Veliki festival plesa pod taktirko Aje Jung je svetovnega formata

Štirinajsti po vrsti Beograjski festival igre / BFI, ki so ga letos poimenovali Velika igra, se v času od 24. marca do 11. aprila dogaja na mnogih beograjskih gledališčnih odrih, dvorane pa povsem razprodane že kak mesec prej. Na programu je bilo uprizorjenih petnajst plesnih umetniških del priznanih mednarodnih skupin. Predstave so tekle na beograjskih odrih: Sava Centar, Beogradsko dramsko pozorište, Pozorište Atelje 212, Opera Madlenianum, Pozorište na Terazijama, Jugoslavensko dramsko pozorište, dve predstavi pa sta gostovali v Novem Sadu /  Srbsko narodno pozorište.

Direktorica BFI, tudi ustanoviteljica in producentka festivala, je balerina Aja Jung, diplomantka beograjske baletne šole Lujo Davičo. Takoj po končanem baletnem šolanju je šla v New York, kjer je zaključila Jeffrey Ballet School in se nato odločila za vrnitev v domače loge. Že leta 1992 je zasnovala svojo plesno skupino Belgrade City Ballet, ki je bila poznana tako doma kot na mednarodni sceni, aktivno pa delovala do leta 2005. Jungova je tudi ena od pobudnic Nacionalne fundacije za igru (ples), v okviru te je ustanovila prvo zasebno baletno šolo v sodelovanju z  milansko baletno akademijo, ki deluje v baletnih dvoranah na Kolarčevi 3. Je tudi direktorica te baletne fundacije, ki skrbi za osnovno baletno izobraževanje, tudi za mlade talente, ki se jim še posebej posvečajo, kakor tudi umetniški nadgradnji mladih profesionalnih baletnih plesalcev.
Z Ajo Jung sva se srečali 1. aprila v zgornjih prostorih baletnega centra na Kolarčevi 3, ko je vodila novinarsko konferenco pred uprizoritvijo  Baleta Hispanica iz New Yorka, ki je 2. in 3. aprila zapolnil dvorano Pozorišta na Terazijama, 4. aprila pa še gostoval v Novem Sadu. Na konferenci sta bila prisotna umetniški in izvršni direktor Eduardo Vilaro ter njihov finančni direktor Joshua Preston. Balet Hispanica je latino plesna institucija ZDA, ki deluje v New Yorku. Ustanovljena je bila že leta 1970, in to s petimi otroki, s katerimi je začela delati njihova ustanoviteljica Tina Ramirez, ansambel pa vodila vse do leta 2009, ko ga je prevzel sedanji vodja Eduardo Vilaro.

Njihovi plesalci so šolani tako v klasični baletni tehniki kot v modernih ter sodobnih plesih, izhajajo pa iz latino kulture (Južna Amerika), za ime baleta je pretehtala starejša besedna oblika ‘hispanic’, ki pojmuje špansko govoreče narode. Razvijajo tudi folklorne oblike latinskih držav, kot tiste iz evropske Španije in Portugalske. Njihovi najboljši plesalci so pozneje tudi največkrat učitelji mlajših generacij, okoli 700 otrok. Posebej se posvečajo generaciji od 10 do 14 let, tudi akademskemu izobraževanju, pa mladim koreografom, ki delujejo pod mentorskim vodstvom, še za najmlajše tedensko organizirajo plesne igre. V New Yorku nastopajo ob spremstvu najboljših glasbenikov, na turnejah pa seveda s posneto glasbo, in pridejo povsod tam, kamor so povabljeni, prisotni so v Severni in Južni Ameriki, bili so tudi že na mnogih gostovanjih po drugih državah sveta. Ansambel sestavlja 60 plesalcev, na turnejah jih nastopa okoli 18. Imajo več programov, eden teh so latinskoameriški plesi, posebej popularen pa je program, namenjen družinam, ki jim nudijo tudi posebne popuste in ko ob zaključku sledijo še plesni ritmi, s svojimi predstavami obiskujejo tudi bolehne in prizadete otroke, in kot pravijo, jim gledalcev nikakor ne manjka. Ob zaključku novinarske konference je bilo še posebej živahno, saj so se vprašanja novinarjev kar vrstila. Posebno vprašanje je bilo namenjeno njihovemu finančnemu direktorju, in sicer kako se je lahko znašel v tej latinski baletni skupni, ko sodeč po videzu nima ničesar z latinskimi  koreninami. Dejal je, da sta z Vilarjem prijatelja že petnajst let, da pa je bil posvojen, in ko je nedavno raziskoval, od kod izhaja, je izvedel, da iz Kolumbije, očitno korenine povezujejo, ne da bi vedel za to.

Balet Hispanico se je predstavil s tremi koreografskimi deli, z dvajsetminutno Linea Recta / Prava linija v koreografiji kolumbijske koreografinje, delujoče na Nizozemskem, Annabelle Lopez Ochoa, sledilo je skoraj štiridesetminutno delo koreografa Ramona Ollera, direktorja in ustanovitelja Metros Dance Contemporania Barcelona: Bury me standing / Pokoplji  me pokončno, zadnjih 22 minut je teklo s Klubom Havana / Club Havana, koreograf pa Pedro Ruiz, nekoč prvak Baleta Hispanica, sicer dobitnik nagrade besi, tudi Ču-San Go in Kubanskega mednarodnega fonda ter drugih. Celotni večer je bil svojstveni plesni ter umetniški spektakel, kjer so se prestavili odlični plesalci v fuziji plesnih različic in oblik ter zahtevnih akrobatskih dvigov.

V Pravi liniji je izstopal izvedbeni nivo baletne estetike ter elegance, zaobjet v finesah in temperamentnih utripih španskega flamenka, do izraza pa prišli prirojene strasti ter ritmi v koreografiji zahtevnih solističnih izvedb in duetov (partering) letečih po višinskih sferah ob akrobatskih obratih ter dvigih. To ni bila baletna predstava značilnih korakov flamenka, niti raznolikih novodobnih odrskih povezav flamenka s sodobnimi trendi, ki jim sledimo na naših odrih, bil je to specifični plesni duet baletne klasike v pristnem objemu flamenka, tudi pohvalnih skupinskih sozvočij, ki iskrivo ponazorijo družabno pristnost sončne Španije. Posebej me je navdihnil svobodni ter ekspresivni koreografski stil v naravni zasnovi plesne izvedbe zahtevnih koreografskih sosledij predstave Pokoplji me pokončno, ki je spletala poetiko marginalnega romskega naroda, nomadov, vpetih v nenehna potovanja po celinah in stoletjih zgodovine, ki pa so znali ohraniti svojo narodno kulturo in identiteto. Predstavo je spremljala tradicionalna ciganska in flamenko glasba Lole y  Manuel, ki opeva hrepenenje, bolečino ter veselje, ko se s plesom ogrinja v doživeta ekspresivna stanja, ki jih moč besede ne more izraziti. Kot bi jih veter nosil, so plesalci preletavali oder, se združevali v življenjskih napetostih, v plesu in gibih ilustrirali življenjska stanja in ekstatični duh romske skupnosti v sožitju vsakdana, v poplavah strasti in osebnih preizkušenj.
Tretja predstava Klub Havana je posegla v 50. leta zlatih časov kubanske glasbe in nočnega življenja Havane, na odru pa jih oživel na Kubi rojen koreograf Pedro Ruiz, ko se je v parih plesalo na razvnete ritme konge, rumbe, mambe in čačačaja. Celotna uprizoritev je bila sijoča paša za oči, ki jo je uprizoril Balet Hispanica v perfekciji izvedbe in na čutnih plesno-glasbenih poljanah latino populacije.   
Kaj se je še dogajalo na prestižnem beograjskem festivalu plesa, na 14. BFI?

Slovesno odprtje 14. BFI je steklo v Centru Sava ob uprizoritvi Baleta iz Vancouvra, Kanada, ki se je predstavil v dveh koreografijah: Solo Echo Chrystal Pite in Bill koreografov Sharon Eyal in Gai Behar. Izraelska koreografa Eyal in Behar sta zadnji festivalski dan prispevala tudi  koreografijo Ocd Love, tokrat v izvedbi izraelske plesne skupine L-E-V iz Tel Aviva. V koreografiji slavne in danes iskane koreografinje Crystal Pite Solo Echo se vznemirljivo poraja solistični plesni spev po motivih Brahmsovih sonat za čelo in klavir, ki dobi svoj odmev v duetu, tudi  zavibrira v skupinskih kontaktih in motivih. Osmega in devetega marca je bila na sporedu še ena koreografija Crystal Pite, tokrat v izvedbi  skupne Kidd Pivot & Electronic Company tetra iz Vancouvra. 

Škotski plesni teater je zastopala sodobna plesna skupina v smernicah Dandi gledališča, in kot so zapisali v programskem katalogu, da  njihova Yama v koreografiji Damiena Jaleta zastrašuje in tudi očara. Performativno plesno gledališče je zastopala skupina iz Švice s predstavo Ossip Mandelstam o ruskem pesniku, ki se je boril za svobodo govora v režimu tiranije. V čast svoje 45. obletnice je nizozemska plesna grupacija Introdans uprizorila svoj veliki program Tutti / Vsi, kjer sta njihovi dve plesni skupini zaplesali v koreografijah treh avtorjev: Sidi Larbi Cherkaoui, Mauro Bigonzetti in Dimitris Papaioannu. V koreografiji Franceske Pennini 10 Miniballetti je nastopil Collettivo Cinetico iz Ferrare, Italija. Nemčijo je zastopala Helene  Waldmann Company iz Berlina, na sporedu pa bili Good Passaports Bad Passaports. Prispela je tudi berlinska skupina Dance on Ensemble s predstavo 7 Dialogues Mattea Fargiona in Katalogom (Prva edicija) Williama Forsytha. Finska skupina Tero Saarinen je nastopila v koreografiji svojega vodje Morphed / Preobrazba. Umetniški vodja in koreograf Mourad Merzouki francoske plesne skupine Compagnie Kafig je predstavil svoj koreografski koncept o digitalnih medijih Pixel. Na festivalu je nastopil tudi Balet Hrvatskog narodnog kazališta / HNK, in to s Temnimi pejsaži v koreografiji Marjane Krajač ter Bolerom Maše Kolar.

Dan pred koncem festivala (10. aprila) je bil prisoten tudi kultni angleški koreograf bengalskih korenin Akram Khan s skrajšano 50-minutno verzijo Chotto Desh, svoje predhodne poldrugo uro trajajoče predstave Desh / Domovina, ki smo ji sledili leta 2013 na ImPulsTanz Festivalu na Dunaju.

Aja Jung je 14. BFI festival dala na ogled prebivalcem Beograda, ko so s pomočjo skupine Vip Mobile in njihove 4G mreže lahko še dodatno uživali na Trgu Revolucije v produkcijah plesnih skupin in društev tudi izven gledaliških dvoran.

Po uradnem zaključku festivala je v ‘off’ programu nastopil tudi znameniti baletni plesalec Mihail Barišnikov, ki se že nekaj časa ukvarja s sodobnim plesom. In to pri svojih sedemdesetih letih.

View Gallery 11 Photos