Plesni forum Celje. Nepozabnih štirideset let na krilih plesa.

Gordana Stefanovič Erjavec v objemu plesa. (Foto: Ana Straže)

Vsi, ki smo in še vedno živimo s plesom, doživljamo Plesni forum Celje (PFC) – eno najstarejših slovenskih pesnih skupin – kot samoumevno prisotno stalnico, ki nepretrgano deluje že od leta 1976. In kar težko je verjeti, da se je teh let letos nabralo že kar štirideset! To je dolga, razburljiva, bogata pot tja od mladosti do zrelosti, ki jo je prehodila vrsta plešočih generacij s pomočjo tistih, ki so skupino ustvarili in vodili. Med njimi je prav gotovo odigrala ključno vlogo Goga Stefanović Erjavec, plesalka, pedagoginja, koreografinja, bleščeča osebnost, ki se z neverjetno energijo, ljubeznijo, ustvarjalnim zagonom, pedagoškim in organizacijskim talentom ter z zanjo značilnim živahnim temperamentom iz leta v leto posveča oblikovanju plesalk in plesalcev ter prispeva k njihovemu celostnemu osebnostnemu razvoju. Zaveda se dejstva in ga tudi udejanja, da se skozi plesno izražanje in ustvarjanje razvijajo človekovi fizični, čustveni in intelektualni potenciali, socializacija in ne nazadnje tudi disciplina ter odgovornost, brez česar tja od zasnove do končne realizacije ni mogoče izpeljati niti solističnega niti skupinskega plesa. Ob tem pa skupaj s plesalci doživlja morda najpopolnejšo obliko sreče – užitek v ustvarjanju, ki znova in znova vliva moč za spopade z novimi plesnimi in življenjskimi izzivi.

K temu, da stvari tečejo (organizacija prevozov, prostorov, stikov z javnostmi, reševanje tehničnih problemov, oprema, oblikovanje programov itd.), vsa leta prispevajo tudi sodelavci "iz ozadja", predvsem pa Gogin življenjski sopotnik Dušan Erjavec. Skupaj z Gogo sta izoblikovala Plesni forum kot kulturni center, ki poleg plesa ponuja raznovrstne umetniške večere s priznanimi glasbenimi, gledališkimi in drugimi ustvarjalci ter tako bogati kulturni utrip mesta Celje. Plesu pa ostajata zavezani tudi njuni hčeri Gea in Gruša.
PFC je svoj jubilej obeležil s štirimi večeri med 13. in 15. ter 28. majem, ki so združili različne generacije plesalk in plesalcev. V prvem večeru z naslovom Danes so se v koreografijah Goge Stefanović Erjavec in članic PFC Aje Zupanec, Gee Erjavec, Kaje Vajdetič, Estele Žutić Duvivier ter Nika Rajška in Kaje Janjič predstavili mladi, ki delujejo v zadnjih desetih letih. V predstavi Včeraj so se zvrstile koreografije v izvedbi generacij iz 3. in 2. desetletja, v predstavi Jutri pa so v koreografijah oziroma pod mentorskim vodstvom Goge Stefanović Erjavec zaplesali najmlajši, stari od pet do dvanajst let.
V soboto, 28. maja, se je zgodil veliki finale, slavnostni projekt s plesalci, ki so se po letih, preživetih v PFC, plesu zapisali poklicno, kot tudi s tistimi, ki so si v življenju izbrali drugačne poti, a ples nikoli ni izginil iz njihovega motoričnega in čustvenega spomina ter jim pomagal, da so se izoblikovali v zrele in uspešne osebnosti. Ti "veterani" iz 1. in deloma 3. desetletja so sprejeli izziv in se ob tej priložnosti pogumno znova podali na plesni oder, pri čemer so nekateri zlasti v solih pokazali še vedno dobro tehniko in izdelano izraznost. Predstavo je uvedel "miniaturni performans" Brez besed po zamisli in v izvedbi Estele Žutić Duvivier.
Sledil je konceptualno zastavljen solo Maje Kalafatić z raziskovanjem "potenciala izvajanja" na glasbo iz mobitela, ojačano z mikrofonom. Svoj solo iz predstave "7+5" (1994) v koreografiji Goge Stefanović Erjavec je obnovila Sava Malenšek in kot nekdaj navdušila ob duhoviti animaciji plešočih oblek. Zatem je skupaj z "veterankami" zaplesala še v svoji koreografiji iz leta 1991 Show Must Go On (Freddy Mercury). Plesalke druge generacije so na temo plesnega spomina in sledi, ki jih ples pusti v posamezniku, pokazale dinamičen skupinski ples, ki pa je ob obilici gibov obstal nekje med etudo in koreografijo. Najčisteje so učinkovale posamezne grupacije z manj gibanja, v izrisanem preprostem motivu. V sklepni veliki skupinski Gogini koreografiji Obrazi mavrice, grajeni po kumulativnem kompozicijskem principu, pa so družno zaplesale vse štiri generacije (Forum 4, 3, 2, 1). Koreografski slog Goge Stefanivić Erjavec kot tudi njenih učenk, ki so seveda vnašale tudi vrsto samosvojih prijemov, temelji na močni izraznosti, glasbenem impulzu in na gledališkosti, v spretnem prepletanju plesnih ter scenskih elementov (rekviziti, kostumi), morda pa manj na raziskovanju čistega giba, zaradi česar je nabor gibov v sočasnosti (unisono) v večjih skupinah večkrat omejen. Nasprotno pa zasledimo vrsto izjemno kreativnih rešitev v manjših grupacijah (2 do 5), ko je tudi prostor dobro členjen.
Pred predstavo so nas stari posnetki odlomkov iz prvih predstav, tudi iz časa sodelovanja z Damirjem Zlatarjem Freyem (Dogodek v mestu Gogi) in nekaterih solov z mladostnimi obrazi in telesi, popeljali v naša skupna mlada leta, da smo se morali kar malo otepati sentimenta … Prevzeli sta nas tudi iskreni in doživeti pripovedi nekdanjih plesalk Alje Kapun, danes uspešne gledališke igralke, ter Andreje Cepuš, komunikologinje, ki sta nam zaupali, kaj jima je pomenil ples v mladih letih, kako je sooblikoval njun razvoj in kako se jima je zapisal v telo ter dušo za vse življenje.
Presenečenje ob zaključku predstave je bil kratek film, ki so ga posneli plesalci različnih generacij, tudi tistih, ki danes delajo in plešejo po svetu. Na velikem, na tla položenem platnu, so s telesi, pokritimi z barvami, v gibanju puščali sledove, tako da je nastajala barvita slikarija, ki je v vmesnih fazah spominjala na platna Jacksona Pollocka, in se pri tem početju neznansko zabavali. Izvedeli smo zatem, da je prav na to, zdaj na stransko steno obešeno platno, nekdanja plesna Pika Nogavička Hana Cimperman naslikala motiv Goge v plesni pozi, s portretom nepogrešljivega Dušana Erjavca v ospredju.
… (foto: Ana Straže)
Prav ob koncu je Goga na odru v družbi vseh nastopajočih predstavila monografijo z naslovom Štirideset avtorice Andreje Cepuš in oblikovalke Nadje Škataro Djokić, obeh nekoč tudi plesalk PFC, v katerih je zajetih vseh štirideset let ustvarjanja z natančnim popisom  predstav, nastopov,  tekmovanj doma in v tujini, priznanj ter številnih nagrad.
Skratka – bilo je nepozabno, s čustvi nabito, radostno druženje ob velikem spoštovanju do dosežkov v teh štirih desetletjih, v katerih tiči tudi del nas, ki smo bili tako ali drugače povezani s PFC in slovenskim sodobnim plesom.

View Gallery 8 Photos