Baletni ansambli. Svet v malem na velikem odru.

Klasični balet je v marsičem nekaj posebnega, v marsičem se razlikuje od preostalih plesnih zvrsti: v tipičnih ‘odprtih’ pozicijah nog, v značilni zravnani drži zgornjega dela telesa oziroma štirih točkah, ki tvorijo kvadrat med rameni in boki, ki se med plesanjem baleta nikoli ne sme porušiti, v dolgih letih šolanja, ki so potrebne, da baletni plesalec osvoji osnovno baletno tehniko, v plesanju balerin na konicah prstov, v ‘špicah’, kot po domače baletni plesalci imenujemo te značilne baletne copate, in še bi lahko naštevali.

V nečem pa so si balet in vse druge plesne zvrsti popolnoma enake – plesalci se pri svojem delu ne sporazumevajo z govorom, z besedami, temveč vso svojo plesno tehniko in čustva izražajo s svojim telesom. Zato plesalci niso omejeni z mejami države, v kateri so se rodili oziroma  končali baletno šolanje, temveč lahko svoje znanje pridobivajo in širijo kjerkoli, tudi izven meja svoje dežele. Baletni koraki imajo svoja imena, ki jih uporabljajo pedagogi v vseh baletnih šolah in teatrih. Če baletni plesalec želi delati v določenem baletnem ansamblu na drugem koncu sveta, potrebuje samo pogum, da se odloči, pošlje prošnjo za opravljanje avdicije in se odpravi tja. Baletni trening, ki mu ga bo na avdiciji sestavil tamkajšnji pedagog, bo vseboval popolnoma iste elemente, kot jih plesalec izvaja vsak dan, samo da jih vsak pedagog  v  kombinacijah različno poveže med seboj. Na baletnih avdicijah običajno nihče ne sprašuje, od kod prihaja plesalec, kakšen jezik govori, kakšno šolo je končal, pomembna sta samo plesalčeva tehnika, njegovo baletno znanje in pa seveda, da čim bolj ustreza tipu umetnika, ki ga vodja baleta v tem trenutku išče in potrebuje. Prav zaradi vsega tega so v baletnih ansamblih ponavadi zaposleni plesalci najrazličnejših narodnosti iz vseh koncev sveta, kar daje ansamblom poseben čar. Nekateri ostanejo v ansamblih več let, nekateri pa se odločijo, da jih trenutni ansambel umetniško ne zadovoljuje in se odpravijo na avdicije kam drugam.

Pa vendar to ni tako preprosto, kot se sliši. Baletnih plesalcev, ki iščejo pogodbe, je na svetu ogromno. Že pred leti so se odprle meje nekdanje Sovjetske zveze, tako se lahko njihovi plesalci z odlično rusko šolo prosto gibljejo na baletnem trgu. Ogromno je tudi izjemnih plesalcev iz Japonske, ki si želijo dela v evropskih ansamblih. Konkurenca je res huda. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da se je na odprto avdicijo za ljubljanski baletni ansambel, ki smo jo objavili v evropskem baletnem časopisu pred dvema letoma, prijavilo okrog 400 plesalcev z vsega sveta. Verjetno si predstavljate, da ljubljanski balet kljub kakovosti, ki jo ima, ne sodi med najboljše svetovne balete in marsikateri plesalec še ni slišal zanj. Pa vendar ljubljanski balet ponuja veliko različnih predstav klasičnega baleta in tudi sodobnejših, dramskih ter neoklasičnih postavitev ne manjka. Poleg tega je ljubljanski balet del največje nacionalne operno-baletne hiše v naši državi in prav gotovo so sanje vsakega baletnega plesalca dobiti pogodbo v takšnem ansamblu. Tako smo dobili 400 prijav mladih, dela željnih baletnih plesalcev. Seveda so bili med njimi tudi takšni z manj baletnega znanja, pa vendar se je našlo kar lepo število teh, ki bi jih naša umetniška vodja Sanja Nešković Peršin z veseljem zaposlila in obogatila svoj baletni ansambel, a žal ni bilo dovolj prostih mest za vse. Tako smo tisto leto sprejeli štiri fante: Francoza, dva Italijana in Japonca, v prihodnji sezoni pa tri dekleta: dve Japonki in Italijanko. Naš ansambel je postal tako še bolj raznolik in prav gotovo so ti novi plesalci pripomogli k boljši kakovosti ansambla.

V ansamblu SNG Opera in balet Ljubljana so tako poleg Slovencev zaposleni še plesalci iz Rusije, Romunije, Italije, Francije, Srbije, Japonske, Velike Britanije, Hrvaške (upam, da nisem koga izpustila). Imeli smo tudi odličnega plesalca Lucasa Jerkandra iz Švedske, ki pa nas je zapustil in svojo kariero uspešno nadaljuje kot solist v Hong Kongu. Bila je tudi plesalka iz Koreje, pa plesalec iz Finske, Ukrajine, seveda ne smemo pozabiti na odličnega, žal zdaj pokojnega Joa Bunna iz Amerike, ki je zaznamoval ta ansambel z odlično odplesanimi različnimi vlogami. Tudi on si je želel svojo plesno pot nadaljevati izven našega teatra, v Nemčiji.

V našem ansamblu je zaposlenih okrog 45 baletnih plesalcev. Težava, ki se je začela pred nekaj leti in ki se vsako leto veča, je ‘neupokojevanje’ plesalcev. Beneficirana doba, ki nam je nekoč pripadala, se je postopoma zmanjševala, zdaj so tu še starostna leta, v glavnem se plesalci skoraj ne morejo več upokojevati. Mladih plesalcev ne moremo zaposlovati, saj zanje ni prostih delovnih mest. Starejši plesalci ne morejo več plesati vseh vlog, ki jih njihovo delovno mesto zahteva, saj se človeško telo stara in spreminja, zato so z leti vedno bolj prisotne tudi razne poškodbe. Tako se je znašel baletni ansambel v zelo težkem položaju, da komaj zmore pripraviti zasedbo za večjo baletno predstavo, ponavadi mora vodstvo k sodelovanju povabiti še gojence iz Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, da zapolni vsa mesta v ansamblu. Včasih smo imeli za vsako predstavo pripravljeni vsaj dve solistični zasedbi, pa tudi za mesta v ansamblu je bilo vedno na voljo nekaj plesalcev, ki so v primeru bolezni lahko vskočili v predstavo. Zdaj to ni več mogoče, in verjamem, da naši umetniški vodji Sanji niti najmanj ni lahko, saj lahko samo upa, da se nihče ne poškoduje, da nihče ne zboli, da lahko izpelje ves začrtani plan predstav. Pa tudi za plesalce je to izredno naporno, saj namesto da bi se solisti v težkih vlogah menjali in bili en dan med dvema težkima predstavama prosti, kot je to praksa pri opernih solistih, morajo večkrat plesati izredno naporne vloge kar nekaj dni zapored brez premora. Prepričana sem, da tak način dela ni pravilen, saj se mora telo med velikimi napori tudi odpočiti in zato lahko med dalj časa nenehno preobremenjenimi plesalci pride tudi do težjih poškodb.

Želim si, da se bi naši veljaki kmalu zganili in kaj spremenili v tej smeri, da bomo spet lahko zaposlovali mlade plesalce, domače in tuje, s tem spet dobili več različnih zasedb za baletne predstave in tako omogočili vsem plesalcem boljše pogoje za delo. Pa da ne bo pomote – ko govorim o ’starejših’ plesalcih, govorim o zdravih ljudeh v najboljših letih svojega življenja, od okoli 35 pa do 50 let, čeprav so nekateri člani ansambla tudi že prekoračili Abrahamova leta (kar se v zgodovini tega baleta še ni zgodilo). Aktivna doba baletnega plesalca je žal zelo kratka zaradi specifičnosti baletnega poklica.

Tudi v mariborskem baletu so zaposleni plesalci iz Slovenije, Romunije in z drugih koncev sveta. Balet iz SNG Maribor je številčno malo manjši od ljubljanskega, spopada pa se z enakimi težavami, tako si lahko predstavljamo, da je umetniškemu vodji baleta Edwardu Clugu še težje sestaviti veliko klasično predstavo, kot je to v Ljubljani. Še sreča, da je naša država nekaj plesalcem sčasoma odobrila status samozaposlenega v kulturi, saj je to trenutno edini način, da ima ansambel lahko vsaj toliko članov, kot jih ima. Seveda pa si tudi v Mariboru pomagajo z dijaki iz mariborskega konservatorija, saj drugače ne gre. Kljub precej težkemu trenutnemu položaju pa moramo priznati, da Edi odlično pelje repertoarno politiko mariborskega baleta. Še vedno predvajajo velike klasične balete, kot so Labodje jezero, Gusar, Giselle, ki jih publika z veseljem obiskuje, poleg tega pa so na sporedu tudi različne predstave Edwarda Cluga, Valentine Turcu in drugih koreografov različnih stilov. Edward Clug je s svojim dolgoletnim koreografskim delovanjem postal prepoznaven svetovni koreograf in dobiva vabila od raznih velikih baletnih ansamblov. Tako je s svojim delom popeljal v svet tudi mariborski balet in poskrbel za prepoznavnost mariborskega ansambla. Vsako poletje sodelujejo na Dubrovniškem poletnem festivalu, kjer njihove predstave sprejemajo z navdušenjem, tako da so jim letos podelili posebno priznanje žirije, nagrado orlando, na katero je mariborski balet vsekakor lahko ponosen. Letošnjo sezono so že začeli s tehnično zahtevno predstavo Gusar, ki smo si jo lahko ogledali v Cankarjevem domu v sklopu Festivala Ljubljana, pred kratkim pa smo lahko v SMG Maribor uživali v Tednu Edwarda Cluga, kjer smo si lahko ob Edijevi 25. obletnici umetniškega delovanja ogledali retrospektivo predstav, ki jih je ustvaril za mariborski baletni ansambel. Kot zaključek so v soboto, 17. 9., nastopili trije svetovni baletni ansambli (Balet Zuriške Opere, NDT 2, Stuttgarski balet) združeni v enem večeru. Seveda so odplesali koreografije, ki jih je Edi ustvaril posebej zanje. Večer je bil nepozaben, vsi plesalci so bili fenomenalni, publika je ploskala in vzklikala brez konca, čustva so napolnila dvorano. Res nepozaben dogodek. Celoten teden so Mariborčani domiselno obogatili še s Clugovo kolekcijo dizajnerskih majic in borš ter torto Clug, s katero ste se lahko posladkali v tem času v mestnih slaščičarnah. Vsekakor odlično zastavljen dogodek na visoki ravni, ki je spet pokazal, kako Maribor kot mesto diha z Edwardom Clugom in njegovimi plesalci. Naša država je vsekakor lahko v ponosna na to, saj ljudje, kot je Edward Clug, s svojim kakovostnim umetniškim delom pripomorejo k prepoznavnosti naše male dežele v Evropi in po svetu.

Pa poglejmo, kako je z nekaterimi baletnimi ansambli izven Slovenije. Ker sem pred leti plesala v  baletu HNK Zagreb, imam tam še vedno dovolj poznanstev, da so mi posredovali podatke iz prve roke. Njihov ansambel je kar precej številčnejši od našega: 38 plesalcev v ansamblu, 15 solistov, ki plešejo srednje vloge, 13 solistov, ki plešejo velike in srednje vloge, in deset prvakov. Skupaj torej ansambel šteje 76 plesalcev. Poleg domačih plesalcev, ki so končali zagrebško baletno šolo, sestavljajo ansambel še plesalci iz Rusije, Avstralije, Italije, Velike Britanije, Bolgarije, Madžarske, Romunije, Slovenije, Španije in Portugalske. Ker je bil tudi Zagreb del nekdanje Jugoslavije in ker se je tudi na Hrvaškem sistem upokojevanja spremenil podobno kot pri nas, jih glede staranja ansambla pestijo podobne težave. Starejših plesalcev je toliko, da imajo celo organiziran poseben trening, tako da v zagrebškem baletu potekata dva treninga hkrati: eden za večji, mlajši del ansambla, ki je aktivno zaposlen v vseh predstavah, v večji dvorani, in manj zahteven trening za starejši del v manjši baletni dvorani. Spremenili so tudi sistem pogodb za novo zaposlene plesalce. Plesalci v ansamblu dobijo v podpis pogodbo za štiri leta, solisti pa za dve leti. Po izteku pogodbe se ta lahko obnovi ali pa tudi ne. Če ostane plesalec v teatru neprekinjeno 16 let, mu pripada pogodba za nedoločen čas. V več teatrih v Nemčiji imajo že dolgo podobno pogodbeno prakso, vendar po navadi v direkciji poskrbijo, da z vsakim plesalcem prekinejo delovno razmerje, preden doseže pogoje za pogodbo za nedoločen čas.

Zagrebški balet ima na sporedu bogat izbor različnih baletnih predstav. V sezoni 2016/17 si lahko ogledamo tri nove premiere: Temni pejsaži / Bolero (koreografija Maša Kolar), Labodje jezero v koreografiji svetovno znanega baletnega vrhunskega solista in koreografa Vladimirja Malakhova in pa Gospoda Glembajevi v koreografiji nam dobro poznanega Lea Mujiča, ki je svojo koreografsko estetiko in talent že pokazal (med drugim) tudi s predstavo Ana Karenina, narejeno za zagrebški balet, ki je po mojem mnenju prečudovita in si jo preprosto morate ogledati, če še niste uspeli do zdaj. Seveda pa je na sporedu še bogat izbor ponovitev iz prejšnjih sezon: Peter Pan, Romeo in Julija,  Bajadera, Modrobradi, Hrestač in Ana Karenina. Zagreb je blizu, teater je čaroben, in verjamem, da bo vsak baletni sladokusec našel kakšno predstavo za svoj okusu, torej – gremo v Zagreb! V njihovem baletu je prejšnjo sezono preplesal naš perspektivni mladi plesalec Tomaž Golub, ki je navdušen nad delom v zagrebškem ansamblu in se veseli, da lahko z njimi dela še naprej.

Odličen baletni plesalec Jiri Bubeniček sicer prihaja iz Češke, vendar je bil večino svoje plesne kariere zaposlen v Nemčiji, najprej v  baletnem ansamblu v Hamburgu, kjer sta v solističnih vlogah blestela skupaj z njegovim bratom dvojčkom Ottom, pozneje pa se je je Jiri pridružil baletnem ansamblu v Semperoper Ballet Dresden. Trenutno je Jiri  ‘freelancer’, saj se je pred nekaj leti začel aktivno ukvarjati s koreografijo, in ker je tudi na tem področju odličen ustvarjalec, ga že vabijo baletni ansambli z različnih koncev sveta. Tako se je po dopolnjenem 40. letu starosti odločil končati uspešno kariero vrhunskega baletnega solista in se posvetiti ustvarjanju svojih novih baletnih predstav. Z Jirijem sem kot asistentka koreografa sodelovala pri nastajanju njegovega baleta Dr. Živago, ki ga je ustvaril posebej za ljubljanski balet ter je pri publiki požel navdušenje in stoječe ovacije. Tako sem izkoristila najino poznanstvo in ga vprašala o sistemu v obeh dveh teatrih, v katerih je deloval. Povedal mi je, da so razmere v obeh baletnih ansamblih precej podobne. V Semperoper Baletu je zaposlenih 68 plesalcev, njihov repertoar je zelo raznolik  – od velikih klasičnih in neoklasičnih baletov pa do sodobnejših predstav. V sezoni 2016/17 ponujajo publiki kar 12 različnih naslovov. Hamburški balet šteje 62 plesalcev, njihov repertoar pa vsebuje predvsem naslove enega najpomembnejših koreografov prejšnjega stoletja, Johna Neumauerja. Ta je ustvaril širok spekter poznanih klasičnih predstav, ki jih velika svetovna gledališča uvrščajo na svoje odre. Gledalci lahko v tej sezoni izbirajo med 16 različnimi naslovi. Ker oba baletna ansambla sodita med najpomembnejše ansamble v Evropi, je samo po sebi razumljivo, da sprejemajo v svoje vrste samo visoko profesionalne baletne plesalce. Nacionalnost obeh ansamblov je zelo raznolika, lahko bi rekli kar internacionalna.

Naj povem, da je Dresdnu vrsto let plesala tudi naša baletna plesalka Vanja Vitman, kar samo po sebi govori o njeni visoki baletni kakovosti. Letošnjo sezono se je pridružila baletnem ansamblu SNG Maribor, za kar ji iskreno čestitam in se z njo veselim njenih uspehov v prihodnosti. Jiri pravi, da pogodbe za nedoločen čas v nobenem od obeh teatrov ne obstajajo. Solisti podpisujejo pogodbe samo za eno leto vnaprej, ansambel pa izjemoma tudi za nekaj let skupaj. Če je direktor baleta z delom plesalca zadovoljen, mu pogodbo podaljša, če ne, pa seveda to pomeni konec sodelovanja. Plesalci morajo kakovostno opravljati delo, ki se od njih zahteva (treningi, vaje, predstave, paziti na svoj zunanji videz in kondicijo), drugače jim lahko direktor prekine pogodbo tudi med sezono. Starost plesalcev se giblje med 18. in 40. letom.

Tudi v Baletnem ansamblu v Pragi ni pogodb za nedoločen čas in sistem upokojevanja v baletu se je končal že leta 1994. Glede na to, da je Češka pripadala ‘vzhodnemu’ bloku, me je ta informacija kar presenetila. Martyn Rypan, administrativni direktor baleta, mi je razložil, da morajo plesalci sami poskrbeti za svojo prihodnost, ki jih čaka po končanju plesanja. Pravi, da se jih večina odloči za različne študije in ponavadi kar sami nehajo plesati, ko so še dovolj mladi, da se lahko zaposlijo kje drugje. Direkcija pa ima s plesalci dogovor, da plesalcu po 30. letu starosti pove za prekinitev pogodbe eno leto vnaprej, tako da si lahko ta v tem času uredi svojo življenjsko eksistenco za prihodnost. Praški baletni ansambel bo pripravil v novi sezoni 13 različnih predstav, klasičnih, neoklasičnih in sodobnih. Imena plesalcev, ki sem jih zasledila na njihovi internetni strani, so večinoma češka, kar niti ni presenetljivo, saj imajo Čehi odlično baletno šolo, ki temelji na metodiki Vaganove. Seveda zasledimo med ansamblom tudi nekaj tujih imen, saj je balet vendarle umetnost brez meja. Zaposlenih imajo kar deset baletnih asistentov, med katerimi je tudi Radek Vratil, ki se nam je odlično predstavil kot gost v vlogi Scrooga v predstavi Hrestač pred nekaj sezonami. Zdaj aktivno ne pleše več. Takrat mi je v pogovoru zaupal, da v njihovem ansamblu skoraj ni plesalca, ki bi imel več kot 35 let. Tudi baletni asistenti podpisujejo svoje pogodbe vsako leto znova.

Sama sem se že leta 2003 prekvalificirala iz baletne plesalke v asistentko koreografa, tako da lahko svoje delo opravljam še naprej brez slabe vesti. Ne predstavljam pa si, da bi bila po 50. letu starosti še zmeraj zaposlena v baletnem ansamblu, kjer že dalj časa ne bi mogla več kakovostno opravljati svojega dela, hkrati pa bi se zavedala, da zaradi mene ne morejo zaposliti neke mlade balerine, ki bi prav gotovo lahko moje delo opravljala veliko bolje, kot ga lahko jaz. Zame bi bil to zelo neprijeten občutek in verjetno bi se poskušala znajti nekako drugače, si poiskati delo izven teatra. Kar pa seveda v današnjih časih ni preprosto!
Ja, težak je tale baletni kruh. Pri nas se sicer vedno držimo starih pravil, ki so za plesalce veliko bolj mila in ugodna, kot je to drugod po Evropi in svetu. Upam, da bodo spremembe, ki bodo v prihodnosti po mojem mnenju neizbežne, če hočemo obdržati naša dva baletna ansambla in klasični repertoar predstav, pravične in da bodo na državni ravni premišljeno poskrbeli za ‘starejše’  baletne plesalce, da bodo lahko kakovostno in aktivno živeli še naprej, tudi po prenehanju baletne kariere. Pa saj nas niti ni sto vseh profesionalnih plesalcev mlajših in starejših v Ljubljani in Mariboru skupaj. Za teh nekaj ljudi bi pa naša država že lahko našla neko pošteno rešitev, ki bi bila sprejemljiva za vse, se vam ne zdi?

View Gallery 13 Photos