Kamor ptice ne letijo. Svežina koreografskega jezika

Na povabilo in v produkciji Plesne Izbe Maribor (PIM) je koreografinja Magdalena Reiter postavila svoj novi plesni projekt Kamor ptice ne letijo za štiri plesalce, izbrane na avdiciji, ki je nastal po njenem konceptu skupaj s soustvarjalci in izvajalci: Mojco Kasjak, Katjo Kosi, Juretom Mastenom, April Veselko, hkrati pa se predstavila še v vlogi oblikovalke luči. Premiera je bila  29. decembra 2016 v Lutkovnem gledališču v Mariboru, prihodnji dan pa še ena ponovitev na istem odru (prvotno razpisana premiera 11. novembra je bila odpovedana zaradi poškodbe, tako je premierna uprizoritev morala počakati vse do konca leta). V novem letu 2017 so Mariborčani 7. januarja gostovali v Plesnem teatru Ljubljana in bili tudi dobro sprejeti.

Predeli, kamor ptice ne letijo, so prav gotovo podzemni tuneli ali urbana velemesta, ki niso prijazna niti človeškemu organizmu, ljudem, ki jih je narava obdarila s podobno bazno substanco življenja kot ptiče. V gledališkem listu zapišejo, da so človeška telesa v iztrganem urbanem okolju krhka, globoko razcepljena, ko v sebi in svoji okolici ‘srečujejo’ le delce spominov, dotikov. Pot štirih popotnikov, štirih plesnih generacij teče po praznemu odru na glasbo Thomasa Könerja Peder, ki podčrta in barva resignirano vzdušje štiričlanske skupine, ki se je znašla, srečala kjerkoli na območju urbanih križišč ali poteh med sencami betonskega skalovja. 

Na izpostavljenem koreografskem popotovanju se rahločutno niansirajo stanja štirih posameznikov, ki so lahko ali pa tudi niso skupina, so tudi možni mimoidoči, ki so se znašli na skupnih paralelah, ko hodijo vštric ali eden za drugim in ko prihaja do bežnih medsebojnih pogledov, stikov. Vidno so ukleščeni v življenjsko okolje in dano jim udobje, ko jim ni treba ne misliti in ne občutiti, le slediti nastavljeni poti; skupino sem doživela kot del pohodne množice v podzemnih hodnikih ali betonskih predorih. In kot bi jih tlačilo, stiskalo, so sklonjeni hodili ob ritmih kolesja, medtem ko so stopali in so bile njihove sence veliko večje kot so oni sami. Stiki med njimi so mimobežni, tu in tam je zaslediti kak imaginarni dotik okornih rok, kot bi zamrznile v okroglinah spominskih objemov, ki jih več ni. No, kak objem se mimogrede lahko še zgodi, tako kot pogledi, ki jih tu in tam privlači on. V nekem trenutku se utrne še iskrica gibanja v dvoje, kak sprotni duet, ko pride do stika med April in Juretom ali z Mojco. Ob liričnih glasbenih tonih pa se nenadoma ter nepričakovano izvije duh življenja, in smo že priča lepoti prebujanja, poetičnem duetu Katje in Jureta. 

Ko ljudje hodijo, tečejo, se naravno gibljejo ali pa v gibanju izražajo svoja vsakdanja osebnostna stanja, potem je to narativno gibanje, ki ga telo odseva skozi svoje življenjske pore, povezane z notranjo sfero doživljanja in čustvovanja, kar se tudi samo po sebi dogaja, brez nekega truda ali globin razmišljanja. Osebno, naravno gibanje je najteže izraziti v obsegu kake uprizoritve, še posebej če telo ni povsem plesno ozaveščeno ali pa se plesalec ne poglablja dovolj in ne povezuje s svojimi notranjimi sferami čutenja, kar se je zgodilo tudi izvajalcem predstave Kamor ptice ne letijo. Ko njihove roke največkrat mrtvo obvisijo ob telesu, so v teku dokaj ‘razštelane’ in se notranja stiska ter strah skušata poudariti s skrivanjem glave med rameni ali v pretiranem dvigu ramen do ušes (vzgibi otroških gibalnic), ko so obrazi in njih pogledi neizrazni, ko ima tudi otopelost svoj izraz; in so tovrstne prisilne telesne drže predvsem utrujajoče, kar je bilo opazno tudi na sceni.  Svetla izjema je bila April Veselko, ki je svoja notranja čustvovanja dokaj jasno odsevala v danih gibalnih oblikah in v lastnem izrazu, ne glede na to, ali je hodila, tekla, se stapljala s tlemi, ali ko njeno telo na koncu zavibrira v novih pospeških ter gibalnih frekvencah, pripravljeno na nov vzgon, na novo spodbudo mladostnega optimizma.

April je svoje prve plesne korake začela v PIM in se že v času šolanja udeleževala različnih plesnih klasov ter delavnic doma in tujini, je tudi nosilka več nagrad za svoje idejne zasnove, predstavljene na tekmovanjih mlade ustvarjalnosti OPUS 1, svoje plesno izobraževanje je  zaključila v Bologni v Italiji. Lanskega septembra je v ospredje prišla kot plesalka in ustvarjalka v koreografiji mladostnih plesnih presežkov Katje Barbare Kavčič in Jureta Mastena Čez noč, leto prej pa je kot plesalka sodelovala še v projektih Gregorja Luštka Džibriš in Eduarda Torroje Nosilci teles.

Stalni kontakt s plesno vadbo in sceno se vsekakor pozna v plesalčevem izrazu in  telesu, njegovem virtuoznem instrumentu. Tudi Jure Masten ima kar nekaj možnosti urjenja svojih plesnih dispozicij, ki jih je začel v plesni šoli Pandora, nadgrajeval na delavnicah in vsakoletnem plesnem izobraževanju v organizaciji JSKD OI Maribor, tudi v PIM, v Centru plesa Maribor, kjer deluje kot pedagog in koreograf, ter v povezavah z Galerijo plesa Maribor,in v sodelovanju z Baletom SNG Maribor. Njegove plesne poljane so posejane z različnimi tehnikami: horton, jazz balet, modern, hip-hop, sodobni balet, kar je bilo zaznati tudi tokrat v zaplesanih duetih, medtem ko v naraciji izraznosti in v gibalnem izrazoslovju sodobnega plesa še ne prepriča povsem. Plesalka, prevajalka in koreografinja Katja Kosi je tudi bila bolj prepričljiva v konkretnih situacijah in oblikah partnerstva, medtem ko je naravno gibanje prevečkrat enačila z osebno in ne plesno držo. Plesalki Mojci Kasjak se je tokrat sledilo kot predstavnici neke druge plesne generacije, ki kot opazovalka podoživlja svoje pretekle zaplesane poti, občasno  pa si žal nadene še neko drugo pozo, tudi odsotni pogled, ki vidno niti ni del predstave; nastopa tudi v vlogi izvršne producentke. V kratkem, vendar čistem solističnem izlivu pa je še enkrat znala izpisati spomine v svojem gibanju.

Osnovna težava naše sodobne plesne scene je prav gotovo financiranje le-te, kar posledično pelje k individualnim pristopom in izvedbam, v zadnjem času tudi k združevanju plesalcev ter ustvarjalcev enake umetniške ravni, preostali pa so prepuščeni svojemu lastnemu potencialu, trgu, avdicijam in koreografskim pristopom ter izzivom. O tem sem razmišljala ob predstavi Kamor ptice ne letijo, ki odseva aktualne globine naših perečih ter globalnih dni, tudi svežino koreografskega jezika, čeprav je ta na videz gibalno preprosta, vendar izrazno kar zahtevna, kar od nastopajočih terja profesionalno usklajenost in medsebojno čutenje, še posebej poglobljeno koreografsko obliko sodelovanja s skupino različnih plesnih obzorij, praks in generacij.
Na koncu je vsekakor treba pohvaliti izziv, ki ga je plesna predstava Kamor ptice ne letijo prinesla vsem skupaj, tudi pustila dokaj dober celostni vtis, predvsem pa obogatila mariborsko profesionalno sceno s še enim sodobnim plesnim projektom.  
K predstavi so pripomogli tudi: Andreja Kopač (dramaturgija), Lada Petrovski Ternovšek (asistentka koreografije), Marko Gutman (montaža glasbe).

View Gallery 7 Photos