Plesalke niso štori!

Si predstavljate, kaj pomeni vsako leto spraviti na veliki oder od 100 do 150 plešočih otrok v starostih od predšolskih do rosnih adolescentnih let, vse leto razvijati njihova plesna telesa in ustvarjalnost, domisliti vsebinski koncept letnega nastopa, poskrbeti za koreografske postavitve etud, za glasbo, kostume in scensko ozadje, organizirati vaje in postoriti še tisoč stvari, da se končno vse zlije v zaokroženo predstavo …, ko pa se ta zgodi, imeti popoln nadzor nad direndajem in živžavom v zaodrju, da se na koncu prav do zadnjega poklona vse brezhibno izteče? In – vse to početi že 26-to leto po vrsti, od tega kar 23 let v Španskih borcih, letos pa prvič z vsem bliščem na prostornem odru v obeh terminih nabito polne Linhartove dvorane v  Cankarjevem domu!

Letošnjo predstavitev plesnih pripravnic in učencev Oddelka za sodobni ples KGB (nekdanjega oddelka ZGBI – šole za sodobni ples Žive Kraigher) si je pedagoginja in umetniška voditeljica Jana Kovač Valdes s sodelavkami Jeleno Milovanović, Sabino Schwenner in Sabino Selan zamislila kot fantazijsko popotovanje v svet bajeslovja različnih kultur, v svet bitij, ki jih je ustvarila domišljija človeka, odvisnega od naravnih, a ne povsem razumljenih sil, v svet škratov, vilincev ter duhov vode, zraka, ognja in zemlje. Iz prijetnih pojasnil v "offu" pred posameznimi točkami smo izvedeli marsikaj o piliviginih – cvetličnih vilincih, slovanskih rusalkah, zobnih vilah – miškah, ki odnesejo in nagradijo izpadli zobek, o grških satirih, hobgoblinih – škotskih nagajivih hišnih škratih, severnoangleških pixijih, barbegazih – švicarskih spečih velikanih, pa o coprnicah in mrtvih dušah na slovenski divji jagi, o simbolih elementov vode in ognja ter o ritualu barong ket.

Otroci – skoraj same punčke in dekleta (saj vemo, fantov je v plesu le za vzorec …) so pokazali primeren razpon znanja od osnov drže, tehnike rok in nog, vrtenj, skokov in poskokov, do povezav talne tehnike s plesnim osvajanjem prostora. Žal pa preskokov v pravo plesnost ni bilo veliko, pa ne zato, ker morda vsaj nekateri tega ne bi zmogli, ampak zaradi nerazrešene dileme: pokazati znanje in v isti sapi narediti plesno predstavo – sestavljati etude ali koreografirati. Zdi se, da oboje hkrati ni možno. Ali eno ali drugo.

Koreografije so bile  pravzaprav  postavitve, bolj ali manj podobne ena drugi. Bile so lepe in korektno sestavljene etude, ne pa, z nekaj prijetnimi izjemami, zaokrožene plesne stvaritve. Takšna je vsekakor bila točka Barbegazi s scensko učinkovitimi velikani – maskami na palicah in plesalkami s posrečenimi obuvali v podobi velikanskih stopal, ki so narekovala groteskno gibanje in komičen izraz. Dobro so bili uporabljeni nekateri rekviziti, ki so spodbujali specifično gibanje (zveneče palčke in stoli na koleščkih v Hobgoblinih, premični "štori" – kamni v Satiru), posamezne drobne gibalne domislice v skoraj vseh točkah ter likovnost v točki Barong Ket z igro dvobarvnih ploskev na spredaj rumenih, zadaj  črnih kostumih, v izvedbi najstarejših plesalk (6. razred). Plesale so izčiščeno in pokazale res dobro tehnično podlago.
Zdi se, da bi stari, že v pionirskih časih slovenskega sodobnega plesa (Meta Vidmar, Živa Kraigher) preizkušeni koncept letne produkcije, ki deli večer na prikaz plesno oblikovanih tehničnih etud in na ustvarjalni del z zaokroženimi koreografijami ter samostojnimi avtorskimi plesnimi študijami, omenjene težave preprečil, saj bi omogočil več individualnega dela z nadarjenimi učenci. Bolj pregledna bi bila rast tehničnega znanja od lažjega k težjemu, v ustvarjalnem delu pa bi se razprlo obilo možnosti za razcvet bistva plesa, ki je v tem, da je nosilec izraza vedno in vselej gib sam, ne pa od zunaj nalepljena ideja. Bolj bi se lahko razmahnila plesna domišljija, več bi bilo temperamenta, intenzivnih pogledov, odnosov, energije, ritma … Prepričana sem, da potencial obstaja, ključ je le v – metodi!

Foto: Sašo Štih

View Gallery 5 Photos