Čudovita leta z Dagmar

Plesni teater je za začetek nove gledališke sezone izbral predstavo Wunderbare Jahre/Čudovita leta Avstrijke Dagmar Dachauer, plesalke, koreografinje, performarke in pedagoginje, rojene v Linzu, ki deluje v Celovcu in je v tem letu proglašena za rezidenčno umetnico pri kulturRaum Klagenfurt, dobila je tudi naziv Stadttänzerin Klagenfurt, prva plesalka Celovca, in začetno štipendijo od zveznega kanclerja Avstrije. Nosilka je nagrade Dioraphte 2014, ene od dveh nagrad žirije Cinedans Festival v Amsterdamu, nagrajena pa za svoj filmski prvenec Treeo. Je samozaposlena plesalka v kulturi, v času od 2009 do 2012 je producirala in sorežirala umetniški festival spiel v Avstriji, letos pa postala sokuratorka Secret Hotel´s Landscape Dialouges Summer Laba Molsu, Danska. Dagmar je študirala ples na Amsterdamse Hogeschool voor de Kunsten/ MZD (BA) in na P.A.R.T.S. v Bruslju, na cirkuškem oddelku plesne in cirkuške univerze DOCH v Stockholmu pa se je poglabljala v ravnotežja rok. Bila je dejavna tudi na performativni sceni in sodelovala z Dance/Performance Group T.r.a.s.h. 

Že med prebiranjem gledališkega lista, kjer se v treh jezikih nemščini, slovenščini in angleščini predstavlja plesna umetnica Dagmar Dachauer, se ustvari mnenje, da gre za zrelo plesno ustvarjalko, pogovor z njo pa predstavi umetnico širokih življenjskih obzorij, ki za povrh barva plesno sceno še s svojim izostrenim kritičnim pogledom. Avtorica se v svojem prvencu Čudovita leta simpatično, vendar kritično dotika avstrijskega nacionalnega simbola, opevanih časov nekdanjega cesarstva, časov dunajske brezskrbnosti, torej v glasbeni opus dveh nadvse čaščenih skladateljev polke in valčka tako v cesarskih časih kot dandanes, očeta in sina, Johanna Straussa starejšega (1804–1899) in Johanna Straussa mlajšega (1825-1899), kralja valčka ter  utemeljitelja "zlate dobe dunajske operete". Če ne bi šlo za čaščeni državni in  glasbeni simbol, bi oba Johanna verjetno že imenovali za modna skladatelja ušesom prijetne in popularne glasbe, tako kot se že gleda na  glasbeni opus skladatelja tistih dni, Ludwiga Minkusa (1926-1917). Skoraj v podobno tematiko se je poglabljal tudi koreograf Matjaž Farič, ko je pred dvema letoma na oder PTL postavil svojo kritično plesno stvaritev The Politics of Dancing, Balkon, na plan pa prinesel filozofijo kapitalističnega liberalizma o obvladovanju mas in političnih poteh plesnega valčka.

Dagmar Dachauer je dejala, da se je celo leto pripravljala in poglabljala v tematiko, da bi jo lahko osvetlila tudi na koreografski sceni. Naloga ni bila lahka, tega se je zavedala in zato je namenila tudi toliko časa predpripravam in pripravam, preden je svoja Čudovita leta, svoj avtorski plesni solo premierno predstavila na odru PTL 12. septembra in naslednji večer še na reprizi. Čudovita leta dunajskih cesarskih časov in dunajskega valčka so bila najprej na ogled na video projekciji v hodniku PTL, še pred vhodom v dvorano. In je valček odmeval v zvočni podob /Kilian Immervoll, glasba in tekst Voices of Spring, Walz op. 410/Johann Strauss, "Wiener Blut" (1942) Wien-Film (film po Straussovi opereti). Na odru v polsenci (oblikovanje luči Janko Oven) je obiskovalce pričakala mlada ženska v dolgi sivomodri obleki, kot bi izstopila iz kakega bidermajerskega portreta, in v roki držala malo žensko torbico dolgega ročaja. Mladenka nekam nelagodno začne premikati roki, nato v tišini  počasi zavrti  torbico, jo kar vrti in se vrtenje še pospešuje, postaja hitrejše in vse hitrejše, tako da je slišno tudi brnenje zvoka, zračne mase, ki nastaja ob trenju z vrtečim predmetom. Moč vrtenja in nastopajoča centrifugalna sila kar odpihneta torbico v prostor, ženska pa se vrti in vrti še naprej v svojih topotajočih petkah, in kot bi jo zavrtel časovni stroj, poleti v prostor ter leti in leti po odru, dokler ne obleži na tleh. 
Kot riba na suhem se obrača in plazi, nato tudi počasi slači, pravzaprav lušči zgornji del oblačila drsajoče se po tleh, v poskokih pa še dolgo krilo. Njena nova preobleka je beli top s pridihom avstrijske noše, dirndl. Ženski top in olivno zelene kratke hlače ter skrbno počesana pričeska pa predstavijo urejeno podobo mlade Avstrijke naših dni (dramaturški nasvet Ingrid Türk-Chlapek, Andreja Kopač). Takoj ko se mladenka postavi na noge v svoji novi osvobajajoči in mladostni preobleki, vzame omelo v roke ter simbolično pomete staro obleko z odra;  pod predpražnik se pač pometa tisto, kar je bilo in minilo. Od tu naprej plesalka riše in izpisuje premišljene gibalne forme, lušči svoja meditativna stanja in ustvarja galerijo osebnostnih portretov, živih kiparskih struktur, ki jih zna slikovito umestiti v prostor, tudi v trenutku  zamrzniti, jim vdihniti globino in vsebino. Njena gibalna forma je monumentalna, plesno popotovanje po odru v odsevu svetlobnih efektov in ob glasbenih tonih pa pomensko strukturirano in oprijemljivo. 
… (foto: Sunčan Stone)
Koreografinja in plesalka Dagmar Dachauer je Čudovita leta zgradila v sodobnem plesnem kontekstu, v slikovito zasnovanih gibalnih povezavah, ki jim je znala vtisniti reminiscence časa in motivno poseči v zlato obdobje dunajskega  valčka. 

View Gallery 5 Photos