Ves čas si, smo na robu. Tudi če nisi plesalec ali plesalka.

… (foto: Andrej Lamut)

Plesalci ansambla EnKnapGroup –  Luke Thomas Dunne, Ida Hellsten, Bence Mezei, Jeffrey Schoenaers in Ana Štefanec – so skozi dvojni plesni večer predstave Zamah na robu v Španskih borcih preizkušali in iskali fizične ter psihološke meje lastne telesne biti.
Dvojni plesni večer je bil sestavljen iz dveh koreografskih ‘umetnin’, ki sta te s celovito gibalno dodelanostjo, svetlobnimi učinki, sceno, v drugem delu tudi dramaturško dodelanostjo in goloto pripeljali na rob tebi lastnih ekstatičnih doživljajev. Namreč tvoje telo, notranjost med predstavo ves čas drhtita in kličeta ‘še, še, še’. Si aktiven in s hlepenjem, zanimanjem opazuješ plesno, tudi performativno dogajanje, ki se odvija na odru pred tabo. Ves čas si prisoten, tako fizično kot tudi miselno in čutno. Nočeš izpustiti trenutka gibajočih se teles in njihove lepote v gibanju. Tudi oni, če ne predvsem oni, plesalci, ves čas hodijo po svojem lastnem čutnem robu. S potapljanjem v razsežnosti duha, duše premikajo meje plesnega okvira, ki ga lahko pojmujemo kot njihov izrazni in gibalni instrument. Okvir postane njihova spiritualna in telesna neskončnica, ki pa je, paradoksalno, ves čas na robu iskanja samega sebe in svojih zmogljivosti. S tem, ko oni iščejo lastne neodkrite fizične in psihološke svetove, pa se v nas gledalcih prebujajo katarzični občutki, prežeti z občudovanjem in fascinacijo, česa je umetnikova, človekova bit s fizičnim gibom in umskim zazrtjem v samega sebe sposobna storiti, pa tudi prebuditi v nas samih.

Čas. Čas kot kontinuum je osrednji motiv prve koreografske mojstrovine z naslovom Loop de Loop. Slednjo je ustvaril libanonsko-katalonski tandem Guy Nader in Maria Campos, ki slovita po abstraktnih, eksperimentalnih, morda že rahlo filozofskih umetniških stvaritvah, v katerih se občuti sled borilnih veščin, in zahtevnih fizikalnih plesnih elementih, v katerih iščeta uvid v neskončno telesno pokrajino. Slednjo sta odkrivala tudi zdaj v že omenjeni plesni koreografiji. Plesalci so s prepletajočim se zahtevnim gibanjem ustvarjali občutek neskončnosti, časovne neskončnosti. Stapljali so se drug v drugega s fluidnim gibom teles in ustvarjali celoto. Tisti trenutek na odru so dihali eno. Jaz sem dihala eno. Skupaj z njimi. S hitrim, tekočim, sproščenim, a miselno nadzorovanim plesom so te zapeljali v časovni tok neskončnosti. Dobesedno si plul skupaj z njimi. Ves čas se opazujejo, gledajo, čutijo in predvsem duhovno povezujejo. Redko pogledajo v nas, občinstvo. Njihova lepa performativna telesa, ki se gibljejo v ponavljajočih melodičnih in ritmičnih glasbenih vzorcih (plešejo na glasbo Miguela Marina), te navdajajo z neopisljivim občutkom večnosti. Plesalka se postavi na glavo, opre se na roke, noge pokončno stegne proti nebu. Sledi počasno, mehko, a neverjetno nadzorovano spuščanje vsake noge posebej. Gib spominja na urina kazalca. Ta se fluidno prelije v ciklično nekajkratno ponovitev. Večkratno ponavljanje je značilnost tega koreografskega dela, saj ustvarjalca želita z repeticijami doseči občutek časovne neskončnosti. Uspelo jima je. Kljub temu pa neskončno se pretakanje teles spremljajo hipci, trenutki, ko se plesalci ustavijo. Ne ustavijo se zgolj oni, ampak se s tem ustavi čas, odrski moment.
Na odru plesalka v plesalčevem naročju obvisi z glavo navzdol, druga pa v iztegnjenem položaju vertikalno. Z občutkom nepričakovanosti skoči v naročje in se ustavi. Neverjetni refleksi, hitri odzivi, zlitje drug z drugim in medsebojno zaupanje so ključni, pomembnejši elementi te umetniške stvaritve. Da, to je tista hoja po robu, tista meja, ki jo plesalci, tako sami kot medsebojno preizkušajo – do kje sežem jaz, moj pogum, moj gib, moja duša. Plešejo na belih tleh, pred belim platnom, na katerem lahko z rahlo svetlobno zatemnitvijo proti koncu dela občudujemo sence njihovih gibajočih se teles (svetlobo je oblikoval Luka Curk). V belo-sivih oblačilih pa (kostume je skreirala Katarina Škaper) skupaj s fluidnim, hitrim, odzivnim, elastičnim, a odločnim gibanjem dosežejo zlitje z belino, ki jih obdaja.
Vlogo vojerja sem praktično utelesila takoj, ko so plesalci stopili na oder, pa vendarle sem tisto pravo utelešenje začutila v drugem delu večera v koreografiji Pearl. Drzno, rahlo provokativno, na trenutke tudi perverzno, vendar izstopajoče, drugačno, zapomnljivo delo je zasnovala madžarska umetnica Adrienn Hód, ustanoviteljica radikalne in prodorne skupine sodobnega plesa Hodworks. Sama razume umetnost kot oltar, kot svobodno polje, na katerem se lahko ustvarja, izreka vse tisto, kar je v resničnem življenju prepovedano. In to lahko zasledimo tudi v omenjeni ‘umetnini’. Plesalci ali – bolje – performerji so se skozi improvizacijske seanse, s katerimi so pripomogli k ustvarjanju, grajenju končne mojstrovine, in lastna življenjska izkustva poglabljali vase, v svojo dušo, v svoj psihološki obstoj. Vstop v delo je zaznamovala temà in glasni, a tudi tišji glasovi, ki so švigali drug mimo drugega.
Nato orgle (plesalci so plesali na glasbo Zoltána Mizseia). Z naježeno kožo, hitrim bitjem srca sem tisti trenutek začutila, občutila strašljivo, groteskno ozračje. Nenadna svetloba, pet podob, posejanih na odru, ki so plesale, skakale, govorile, kričale vsaka zase. Nato odvrže oblačila (kostume je sicer ustvarila Katarina Škaper) prvi, drugi, tretji, kasneje četrti in nazadnje, pričakovano, še peti. Performerka Ida Hellsten, ki s svojim estetskim ter gibalnim izrazom v drugem delu večera izstopa, se z rahlo bledičasto napudrano poltjo, rdeče pobarvanimi ustnicami (maska je delo Alje Sušnik), dolgimi, spuščenimi, valovitimi lasmi in z razgaljenim oprsjem usede, nastavi na rob odra, kot da bi bila na piedestalu. Poje. Poje o Gospodinjinih mokrih sanjah: "Kadar imam prost dan, si vzamem čas in pomivam posodo … čisto počasi …"  Njena podoba premami. Suvereno, drzno pogleduje v občinstvo. Videti je kot boginja. Kako vojeristično! Podobnih, recimo jim igralski, prizorov je bilo v tem delu predstave veliko. Plesalci so skozi govor, petje, gibanje golih, delno golih, oblečenih teles pripovedovali in tudi komunicirali z občinstvom.
Pripovedovali so o tistem, česar morda na vsakdanjem pogovornem repertoarju ne slišimo tako pogosto – o hedonizmu, proizvodnji sreče, o biserih in svinjah. Na trenutke je bilo vse skupaj slišati zelo humoristično. Plesni vložki so vsebovali odsekane, ‘robotske’, a zahtevne in premišljene elemente, ki so predvsem prišli do izraza v zadnjemu delu koreografije, imenovanem Parada. In če sklenem – da, skozi pričaran odrski kaos smo tako jaz kot gledalka in oni kot ustvarjalci, plesalci hodili po robu. Po tistem psihološkem, duševnem. Morda ti celo na trenutke skušajo nastaviti ogledalo … v zazrtje samega vase in svoje skrite hedonistične sle.
… (foto: Andrej Lamut)
Sicer pa je bila predstava Zamah na robu premierno uprizorjena 12. maja. Ponovitve pa si lahko ogledate še ta mesec, torej 14. in 15. oktobra v Španskih borcih. Zdaj se lahko končno začutite in prepustite nenavadnim, katarzičnim občutkom stopiti na rob. Predvsem tisti spiritualni. 

View Gallery 7 Photos