Dogodek je združil več kot osemdeset plesalk in plesalcev širom Slovenije ter znova pokazal, kako pomembno vlogo ima društvo CoraViento kot izobraževalni in ustvarjalni center, ki vse od leta 2013 flamenko razvija v regionalnem prostoru.
Letna produkcija Plesno kulturnega društva CoraViento z naslovom Flamenko sotočje je v nedeljo, 17. maja, v Španskih borcih v Ljubljani ponudila vpogled v ustvarjanje te plesne zvrsti znotraj ljubiteljskega, a izrazito strukturiranega pedagoškega in umetniškega okolja. Dogodek je združil več kot osemdeset plesalk in plesalcev širom Slovenije ter znova pokazal, kako pomembno vlogo ima društvo CoraViento kot izobraževalni in ustvarjalni center, ki vse od leta 2013 flamenko razvija v regionalnem prostoru.
Program, na katerem so se predstavile članice in člani PKD CoraViento, ŠKD Los Tacones iz Maribora, ŠRD Mislinja in Flame&co, je bil zasnovan kot niz 17 plesnih točk od začetnih do naprednih skupin v koreografijah Mitje Obeda, Simone Šturm, Urške Ivanuša, Žive Heričko Čerček, Maše Kolšek in Adele Campallo. Ob prebiranju programskega lista smo v njihovih poimenovanjih prepoznali raznolikost glasbenih izhodišč, od tradicionalnih palosov, t.i. flamenko ritmov (alegrías, farruca, tangos, guajira, sevillanas), vse do glasbenih referenc zunaj flamenka, segajoč od Piazzollovega tanga do sodobne glasbe, kar je posamezne koreografije postavljalo v zelo različne zvočne in interpretativne okvire.
Kot poudarja ustanovni član CoraVienta Mitja Obed, je v ospredju predvsem dodelanost gibalnega materiala glede na razčiščenost idej, iskanje optimalnih rešitev za posamezne skupine ter ohranjanje ravnotežja med tradicijo in odprtostjo novim pristopom. To se odraža tudi na odru, kjer se skupinske postavitve gibljejo od osnovnejših do kompleksnejših struktur. Organizacijska shema večinoma izhaja iz unisona kot pedagoško obvladljivega izhodišča, znotraj katerega se tekom predstave vzpostavljajo notranje diverzitete – pri manjših zasedbah v obliki osrednjih figur ali razdelitev v pare, pri večjih pa skozi razpiranje formacij in menjavanje prostorskih razporeditev. Nekatere točke ostajajo zbrane okoli svoje osi, druge pa se postopoma odpirajo v širši odrski prostor. Četudi začetni del programa poteka v umirjenejšem tempu, to ne pomeni manjše zahtevnosti, temveč zahteva izrazitejšo prezenco ter natančno usklajevanje telesa, kretenj in dinamike nastopajočih.
Vstopi na oder in z njega so skrbno zasnovani, pri čemer ima pomembno vlogo sama hoja – mestoma počasna, a izrazno intenzivna, kar pogosto že na začetku vzpostavi osnovni ton in dinamiko izvedbe. Znotraj posameznih interpretacij se dogajanje stopnjuje s pogostimi spremembami smeri, tudi v diagonalnih linijah, ki razrahljajo bolj statično prostorsko logiko, značilno za del tradicionalnega flamenka, pri katerem se gib praviloma razvija znotraj omejenega prostora.
Kompleksnost se stopnjuje skozi ploskanje z dlanmi in udarce po telesu ali tleh, kar dogajanja ne obogati le zvočno, temveč se vpisuje v držo, način gibanja in napetost atmosfere. Telo v tem smislu deluje kot strukturirana celota, v kateri se različni vzorci prepletajo in sočasno izvajajo. Kastanjete se sem umeščajo kot element, ki ritem vpne med gibanje in zvočne akcije ter s tem poveča koordinacijsko zahtevnost izvedbe. V sodobni recepciji flamenka se omenjeni rekvizit pogosto pojavlja kot njegov prepoznaven, a stereotipen znak, v uprizoritvi pa deluje predvsem kot element, ki dodatno razplastí notranjo organizacijo in zaostri razmerje med posameznimi gibalnimi nalogami. Temu se pridružuje kostumografija, ki prepoznavne elemente flamenko tradicije prepleta s sodobnejšimi interpretacijami. Pahljača (abanico), vezen šal z resicami (mantón de Manila), krilo z volančki (falda de volantes), matadorsko navdihnjen plašč (capote de paseo) in pikčasti vzorci (lunares) se pojavljajo v različnih kombinacijah in funkcijah ter v posameznih točkah postanejo del gibalne strukture. Dolgi resasti elementi (flecos) v gibanju delujejo kot podaljšek telesa in ustvarjajo vizualno sled gibanja, cvetovi v laseh pa ostajajo stalen in nepogrešljiv del ženske kostumske podobe.
Flamenko temelji na neločljivi povezanosti petja in plesa, kjer prvo deluje kot dramaturški in ritmični temelj, na katerega gib ne le reagira, temveč ga soustvarja. Gost iz Seville, glasbenik José Ismael Sierra, s kitaro in glasom vzpostavi referenčno točko tradicionalnega flamenka in plesalcem omogoča neposreden stik z njegovo izvorno glasbeno in ritmično prakso, publiki pa približa občutek ‘avtentičnega’ flamenko konteksta.
Nasprotno pa izvedba ŠKD Los Tacones iz Maribora, ki za glasbeno podlago uporabi skladbo Bohemian Rhapsody skupine Queen, v to tradicijo najizraziteje poseže, saj flamenko preide v polje plesnega gledališča ter neposredne dramatizacije glasbenega besedila.
Flamenko sotočje ni le prikaz letne produkcije, temveč zgoščen presek dela, ki ga v slovenskem prostoru soustvarjajo različne skupine in iniciative kot razpršena, a aktivna skupnost. Ta se razvija skozi več lokalnih jeder, od Ljubljane do Maribora, Velenja in Mislinje, kjer flamenko pogosto nastaja in vztraja predvsem iz močnega osebnega in skupinskega angažmaja. Dogodek ostaja zaključek, a hkrati povabilo, da se jim pridružimo.
