Morda tudi tvoje telo in razum potrebujeta kakšen vdih več

Pogovor s plesnim ustvarjalcem Luko Ostrežom, ki živi in deluje že tri leta v Zürichu; lani poleti je končal šolanje na depandansi akademije Codarts.

Dragi Luka, pogledam v arhiv in vidim, da sva midva takole na dve leti v pogovoru. Nekako bienalna, če se malo pošalim. Zdajle je pa neverjetno poseben čas, kajne, zate kot plesalca pa sploh. Kaj delaš, da bo telo v formi, kaj delaš, da duh in srce normalno delujeta?
Mar ne pravijo, da je na dve leti evalvacija srčno dobrodošla? Kljub temu da je bienalnost posegla v najin virtualni klepet, sem vesel, da je anastomoza še vedno prisotna. Prav poseben čas je pred nami, bolje rečeno se že odvija. Popolnoma nepričakovan, a morda le potreben svojega obstoja. Neverjetno nepričakovan čas za vse nas. Za vse tiste v brezmejnem uživanju uresničenih sanj, za vse tiste, ki svoje še kujemo, ter tiste, ki so se jim že predali ali pa morda celo izgubili za trenutek. Na vsakem predvajalniku je opcija ‘pause’, ki se nahaja prav na sredini predstavljene tipkovnice. Njena funkcija je namenjena začasni prekinitvi dogajanja. Čas za ocenitev preteklosti, se predvsem zavedati sedanjosti ter vprašati o prihodnosti. Telo in duha oskrbujem z redno telesno vadbo ter meditacijo. Srce pa si je končno privoščilo branje knjig, domačo kuho ter predvajanje celotnih albumov brez histeričnega preskakovanja na naslednjo pesem.

Kje te je ujela samoizolacija, sredi česa si bil prekinjen?
Trenutno sem v Zürichu. Prekinjen sredi ‘vandranja’ po naravi ter neskončnega odkrivanja staromeščanskih ulic. Prekinjen med poležavanjem na trati ter opazovanjem modrine jezera. Prekinjen sredi globokega pogovora z mimoidočimi racami ter sredi srkanja espressa za pet evrov. No, temu sem hvaležen. Espressu, se razume (smeh). Kar pa se tiče plesnega delovanja vsi projekti so se ustavili tudi pri nas. Bil sem del predstave Arabella v züriški operi, ki je privabljala občinstvo vse do poslednjega dne, ko je lanskoletna dobitnica za najboljše delo operne hiše tudi sama bila primorana zapreti svoja vrata. Izvedli smo polovico predstav, preostanek pa se žal ni zgodil. Istočasno sem bil povabljen k delovanju magistrske predstave z Davidsonom Hegglin Fariasom, katere premierni dan je bil prestavljen na boljše čase. Projekt, ki sem se ga zelo veselil, pa naj bi se premierno odvil v Sloveniji, nato pa v Sarajevu. Letos sem postal del kolektiva samostojne plesne kompanije Balkan Dance Project. Skupno ustvarjanje smo začeli že pred novi letom v Celju, nato pa v Beogradu. Double bill, predstava v koreografiji Gaja Žmavca ter Ognjena Vučinića, naj bi se priredila prav pred nekaj dnevi. Prav tako prestavljena na boljše čase. Morda se je ‘joke’ ustvarjalcev na svobodni gledališki sceni le spreobrnil v resničnost. ‘Freelance/unemployed’. Šalo na stran, ostanimo pozitivni.


Plesalci ste nekakšni nomadi, kajne? Ti za zdaj še godi takšno življenje?
Vsak je lahko nomad, če se tako odloči. Pred davnimi dnevi je bilo nomadstvo opravičeno vsem tistim, ki so iskali boljše, varnejše zatočišče ali pa morda bolj okusno večerjo. Še dandanes srečujemo te ljudi, le da smo zanje formirali nekoliko drugačen, bolj pesimističen izraz. Sem tudi sam imigrant svoje sreče. Potovanje naokoli, odkrivanje različnih kultur, spoznavanje drugih plesnih stilov … Vse to pripomore k obogatitvi samega sebe ter samega umetniškega izražanja. Mislim, da se nikoli ne bom naveličal biti nomad. Rad se pošalim, da ne vem, kje je moj dom. Pa vendarle najverjetneje tu, kjer se trenutno nahajam na koordinatnem sistemu.
Boš kreiral tudi kakšen samostojen plesni projekt, čeprav si jih že kar nekaj?
Zadnji samostojni projekt sem ustvaril lani v nemškem Osnabrücku, kjer sem bil del plesne kompanije pod intern/pripravniško pogodbo. Za svoj dodiplomski študijski projekt sem ustvaril miniaturo pod naslovom The Room 4 (1+1=4)?, ki je bila del programa, namenjenega mladim koreografov. Za zdaj ni ničesar podobnega na obzorju. Morda pa mi karantenski stil življenja prizanese kakšno sveže odkritje. Hvala za zamisel (smeh).

The Room 4 (1+1=4)?

Je v tebi vedno želja, da nekaj sporočiš gledalcu, ali si zadovoljen, če občutiš samo ti zadovoljstvo ob predstavi?
Čemu ustvarjamo, če ne za druge? Za vse tiste, lačne odrske drame, za vse tiste preobremenjene glave, ki iščejo oddih in počitek v zbranih gledaliških klopeh. Samozadovoljstvo je potrebno pri projiciranju sporočila občinstvu samemu. Se močno zavedam svojega položaja na odrskih deskah ter vedno ciljam na čim boljšo interpretacijo zadanega izziva. Tako kot sam ne želim, da me nekdo opehari pri katerikoli storitvi, tudi sam poskrbim, da ti postrežem s toplimi svežimi žemljami. Zanje si plačal, torej le-te si zaslužiš. Predvsem gre za medsebojno spoštovanje odrskega kolektiva za ‘četrto steno’. Tam je le vendar moj kruh. Sem ljubitelj zgodb, ljubitelj sporočil, še najbolj tistih malček prikritih. Preprosto ti odpre svojevrsten predal razmišljanja ter dojemanja. Predal lastne interpretacije, neskončne domišljije.

Pred davnimi leti (foto: Nikola Janušič)

Kakšne teme te navdihujejo, kako jih izbiraš, kako se lotiš koreografiranja?
Navdihuje me vse, kar nas obdaja. Navdihujejo me okolje, vesolje ter človeško ravnanje nečimrne volje. Navdihuje me glasba, navdihuje me gib telesa, navdihuje me vse tisto, kjer je prisotna odsotnost plesa. Zame je proces koreografiranja podoben ustvarjanju v kuhinji. Primarno potrebuješ lonec, malo olja, sol ter poper. No pa seveda toploto. V koreografiji bi jo naslovil z ustvarjalnim duhom. Prisotnost komponent delovnega okolja, radovednega uma ter individualnih začimb že sama po sebi poskrbi za dober bešamel. Največji izziv pri koreografiranju je zame originalnost. Originalnost, ki sama po sebi ne obstaja. Vse je povezano med seboj. Vsak je nekomu navdih. Vse, kar nas objema, je naša brezmejna inspiracija. Kdo se potemtakem podpiše kot koreograf? Najverjetneje subjekt s podanim imenom in priimkom od samega rojstva, a z izkušnjo, znanjem ter radovednostjo že od samega velikega začetka.
Še vedno plešeš 24/7 ali se je ta urnik kaj skrajšal?
Fizično plešem veliko manj v tem letu. Če pa prištejem hojo ter vse ostale dejavnosti, s katerimi se zalotim med dnevom, pravilo 24/7 še vedno velja kot pribito. Konec koncev je ples že rokovanje s prijateljem. Je gibanje očesnih zrkel pri opazovanju jadranja ptic ter je sprehod po nakupovalnem središču, kjer z vsakim mimoidočim neznancem ustvariš nezaveden patent doživetega dueta. S ptičje perspektive je celotno naše gibanje en ogromen, kompleksen koreografski zalogaj. Ples zame osebno ni le fizično gibanje v dvorani pred ogledalom. Je gibanje ogledala v samem sebi. Je odkrivanje, opazovanje, sprejemanje ter doživljanje.

V Paradi plesa pred dvema letoma

Nazadnje si dejal v intervjuju za Parado, da te “rutina oslabi” in “stalnica pa ne ugaja”. Torej je Zürich samo vmesna točka na poti do …?
Obe zgoraj navedeni frazi se nanašata predvsem na mentalno stanje delovanja. Iščem svežino, iščem burjo ter iščem zavetje. So obdobja, ko se veseliš jutranje kave, in so večeri, ko hrepeniš po skodelici čaja. Prihodnost je neznana, že sedanjost je vprašljiva. V prav tem trenutku je kakršenkoli načrt odveč. Večino časa sem med Ljubljano in Zürichom. Za zdaj mi delovanje na evropskih zemlji ugaja. Še veliko neraziskanega. Pa vendar kar prizanese prihodnosti, le prihodnost pozna. Trenutno si želim le čim hitrejše okrevanje trenutne epizode.
Torej je tale čas gotovo daleč od rutinskega, pa te prosim za nasvet vsem plesalcem, kaj naj počnejo v teh dneh, ko ni plesne rutine, kaj naj delajo, da bo kondicija obstala, in kako naj gledalci podprejo vašo dejavnost?
Kaj početi v teh dneh … Predvsem se sprijazni s trenutnim scenarijem. Morda tudi tvoje telo in razum potrebujeta kakšen vdih več. Kljub temu ostani, kolikor je mogoče, fizično ter mentalno aktiven. Morda je čas za stvari, za katere prej nikoli nismo našli pravega časa ali pa smo jih prelagali na prihodnost. Preberi knjigo, prepleskaj stene, speci štrudelj. Za vse tiste z mravljami v riti pa je na spletu ogromno plesnega gradiva. Od online baletnih/sodobnih klasov, prilagojenih na manjši prostor, do vodenih improvizacij, vodenih skupnih vadb ter sprostitvenih joga večerov … Glede na trenutne okoliščine je veliko plesnih skupin ter gledaliških hiš objavilo številne celotne plesne/gledališke produkcije. Morda lahko najdeš delo svojega vzornika prav na spletnem portalu. Morda odkriješ tudi kak nov talent v sebi in z njim obogatiš svoje plesno izražanje. Danes ni tako, kot je bilo včeraj. In jutri ne bo tako, kot je danes. Vsem skupaj je bil dan premor, zakaj ga ne bi izkoristili v svoj prid. V naš osebni razvoj, počutje ter motivacijo. Predvsem pa ostani doma. Če pa ti zmanjka zamisli, tukaj je ena poglej v nebo.
Hvala za iskrive in iskrene misli in #ostanidoma!