Moderni flamenko. Ko se srečajo ženske energije v enem večeru

Oder in dvorano Kina Šiška so 9. septembra preplavili flamenko ritmi. Uprizorjeni sta bili namreč kar dve predstavi, dvajsetminutni plesni prvenec Sacai Urške Cente in daljši plesno-glasbeni projekt Metamorphosis mednarodne skupine Flamencoraneo Company, ki deluje pod umetniškim vodstvom srbske plesalke in koreografinje Saške Šašić.

Urška Centa je svoje plesno izobraževanje začela na oddelku za sodobni ples KGBL pri pedagoginji Jani Kovač Valdés in že kot najstnica je  svoje plesne poti usmerjala k španskemu flamenku, pozneje pa se začela intenzivno izobraževati pri argentinski plesalki flamenka Liyu Trejo, tudi v PKD flamenko pri Ani Pandur, nato pa se že intenzivno nadgrajevala na mednarodnih seminarjih flamenka, ki so jih vodila znana imena te plesne zvrsti. Od leta 2014 se izobražuje na španski plesni akademiji Amor de Dios v Madridu, kjer tudi biva. Je hkrati članica naše umetniške flamenko skupine CoraViento, kjer pleše, koreografira in organizira. Skupina CoraViento deluje od leta 2011, in v tem času so uprizorili več predstav, lani pa sodelovali tudi v baletni uprizoritvi Mladega slovenskega baleta Carmen koreografa Tomaža Rodeta. Urška Centa je ubirala tudi lastne plesne poti in začela ustvarjati z zasedbo Borisa Šinigoja, leta 2014 pa nastopala tako doma kot v tujini skupaj z madžarsko glasbeno in plesno umetnico Mario Keck, medtem ko je bila lani del zasedbe Caňa kitarista Matjaža Stošića in tolkalca Damirja Mazreka. 

Flamenko je zvrst glasbe in je ples, ki izhaja iz španskih folklornih korenin, ki se je s časom spreminjal, tudi prilagajal novim življenjskim ter umetniškim tendencam. Pravijo, da je flamenko, ki ga slišimo in vidimo danes, star kako stoletje, torej je dokaj mlada umetniška glasbeno- plesna zvrst, ki še vedno stremi k novim spremembam svojih glasbenih in plesnih oblik. In k novim sodobnejšim transformacijam flamenka stremi tudi druga avtorica tega večera plesnih in odrskih metamorfoz na odru Kino Šiška, Saška Šašić, prepoznavna tudi pod umetniškim imenom La Sali. Saška Šašić je svoje flamenko korake osvajala najprej v Beogradu, potem jih širila v Granadi in Madridu, kjer živi in deluje, ter je hkrati ena od pobudnic razvoja flamenka na Balkanu ter v državah nekdanje Jugoslavije. S svojim prvencem Café Cantante je nastopila na prvem festivalu flamenka v Zagrebu 2012, tudi osvojila prvo nagrado za najboljšo izvedbo na XXIX. mednarodnem Zimskem festivalu v Sarajevu. Svojo drugo plesno predstavo La Rosa del Penal je postavila skupaj z našo plesalko flamenka Anjo Majač, predstavila pa na festivalu Cibra v Toledu 2013 (v Ljubljani februarja 2014 v Siti teatru), istega leta tudi postala članica plesne kompanije Pedro Fernández El Embruja. Dve leti pozneje je na festivalu IKS v Splitu uprizorila novi interdisciplinarni projekt, dopolnjen s prvinami sodobnega plesa, baleta in gledališke igre.

Plesna predstava Sacai (v ciganskem jeziku to pomeni oči) Urške Cente se začne v tišini, temi in s čopičem, ki v ozadju odra na beli projekciji počasi zariše rahlo zakrivljeno črno linijo, krivuljo, ki v teku predstave pridobiva tudi druge oblike: je tudi živa črta, ki se širi, zavija in ostri ob plešočem čopiču. Glasbenika Jorge Canda Neira in Angel López de Toro (tudi vokalist) vstopita v prostor in zasedeta svoji mesti na odru. Glasbena komponenta je poudarjena in močna, ko v avtorskih tonih, ob ritmih udarcev, tudi nog in pet, ter s ploskanjem rok zaveje skladni duet gibalnih in ritmičnih invencij. Za glasbenikoma vstopi v osvetljeno zamejitev odra še ona, Urška Centa, videti je kot  črna silhueta, odeta v hlačni kostim, obuta pa v značilne čevlje s petko. Že njena silhueta, podaljšana s črnim hlačnim kostimom, daje videz novega, vendar plesalka v ritmu korakov klasičnega flamenka in značilnih udarcev petk po ploskvi odra to svojo na novo začrtano podobo sočasno tudi negira, ko klasični koraki odzvanjajo in se ponavljajo, kot bi jih želela zasidrati v ploskev, iz katere naj bi vzniknilo tisto zaželeno in novo, medtem ko se v svetlobi in v gibih jasni njena podoba strogih ravnih linij.

V nasprotju s koraki so njene roke mehke in leteče, se širijo, oblikujejo, so voljne kot začrtane linije čopiča na video projekciji. V gledališkem listu je avtorica zapisala, da njen performans govori o obličjih resnice, različnih pogledih na svet in ‘resnicah’, videnih skozi kalejdoskop. In je njen plesni koncept zlepljenka fragmentov, tudi ekspresivno obarvana v čutnih nihajih izpostavljenih gibalnih oblik, ob padcih in kotaljenju po tleh, v dvigih in brzicah tempiranih korakov. Njeni gibalni fragmenti in vzorci postanejo sestavni del glasbene komponente, ki dopolnjuje vtis novega, predvsem drugega pogleda na moč flamenka, ga mehča in tudi širi s sodobnimi plesnimi prvinami, kar razgiba celotno strukturo te prostorsko razvejane kompozicije. Urška Centa je elegantna in temperamentna plesalka, ki svoj ples subtilno snuje v povezavah z glasbo in s poetiko likovne projekcije, ki sočasno napoveduje, tudi začrta stanja občutij, takrat ko se izriše oko pogleda ali se s solzno kapljico pocedi iluzija bolečine (vizualije Claudi Sovre Mikelj).

Avtorski solo Sacai Urške Cente se vtisne kot večplastni umetniški preplet plesa, glasbe in likovne vizije, ki edina ne temelji na oblikah flamenka, s katerimi se povezujeta tako glasba kot ples, ampak poetično zaokroži in okviri novo nastali avtorski koncept tonov ter gibov na odprtih sodobnih poteh današnjega flamenka.

Metamorphosis je plesno-glasbeni projekt mednarodne flamenko zasedbe Flamencoraneo, ki teče pod umetniškim vodstvom Saške Šašić, ki ga je na oder postavila skupaj s špansko, srbsko ter slovensko navezo plesalcev ter koreografov: Zoejem Sepulvedo, Mitjo Obedom, Natálio Fernandes (tudi dramaturginja predstave), in v glasbeni sestavi: Jorge Canda Neire, Angel Lopez de Toro, Petar Lazarević. Aleksandar Radojčić, Boris Magdalenc. Za novo scensko postavitev je bil navdih večni boj med tradicionalnim in modernim, kjer se  strukturirajo in soočajo navidezna nasprotja.

Metamorfoze Saške Šašić se snujejo v zelenem kovčku njenih spominov, je okoren in nenavadnih dimenzij, ob katerem se kar sproži vprašanje: "Zakaj znova kovček?" No, v predstavi je to le rekvizit, ki pozneje dobi tudi zanimivo scensko vlogo, in to v nastopajočem duetu Saške ter Mitje. Ko Mitja v določenem času na oder postavi še en enako veliki in zeleni kovček ter steče ples dveh flamenko plesalcev, njega in nje, na mali zeleni ploskvi (kovčka) povzdignjenega odra. V tem trenutku je sodobno barvana kompozicija flamenka tudi najmočnejša in najbolj pristna, ko v duetu sodobne odtujenosti odseva hlad in se domiselno podčrtava geometrija oglatih dotikov.

Predstavo Metamorphosis oblikujejo trije koreografski koncepti v treh skicah nostalgičnih spominov. V prvi skici in s prvim dvigom zelenega pokrova na kovčku začne plesalka v svečani dolgi črni obleki in iz njegove notranjosti izvleče velik starinski šal, s katerim snuje sodobne oblike in oživlja nostalgijo spominov. V drugi skici odzvanja ritem korakov, ki ga zaveje plesalka z dolgim in barvitim krilom, obšitim s klasičnimi  španskimi volani, ko se v glasbi moči in poudarjenih tonov prelivajo še plesne strasti in občutki. Tretja dimenzija spominov se oblikuje ob zaprašenih gibih večje pahljače, odkrite pri tretjem odpiranju kovčka. Največ gibalnih metamorfoz je v novi skupinski trend flamenka vnesel sodobni plesalec Zoe Sepulveda, in to s svojim sproščenim ter svobodnim gibalnim stilom, ki se zna prilagajati tudi flamenku, čeprav bosih nog; zato njegovi koraki ne odzvanjajo, ampak neslišno drsijo po ploskvi odra.

Predstava Metamorphosis je le preveč razpotegnjena in prepletena z vzdihi spominov, kjer bi bil dobrodošel tudi kak režijski prijem, celo rez.

View Gallery 10 Photos