Urša, pozdravljena. Novoletni prazniki so za nami. V kakšnem ritmu si jih pričakala in kje?
Praznike sem preživela doma z družino in v družbi prijateljev. Pred prazniki smo na Artifexu zaključili božično-novoletno produkcijo, tako da sem si vzela tudi par prostih dni.
Sem 15-letna Ljubljančanka, tipična najstnica z velikim pomanjkanjem prostega časa. Sem najmlajša od treh otrok v družini, imam namreč dva starejša brata. Odkar pomnim, je moja strast ples, zato vsak prosti trenutek namenim plesu. Nekaj prostega časa preživim tudi na medmrežju, kjer najdem veliko plesne teorije in zgodovine o hip-hopu. Spremljam koreografije najboljših plesalcev in iščem novo glasbo.
S plesom sem se začela ukvarjati pri treh letih, in sicer v Plesni šoli Bolero. Mojo odvečno energijo je bilo treba nekam usmeriti, zato sem začela plesati. Sprva med najmlajšimi in počasi (pri 8 letih) sem prišla v pionirsko tekmovalno skupino. Odkrivala sem nove zvrsti hip-hopa in ga dopolnjevala s splošno plesno izobrazbo. Nikoli se nisem aktivneje ukvarjala s kakšnim drugim stilom, saj me je veselil le hip-hop. Tako so se začela tekmovanja, nabiranje izkušenj in začela sem dosegati prve dobre rezultate. Na prehodu iz pionirske v mladinsko kategorijo sem odšla v Plesno šolo Artifex, ki se je ravno v tistem času odprla. Artifex je po mojem mnenju najboljša plesna šola v Sloveniji, saj menim, da imamo trenutno najboljše trenerje. Naši trenerji imajo izjemno veliko plesnega znanja, ki ga nesebično podajajo svojemu podmladku. Tudi njihov odnos in skrb do nas plesalcev sta neprecenljiva. V Artifexu res velja geslo, da smo kot ena velika družina.
Tekmovanja so mi na začetku pomenila vse. Vse, kar sem delala na treningih in doma, sem delala samo za tekmovanja, saj nisem poznala ničesar drugega. Ko pa sem prišla v Artifex, se je marsikaj spremenilo. Seveda so tekmovanja pomembna. Ampak spoznala sem različne festivale po svetu, kjer plešejo plesalci, ki to delajo z užitkom in samo zase. Trenerji nas učijo, da moramo pri plesu najprej uživati in plesati zase, rezultati na tekmovanjih so šele na drugem mestu. Ampak rezultati niso vse. Povejo ti, da si na pravi poti, nikoli pa niso tvoj končni cilj in nikoli ne smeš na dobrih rezultatih zaspati. Na tekmovanja se pripravljam tako, da še večkrat na teden in po več ur na dan namenim treningu. Plešem na čim več različne hip hop glasbe in ustvarjam tudi lastne koreografije.
Postala si svetovna podprvakinja solo mladinke v hip-hopu, na evropskem prvenstvu pa si bila šele 47. Od kod takšna razlika v rezultatu, kar malo nenavadno, kajne?
Vsak nastop je nastop zase, odvisen od plesalca in njegovega trenutnega navdiha. Jaz verjamem v dobre in slabe dneve. So dnevi, ko se ti vse ‘poklopi’: glasba, plesišče, obleka, dobra volja … in takrat, sem ugotovila, se ne obremenjuješ z rezultatom. Plešeš za svojo dušo in potem rezultati pridejo kar sami od sebe. So pa tudi dnevi, ko gre vse narobe: ni ti všeč obleka za solo nastop, imaš glasbo, ki ti v tistem trenutku ne ustreza, se konec koncev tudi ne potrudiš dovolj … in takrat gre lahko vse narobe. To se mi je zgodilo lani na evropskem prvenstvu in me potrlo. Po evropskem pa sem se odločila, da tako ne gre. Delala sem trikrat več in tako na svetovnem prvenstvu ubranila naslov podprvakinje, kar je bila zame velika nagrada. Ni pomembno, kolikokrat padeš, pomembno je, da ne obupaš, se pobereš in se iz neuspešnega nastopa nekaj naučiš, dozoriš. In jaz sem na ‘evropcu 2016’ nedvomno dozorela.
Žiga Mlakar je res nekaj posebnega. On je odličen plesalec, trener in koreograf. Moj vzornik in trener je že od samega začetka mladinske kategorije (torej že pet let) in zelo dobro sodelujeva. Pri njem zelo cenim vztrajnost, voljo in veselje do plesa. Tako kot ostali trenerji v Artifexu ima ogromno plesnega znanja, ki mi ga že pet let nesebično predaja, in moram reči, da sem se od njega največ naučila.
Žiga nadaljuje svojo kariero v Londonu. Je tudi tvoja želja odplesati v tujino?
Moja velika želja je plesati v tujini, zavedam pa se, da to uspe malo plesalcem. Trenutno mi največ pomeni udeležba na delavnicah tujih koreografov. Konec januarja s plesnim klubom tudi odhajam v London, kjer se bom lahko nekaj dni izpopolnjevala v studiu, kjer poučuje tudi Žiga. Tega se res veselim, saj bom prvič tudi obiskala London.
Najbolj sem seveda ponosna na dve zaporedni drugi mesti z IDO-svetovnega prvenstva v kategoriji hip-hop solo mladinke. Prvo drugo mesto sem dosegla v Riminiju oktobra 2015. Nanj sem ponosna zato, ker takšnega rezultata nihče ni pričakoval in ker sem na tisti tekmi res uživala. Za ta uspeh sem prejela srebrno plaketo Plesne zveze Slovenije za vrhunske tekmovalne dosežke v letu 2015. Na svetovnih prvenstvih v solo kategorijah je res huda konkurenca. Pleše nas več kot 120 deklet z vsega sveta. Na ponovitev naslova vice svetovne prvakinje v Gradcu oktobra leta 2016 pa sem ponosna zato, ker sem uspela naslov ubraniti, za piko na i pa sem se s to tekmo poslovila od nastopov v mladinski kategoriji. Drugače pa so poleg solističnih uspehov v moji zbirki še najvišji naslovi na državnih, evropskih in svetovnih hip-hop tekmovanjih v mali skupini in formaciji.
Kaj si želiš doseči v letu 2017, ko boš prestopila med članice? Kam boš usmerila vse sile?
V letu 2017 želim predvsem uživati v plesu in svojih plesnih predstavah. Je moje prvo leto med člani in ne pričakujem odmevnih rezultatov, saj je konkurenca res ogromna. Svoje sile bom usmerila v tekmovanja in v nastope, veliko pa bom delala tudi na svoji tehniki. Želim si več nastopov na velikih odrih, v gledaliških dvoranah, pa tudi na televiziji ali v videospotih. Želim si tudi, da bi se večkrat s klubom udeležila mednarodnih festivalov.
Po mojem mnenju je slovenska plesna scena kakovostna, vendar premalo razpoznavna, vsaj kar se hip-hopa tiče. Nimaš toliko možnosti za izobraževanje kot drugod po svetu. Je tudi res, da se ples, specifično hip-hop, ne obravnava kot drugi športi. Navduši me dobra koreografija in energično zaplesana plesna točka. Zato se zelo rada udeležujem plesnih delavnic priznanih domačih ali tujih koreografov. Želim si, da bi se v Sloveniji večkrat odvijali odmevni plesni dogodki z mednarodno udeležbo. To bi zelo prispevalo k popularizaciji modernega tekmovalnega plesa.
Imaš mogoče kakšen značilen gib, gibanje, po katerem bi te lahko prepoznali?
Po mojem mnenju je to tutting. To je gibanje, ko z rokami ustvarjaš kvadrate oz. gibe, ki so pravilnih oblik. Nekaj tega sem se naučila od Žige, nekaj od Deana, gostujočega trenerja iz Izraela, ostalo pa z youtuba. Tutting mi je res v veliko veselje, saj lahko sestavljaš gibe po svoje, le pravilno obliko morajo imeti.
Najlepše pri plesu je predati sporočilo. Vsak del glasbe ima svoje sporočilo, vsak plesalčev gib je namenjen poudarku ali pa pojasnitvi tega sporočila. In ni večje sreče, kot če gledalci razumejo tvoje sporočilo. Slovenija plesno ni nič drugačna kot na drugih področjih. Majhna, z veliko neizkoriščenega potenciala. Jaz kot članica Artifexa zaradi togih pravil Plesne zveze na primer nimam možnosti izbrati soplesalca iz drugega kluba ter tako ustvariti dvojice, ki bi bila lahko zelo konkurenčna na svetovnih IDO-odrih. Najbolj me žalosti pomanjkanje zdrave tekmovalnosti in preferiranje želja ter ciljev velikih plesnih klubov pred željami in potrebami plesalcev.
Kaj pa te veseli poleg plesa? Če sploh kaj? Na katero srednjo šolo hodiš in kaj si želiš postati v življenju, s čim bi se ukvarjala?
Poleg plesa me zelo veseli druženje s prijatelji in potovanja. Obiskujem prvi letnik na Škofijski klasični gimnaziji, ki je res odlična gimnazija. Imam razumevajoče profesorje in odlične sošolce. Ko bi videli, kakšno presenečenje so mi pripravili po uspehu na svetovnem prvenstvu! In to po manj kot mesecu dni skupnega druženja. Moja trenutna poklicna želja je fizioterapija, saj se mi zdi zelo zanimiva, s tem znanjem bom lahko tudi veliko pomagala drugim športnikom.
Ko ne plešem, se večino časa učim, saj je Škofijska gimnazija kar zahtevna. Rada vodim šolske prireditve in večkrat nastopam v šolskih muzikalih. Prosti čas pa preživljam s prijatelji iz šole ali pa iz Artifexa. V prostem času zelo rada gledam tudi plesne filme, saj se tudi iz takega filma veliko naučiš. Pozimi zelo rada smučam, poleti plavam in supam, vseskozi pa iščem možnost udeležbe na čim bolj raznovrstnih plesnih delavnicah.
Naštej tri ali pa če jih imaš pet stvari, ki so vedno s tabo na treningu, nastopu ali pa tudi kar tako? Brez česa ne greš nikamor?
Nimam prav določene stvari, talismana ali kaj podobnega. Vedno imam s sabo plastenko z vodo, superge in športno obleko. Imam pa na vsaki tekmi Artifex ogrlico, ki sem jo dobila prvo leto, ko sem prišla v Artifex, in jo skrbno čuvam.
Kaj meniš, po čem si prepoznavna, da drugi rečejo, ja, to je pa naša Urša? Misliš, da obstaja kaj takega?
Mogoče sem razpoznavna po ‘faci’. Gibu želim dodati še izraz na obrazu. Izraz, ki pokaže trenutne občutke, čustva ob glasbi in doživljanju okolice. Tisti, ki me bolje poznajo, pravijo, da sem v določenih gibih pomanjšan Žiga Mlakar. Kar je zame velika pohvala.
Tvoj moto v življenju pa je …
Ne obupaj, ko ti spodleti, ampak vztrajaj, delaj še bolj trdo, še bolj zavzeto, saj boš za svoj trud nekoč, nekje nagrajen.
Plesati pa …
… pomeni biti svoboden, izražati lepoto giba in povedati gledalcem zgodbo, predati sporočilo. Če to začutijo s teboj, če ti odgovorijo, je to največ, kar lahko plesalec pričakuje.
