Dr. Živago navdušil. Baletna publika ve, kaj je umetniški presežek.

Na odru ljubljanske Opere je 14. aprila uzrl premiero dramski balet Dr. Živago v koreografiji Jiříja Bubeníčeka. To je tudi prva izvedba tega slavnega romana na baletnem odru, torej se je na odru ljubljanske Opere zgodila svetovna praizvedba romana ruskega pisatelja Borisa Pasternaka (1890-1960). Umetniška vodja ljubljanskega baleta Sanja Nešković Peršin je dogodek napovedala že na začetku gledališke sezone in ga tudi pripeljala do uspešnega konca.

Po romanu nobelovca Borisa Pasternaka, ki pa se je nagradi moral žal odpovedati zaradi na takratne politične usmerjenosti nekdanje Sovjetske zveze, je bil leta 1965 posnet kultni film Dr Živago v režiji Davida Leana, estetsko stilizirana melodrama nagrajena s petimi oskarji. V novejšem času je nastala še ruska filmska verzija, na odru pa že osvaja najnovejša izvedba tega zadnjega epskega romana nove dobe, in to v stilu ameriškega muzikala. Po dveh mesecih trdega in natančnega dela je ljubljansko publiko navdušil dramski balet Dr. Živago, najprej na generalki ob burnem aplavzu, potem pa se je zgodilo tisto, kar se redko doživi na odru ljubljanske Opere, ko so gledalci ob koncu predstave na sobotnem abonmaju 16. aprila, ki sem mu prisostvovala, vstali in glasno izkazovali svoje navdušenje, po pripovedi pa se je enako zgodilo še dan prej na petkovi uprizoritvi.
Ni kaj, ljubljanska baletna, plesna in gledališka publika očitno ve, kaj je umetniški presežek in kaj ta lahko da, in ko tudi da, potem navdušenju ni konca. Sicer kot kaže, je tudi tematika romana tista, ki vleče kot magnet, ko ob vseh zgodovinskih turbulencah poglobljeno sledi usodi posameznika ter njegovemu intimnemu svetu čustvovanja, in ki očitno še vedno buri čutno človeško dušo. Spomnimo se, da se roman dogaja v času državljanske vojne, v bojih oslabele cesarske Rusije, v bolečinah izgub prve svetovne vojne in prodora oktobrske revolucije, torej ob padcu kapitalistične buržoazije ter velikemu upanju narodnih množic ob novi vladi v rokah delavcev in kmetov. Zanimivo in hkrati nenavadno je, da takratni buržuji, veleposestniki ter inteligenca, ki ji je pripadal tudi lik romana, pesnik in doktor Jurij Živago, enako kot plemstvo in njihov cesar niso vzeli nič kaj resno nastopajočih dogodkov, dokler tudi sami niso postali sotrpini ali ujetniki množice. No, nekateri so tudi v novi družbi našli primerno mesto, se pravočasno znali preleviti in vpeti v novo oblast, celo postati njihov kruti izvršilni  organ.
Usoda glavnih junakov Pasternakovega  romana je jasno berljiva tudi v dramskem baletu Dr. Živago bratov Bubeníček, koreografa Jiříja in scenografa ter asistenta koreografije Otta Bubeníčeka, mednarodno znanih in priznanih solistov ter plesalcev hamburškega in dresdenskega baleta, kjer je Jiří zaključil svojih 23 plesnih let in se posvetil koreografiji. Otto je enakih odskočnih korakov potoval po svetovnih odrih, vendar bolj vezan na Hamburg, odločil pa se za likovno estetiko, za scenografijo, kostumografijo, za video in filmsko umetnost, tudi glasbeno ustvarjanje. Brata  dvojčka sta rojena v cirkuški družini, in ker so kaj kmalu odkrili njun plesni talent, sta končala  Praški konservatorij za glasbo in balet ter že v tistih letih postala dobitnika prestižne nagrade mednarodnega baletnega tekmovanja za baletne plesalce: Prix de Lausanne.
Koreografsko dramatiko je Jiří B. primerno krepil z izbrano glasbeno spremljavo, ki bogato koreografsko dogajanje na odru še posebej poglablja in niansira. Izbral je ruske skladatelje, ki so bili del zgodbe tistih Živagovih let in preživeli strahoto ter pomanjkanje zgodovinskih težkih časov: Dimitrij Šostakovič (1906-1975), Nikolaj Mjaskovski (1881-1950), Sergej Rahmaninov (1873-1943) ter skladatelji novejše dobe: Alfred Šnitke (1934-1998) in Peteris Vasks (1946). Glasba se igra v živo in je tudi posneta, glasbeni vodja in dirigent orkestra SNG Ljubljana je Marko Gašperšič, pianist Marko Peternel k.g., vodja zbora Željka Ulčnik Remic, koncertni mojster Gregor Traven.
Zgodba teče v dveh dejanih in desetih plesnih skicah, ki se listajo kot poglavja romana, ko luščijo bistvene povezave ter dogodke, ki se jim sledi kot zaokroženi dramski in koreografski celoti, gledalcu pa je prepuščeno, da sam zgradi tisti terminski medprostor med eno in drugo skico, če romana morda ni bral, če pa je, potem je že samo po sebi vse jasno, sicer je koncept zgodbe podrobno predstavljen v gledališkem listu. Predstava se začne v prefinjenih klavirskih tonih, ki prihajajo nekje iz ozadja, in se še pred spuščeno zaveso vije mala pogrebna povorka, ko oče in mali Jurij pospremita ženo, mamo na zadnji poti, skupaj z njihovimi prijatelji, družino male Tolje, Jurijeve prijateljice. Pozneje pa steče njuno ponovno snidenje, že odraslega Jurija Živaga / Lukas Zuschlag in njegove prijateljice Tolje / Rita Pollacchi, ko se kar zaiskri  ljubezen v njunem duetu ponovnega srečanja ter prvih pospešenih srčnih utripov in se izvije še neznano čustvo privlačnosti, ko presrečni Toljini starši / Georgeta Capraroiu, Iluian Anatol Ermalai blagoslovijo njuno zvezo.
Prvo poglavje je še čas miru in prvih družbenih odmikov; tako mladi Paša Antipov, pozneje znan kot Strelnikov / Luka Žiher deli revolucionarne letake, pred stražniki pa ga reši njegova Lara / Tjaša Kmetec. Predstavi se tudi šiviljski salon, kjer se sledi razposajenim plesnim trenutkom mladih šivilj, ki ga vodi Larina mati Amelija Gišar / Barbara Marič, kjer se srečata Lara in Viktor Komarovski / Petar Đorčevski, sicer Amelijin ljubimec, in se zagleda v Laro, temu seveda sledi povabilo v restavracijo Astoria. Pristno kavarniško vzdušje ob živi orkestralni glasbi v ozadju odra, kavarniški milje, obdam z lestenci ter lučkami na notnih podstavkih, in v toplih barvah lesa prav pristno izpisuje romantične trenutke brezbrižne družbe, ki uživa v plesu in svojih zgodbah, ko se vije Šostakovičev promenadni valček, ki plesalce kar nosi po prostoru, ko vihrajo dolga krila izbranih mladenk in pompozno vstopi Komarovski z Laro.
Idilo bogate aristokracije poruši upad mladih revolucionarjev, tudi zavihra rdeča zastava v rokah Paše za zaveso tik pred dvorano, potem se že sledi množici, uličnim bojem, ko narod trpi, beži in umira, med njimi tudi Alena Medič, vedno navdihnjena z vlogo, ki ji je dana, sicer revolucionarka, ki sledi  Paši. Čeprav že krvavi časi, pa brezbrižna družba še vedno uživa v vili Sventickih, kjer se opijajo ter kockajo, med njimi Komarovski, in zapleše tudi Živago s svojo ženo Toljo. Baletni ansambel še enkrat navduši v plesni vihri tričetrtinskega takta, kjer se sledi bravuram tako ženskih kot moških plesalcev, čeprav so slednji imeli kar težko delo, ko so svoje izvoljenke neštetokrat vzdigovali, premetavali v zraku in nosili, izstopala pa Kenta Yamamoto, in Hugo M. Mbeng Ndon. Med njimi tudi novi član ansambla Owena Lanea, zdravnik in prijatelj Živaga, ki se vtisne v spomin s svojim solističnim plesnim izpisom in v duetu z Živagom. Ženski ansambel je obogatila prefinjena balerina Giorgia Vailati; sicer si vsi nastopajoči po vrsti zaslužijo resnično pohvalo. Tokratno brezbrižno vzdušje pa skazi Lara, ki Komarovskega ustreli v roko, jezna, ker jo je ta posilil, ker ni hotela ostati z njim, ampak se je vrnila k Paši in se z njim tudi poročila. Iz nastale zagate reši Laro prav Paša in jo odpelje.
Drugo dejanje se začne z moškim zborom SNG Opere Ljubljana, in to v ložah prvega nadstropja, ko po dvorani zaveje ruska narodna pesem: Oh, stepa ti široka. V drugem dejanju izgine ves aristokratski blišč, je sivo, črno in belo; belo zavoljo snega in mraza, črnina pa barva  uniforme izvrševalcev novega režima, med njimi pa njihov vodja Paša, znan pod imenom Strelnikov, krut in neusmiljen. Nekje proti vrhu scene se uzre tudi slika Lenina in kar nekako preveč bode v oči okvir z veliko rdečo zvezdo. Jurij v vojaški bolnišnici prvič sreča Laro, nista ostala skupaj za dolgo, kajti ona išče svojega moža Pašo, on pa se vrne domov v Moskvo, kjer ni bilo nič več tako kot nekoč. Njihovo hišo so okupirali neznani stanovalci, negativno nastrojeni do padlih buržujev, in zato se družina skupaj s sinom napoti na posestvo v Varikino. Ta njihov odhod in slovo od mesta je na odru živo obeležen, ko oni štirje s kovčki v rokah bežijo in izginevajo na koncu odra v megli ter pari parne lokomotive. In ko se je družina že ustalila v novem okolju, Jurij sreča Laro in se strasti spet vnamejo. Medtem ko se je Jurij v danem trenutku moral odločati med Laro in nosečo ženo, ga preseneti udor partizanov, ki ga odpeljejo s seboj.
Dejansko so presenetili, ko so kar z gledišča vdrli na oder, in tako simbolično gledalce povezali z dogajanjem na odru, ki je danes tako zaželeno v sodobnih uprizoritvah, tu pa je bila gotovo tudi edina možna rešitev, ko se je oder širil vse do prve vrste. Juriju je uspelo pobegniti in je odšel k Lari, kjer zaživita na posesti v Varikini, skupaj z Larino hčerko, vse dokler jih ne zmoti Komarovski, ki se je dobro znašel v novem sistemu, in jih posvari, da so Pašo ubili. Zato Jurij nagovori Laro, da odide s Komarovskim na varno, on pa tava in počasi hira sam v mrazu vse do svoje smrti.
Le koliko besed je treba uporabiti, da se lahko opišejo vsa stanja in dogajanja, tudi karakterji oseb, ki jih ostrijo kruti zgodovinski časi. Medtem ko se v baletnih izvedbah v objemu glasbe, v sceni in kostumih tistih minulih dni kostumografinje Else Pavanel, tudi ob svetlobni simulaciji oblikovalca luči Jake Šimenca in v kompleksni koreografiji Jiříja Bubeníčka zgodi zaokrožena pripoved baletne klasike na vrhovih baletni copat, v korakih razpotegnjenih linij baletnega neoklasicizma ter v svobodnih gibalnih formah, ki pečatijo borbe, surovost, strah in bolečino, in to le v dveh urah scenske izvedbe, seveda v pristnosti zaigranih in v odličnosti zaplesanih likov. Sledimo tenkočutni Tjaši Kmetec, ki je svoji Lari vtisnila tisto noto ženske lirike in baletne subtilnosti, ki se poraja v mladi ženski, ki išče in želi, ko v njej vrejo strasti, in se tudi zrelo odloča.
Jurij Živago je že po značaju negotov in neodločen, nosijo ga dogodki, sicer niti ne preseneča, saj je pesnik, je tudi buržuj, ki tava in išče, ki ga njegov zdravniški poklic vsaj nekoliko prizemlji. In tak je tudi Lukas Zuschlag, ko pleše in odseva svojega Živaga, je mehka, trpeča in pričakujoča duša, ki se v igri in plesu s sinom predstavi kot srečen in velik otrok. Rita Pollacchi je dobro oblikovala lik zveste in ljubeče žene, Toljo, zrelo žensko, naravnano na svojo družino, prefinjena pa v svoji baletni izvedbi, ki ji koreograf nameni še posebni segment obratov, in ravnotežja, ko prikrito izpostavi svoje novo stanje, svojo nosečnost.
In je v ospredju baletne zgodbe šarm ter "sex-apeal" Viktorja Komarovskega, ki je vedno v središču pozornosti, sicer kvartopirec, osvajalec ženskih src, tudi prizadeti posiljevalec, ki svojo pozicijo obdrži ob vseh situacijah in režimih ter ga z vsakim svojim premikom, pogledom, izrazom, gibom obratom glave ali rahlim znakom roke upodobi ter odpleše sijoči Petar Đorčevski, in tak je ostal tudi pri vseh poznejših poklonih. Luka Žiher je mladi Paša, prepoln mladostnih idealov, navdahnjen z velikimi idejami, ki pa ga čas prekali v morilca, in  v tej svoji drugi podobi tudi povsem prepričljiv, sicer pa vse bolj dozorel  samozavesten solist.
Brata Bubeníček sta očitno z nemško disciplino povzdignila ljubljanski balet na novo in višjo uprizoritveno stopničko, na ljubljanski oder pa postavila mogočen dramski balet, priredbo Pasternakovega romana Dr. Živago. Nista se poglabljala v družbene in zgodovinske čase, temveč jih osvetlila v sceni in koreografski skicirki izpisanih usod glavnih likov romana, v originalnem koreografskem izlivu Jiříja Bubeníčka, ko  plemstvo barva v baletnem kanonu, tudi subtilno niansira posamezne karakterje v prepletu z boji in trpljenjem množic. Njegovi revolucionarji so polni bojevniškega naboja, koreografsko živo oprijemljivi, celo veliko bolj živo, kot je to moč doživeti v podobnih ekranskih oblikah, medtem ko se bolečina in morija množic vse bolj poglablja z vsakim gibom ob nastopajočih stanjih trpljenja in pobojev. Predstavljena pa je le tista stran nastopajoče nove revolucionarne in prihodnje komunistične družbe, ki je ogrožala plemstvo in buržuje, in se tudi neposredno vpletala v njihove zgodbe, medtem ko so vsi drugi vojni dejavniki ostali še vedno zapisani le na straneh romana.
… (Foto: Darja Štravs Tisu)
Temu velikemu plesno-glasbenem dogodku, dramskemu baletu Dr. Živago se je dalo slediti v uprizoritvah od 14. do 24. aprila, vsi, ki predstave niste uspeli videti, si jo boste lahko ogledali še 25. in 26. maja, potem pa verjetno šele jeseni v novi gledališki sezoni.

View Gallery 17 Photos