (npr. princ). Se pa v karakternih, energičnih počutim bolj domače, te vloge so mi bolj blizu. Je pa ta kontrast med liričnimi in karakternimi vlogami vedno dobrodošel, saj z različnimi vlogami rasteš kot umetnik, kot baletni plesalec. So mi pa sicer bolj blizu klasične, neoklasične vloge kot pa recimo sodobni ples, ampak kot že rečeno, vse vloge so dobrodošle, saj ti vsaka prinese nekaj novega, te bogati.
Prebrala sem, da si zelo želiš plesati Giselle in Bolero (koreograf, stvaritelj Maurice Béjart, op. u.). To še drži?
Ja. Poleg Giselle si tudi želim plesati Spartaka. Razlog? Ker ju še nisem plesal.
Ne (odločno). Vedno, kot sem že rekel, dam vse od sebe, skušam biti v tistem trenutku najboljši. Vsakič pristopam stoodstotno k tej vlogi, ki jo imam. Tudi za stransko vlogo dam vse od sebe. Navsezadnje to ne bi bilo pošteno do občinstva, ki te pride gledat.
Kako pa se kot baletni plesalec, kot profesionalec spopadaš s to nedosegljivo, neskončno perfekcijo?
Joj, to je tako grozno. Tako zelo obožujem ta balet, kot ga tudi ne maram ravno zaradi te perfekcije (smeh). Ta ples je tako popoln, tako težek, vse mora biti natančno, perfektno. Četudi mi je klasični balet bližji od sodobnega plesa, v njem nisem nikoli zadovoljen sam s sabo. Vedno je nekaj … Nikoli nisem odplesal predstave, da bi zase rekel, to je to. Vedno sem našel nekaj, kar bi lahko naredil bolje, drugače, lepše, bolj popolno, če hočeš.
Kljub temu je verjetno zdrava samokritika pomembna v baletu.
Res je, samokritičen moraš biti, saj edinole tako lahko napreduješ. Tudi kritiko, kritike od drugih moraš sprejemati, predvsem od baletnega mojstra, koreografa, ki te vodita skozi umetniški proces. Vedno moraš stoodstotno poslušati in sprejemati vsako kritiko, ki ti lahko pomaga pri rasti umetniške podobe.
Tako je, ampak to ni moja primarna dejavnost.
Pa vendar – kako kot pedagog pristopiš do svojih učencev na seminarjih, kako jih skušaš voditi skozi zahteven miselno-tehnični baletni proces?
Kot pedagog skušaš otroku vedno nekaj dati, ga usmeriti, mu pomagati, pa vendar zelo težko rečem, kako jih vodim skozi ta proces, saj ti seminarji potekajo zgolj tri, pet dni. Seveda jim skušam dati največ, kar jim lahko dam v tisti uri in pol. Je pa drugače, če se s tabo nekdo razvija celo leto ali zgolj pet dni. Na seminarjih je delo tudi skupinsko; veliko je mladih plesalcev na ‘enem kupu’, če se takole malce karikirano izrazim, in je zelo težko opaziti vse, jim podati nek odziv. Preprosto nemogoče. Sam jim skušam podati vse, kar vem, kar je za element, ki ga izvajamo, pomembno. Potem pa je odvisno od njih, koliko si stvari zapomnijo, v svoje misli ujamejo. Delo pedagoga je vsekakor zelo zabavno in odgovorno, sebe pa dolgoročno ne vidim v tej vlogi.
Morda kdaj razmišljaš, kaj bi si želel početi po koncu kariere baletnega plesalca?
Moram priznati, da se še nisem podal v razmišljanje, kaj bi počel po karieri, pa vendar, ko takole razmislim, bi ostal v gledališču kot nekdo, ki pomaga soustvarjati, voditi predstave, skupne projekte. Kot nekakšen vodja, usmerjevalec. Mislim, da je delo v šoli kot pedagog veliko težje.
Zakaj tako misliš?
Mislim, da moraš to poslanstvo, da po profesionalni karieri utelesiš delo pedagoga, preprosto čutiti. Niso vsi za poučevanje malih, petletnih otrok. Mora ti biti blizu psihologija otroka. Tako kot za vzgojiteljico v vrtcu – tega ne more delati vsak, moraš čutiti, se znati približati otroku, imeti določena znanja. Poklic baletnega pedagoga je zelo odgovoren.
Kakšen mora biti baletni plesalec? Katere lastnosti mora imeti?
Miselno odprt. Odprt za informacije, korekcije in te takoj znati uporabiti oziroma manifestirati v svoje telo. Baletni plesalec mora biti miselno hiter, pameten. Seveda ima vsak fizične, telesne prednosti in pomanjkljivosti, ki pa jih mora znati kompenzirati, hkrati pa vedeti, kaj je tisto, kar bo izpostavil, poudaril. Zelo dobro mora poznati svoje telo.
Verjetno je tudi pomembno, da baletni plesalec ne absorbira in zaznava zgolj informacij iz baletne dvorane, temveč tudi iz širšega družbenega okolja, izven dvorane?
Vsekakor. Se strinjam s povedanim. Morda so tudi zato starejši plesalci boljši, saj so kot ljudje bolj zreli, imajo več življenjskih izkušenj, tako v baletni dvorani kot izven. Ko prideš iz šole, si tako rekoč še mlad, se šele učiš, šele začneš izkušati in zaznavati svet okoli sebe.
Biti mora karizmatičen, dober plesni partner, mora imeti dobre skoke.
Kaj pa pomeni ‘biti dober partner’?
To pomeni, da znaš voditi in plesati s partnerko. To je za moškega plesalca osnova. Če tega občutka za soplesalko nimaš, zelo težko plešeš glavne vloge. Tudi če si odličen solo plesalec, če nisi dober partner, je malo verjetnosti, da boš dobil glavno ali prvo vlogo. Zgodilo se mi je, da so bili okoli mene plesalci, ki so bili desetkrat boljši od mene, ampak niso imeli občutka za pas de deux, zato sem jaz kot tisti, ki ima boljši občutek, hitreje napredoval v smislu, da sem dobil na primer glavno vlogo pred njimi.
Bi se strinjal, da se procesi družbenih sprememb, ki se dogajajo v svetu, kažejo tudi v (pojmovanju) baletu, baletnem gibanju, gibu?
Prav gotovo. V zadnjih petdesetih letih se je veliko spremenilo.
V kakšnemu smislu?
Družbene spremembe so lahko nekaj dobrega, lahko pa so seveda tudi nekaj slabega. Mislim, da se v baletu te spremembe kažejo kot nekaj dobrega. Baletna tehnika se spreminja na bolje, ta napreduje. Prej so morda dali poudarek določenim stvarem bolj, kot pa jim danes.
Ja, jaz bi rekel, da je manj poudarka, manj pozornosti na čustvih. Bolj je pozornost usmerjena na tehniko, saj je ta navsezadnje tudi zelo napredovala. Sicer je pa tudi tako, da se karizme kot take, izražanja čustev ne moreš naučiti. S karizmo se rodiš, torej jo imaš ali nimaš. Mislim, da zase lahko rečem, da imam to srečo, da imam karizmo. Nekateri plesalci se s tem zelo mučijo – tehnično naredijo vse perfektno, ampak občinstvo, ljudje začutijo, da tej telesni perfekciji nekaj manjka, tj. karizma.
Imaš kakšen poseben obred, ritual pred treningom, da se utelesiš?
Dve, tri kave (smeh).
(smeh) Aha, brez tega ne gre?
Ne. Eno doma, drugo doma ali tukaj v operi. Odvisno tudi od tega, kakšen dan je bil za mano in kaj me v tistem dnevu še čaka. Potem pa malo brskam po spletu, družbenih omrežjih, pozneje pa zadnjih pet let petnajst minut pred klasom aktivno raztezanje, prebujanje telesa. Prej sem prihajal v dvorano eno uro pred klasom. Zdaj tega ne potrebujem več, saj se tudi telo spreminja, navadi, oblikuje …
Kaj pa narediš pred predstavo?
Odvisno od predstave. Včasih se ogrejem sam, včasih grem na skupno ogrevanje, ki ga imamo pred predstavo. Če je klasična predstava, pridem nekoliko prej, se dodatno ogrejem. Se preoblečem v kostum, grem na oder, da ponovim določene elemente, korake iz predstave, s soplesalko narediva kakšen dvig, podržko. Za sodobno predstavo je podoben ritual, le da je ta nekoliko krajši.
Katere so tri stvari, ki jih vedno vzameš na trening?
Copate, hlače, majica. Ničesar drugega ne vzamem.
Balet je tvoj način življenja.
Ja.
V prostem času se najraje sproščam. S sinom Natanom, ki ima skoraj štiri leta, se igrava, gledava risanke. Potem se vsi skupaj z Rito (Pollacchi, ravno tako članica in solistka ljubljanske Opere, op. u.) radi odpravimo na sprehode v naravo (odpravijo se skupaj s psičko Lolo, ki nama je delala družbo tudi v času intervjuja, op. u.), v kino. Skratka, celostno sproščanje.
Kaj te pri baletu najbolj osrečuje, veseli?
Oder. Predstave. To, ko prideš na oder, ko prideš plesat za občinstvo, za ljudi. To je najlepše.
Kaj pa je tisto, kar te žalosti?
(premišljuje) Moram priznati, da me za zdaj nič ne žalosti.
Mogoče te jezi zgolj ta neskončno nedosegljiva baletna perfekcija, o kateri sva že govorila.
Res je (odločno). To me zelo jezi, ker telesne popolnosti, popolnosti giba nikoli ne moreš doseči. Vedno je nekaj …
Če zaključiva s tvojo navdihujočo spontanostjo. Je Ljubljana zadnja postojanka ali puščaš odprte možnosti?
Ljubljano imam rad, tukaj imam tudi družino, prijatelje. Sicer pa nikoli ne veš, življenje je nepredvidljivo. Sicer pa mi Ljubljana kot mesto zelo ustreza, občutek je, kot da živiš v pravljici, ljudje so dobri, ves čas so nasmejani, tako pozimi kot tudi poleti. Za družino je idealno tukaj. Sicer pa sem odprt za nove priložnosti, zelo rad tudi potujem.
(premišljuje) Za junija znova pripravljamo Labodje jezero, 16. maja v Sarajevu gostujem v predstavi Don Kihot kot glavni plesalec (Basilio, op. u.). Potem nas čaka še gala koncert na Kongresnem trgu … Tako da, ja, pestro je. Ni še konec (smeh).
