Najprej čestitke za zlato priznanje in 1. nagrado, ki si ju prejela na januarskem 13. baletnem tekmovanju v Lendavi in doseženih 99 točk. Za začetek bi te prosila, da se našim bralkam in bralcem predstaviš. Gita, kdo si?
Hvala. Prihajam iz Splita. Stara sem 15 let. Balet sem začela plesati, ko sem bila stara šest let. Na začetku je bil balet samo hobi, zdaj pa je postal pomemben del mene in mojega življenja. V Maribor sem se preselila zaradi baletnega šolanja in ker so mi povedali, da je Konservatorij za glasbo in balet Maribor najboljša baletna šola v bližnji okolici. In to je to (smeh). Zelo težko bi se opredelila, kakšna oseba sem. Mislim, da je to vprašanje za moje starše in prijatelje. Verjetno pa bi odgovorili, da sem zelo vesela in vztrajna punca.
Ko sem bila majhna, sem začela z gimnastiko. To je bil prvi korak v šport in potem so mi tam povedali, da imam zelo mehke, voljne, gibljive sklepe in da bi bila odlična, primerna kandidatka za balet. Pozneje sem imela obdobje, ko sem ves čas govorila, da si želim iti na balet, da želim plesati. Takrat sem bila stara šest let. In res me je mama pozneje vpisala na balet v baletni studio, ki je del HNK v Splitu. V tretjem razredu osnovne šole sem začela nekoliko več trenirati, saj sem začela s šolanjem na nižji baletni šoli v Splitu. Ko sem bila stara devet let, sem se tudi udeležila baletnega seminarja na Visu z milansko Scalo. Takrat sem prvič v življenju videla prave balerine in pravo baletno disciplino, kar pa je utrdilo mojo ljubezen do baleta in mi vlilo dodatno voljo. Pozneje, pri 14 letih sem se odločila za avdicijo za baletno šolo tukaj v Mariboru, kjer pa sem zdaj v 1. letniku Srednje baletne šole.
Zakaj si se odločila za baletno šolanje v Mariboru? Kako je potekala ta ‘pot’ iz Splita v Maribor?
Prihod v Maribor je bil splet okoliščin. Na baletnem seminarju v Dubrovniku me je profesor Lukjanov (Aleksandr, op. u.) opazil in mi predlagal, da naj nadaljujem z baletnim šolanjem v Mariboru. Njegov način poučevanja in kako dela z učenci, mi je bil zelo všeč. Zdi se resnično profesionalen. No, in pozneje pri 14 letih sem se odločila, da odidem na preizkus na mariborski konservatorij, da tamkajšnji pedagogi preverijo, ali sem ustrezna itd. Ko sem prišla tja na preizkus, sem si tudi ogledala klas 2. letnika in bilo mi je zelo všeč, kako plešejo, kako imajo odlično tehniko in predvsem kako plešejo bistveno bolje kot mi v Splitu. Preizkus sem uspešno opravila in tako bila sprejeta na nižjo baletno šolo (6. razred, tj. zadnji razred nižje baletne šole) na Konservatorij v Mariboru. Seveda mi je bilo zelo težko zapustiti starše, prijatelje, družino in življenje, ki sem ga imela v Splitu, ampak tukaj v Mariboru mi je všeč. (smeh)
Spominjam se že omenjenega Dubrovnika, kjer sem se udeležila baletnega seminarja. Tam sem plesala solo, variacijo iz baleta Paquita (M. Petipa, op. u.) in pri sebi sem začutila, da je to to, da je to tisto, kar si želim početi v življenju. Tako rekoč do konca življenja (smeh), seveda če bom zmožna. In ja, to je preprosto bilo to, ta trenutek … ne znam opisati, preprosto začutiš.
(smeh) Na odru sem se sicer najprej počutila čudno. Na začetku sem bila precej živčna in vznemirjena, vendar pozneje, ko ves ta strah odmisliš in se sprostiš, odmisliš občinstvo, si preprosto ti ti, potem so to fenomenalni občutki. Samo plešeš.
Kakšna je tvoja definicija baletne umetnosti?
Balet na prvi pogled na odru deluje zelo preprost, ni viden ta nenehen trud, odrekanja, s katerimi ta občutek preprostosti, lahkotnosti sploh dosežeš. Vsi mislijo ali pa večina ljudi misli, da je balet zabava, nekaj preprostega, pa v resnici ni. Je mnogo več. Balet je resnično težka umetnost.
Bila sem zelo srečna. Vesela, vendar tudi živčna, saj s to srečo pride obenem tudi odgovornost. Na začetku sem k temu pristopila z občutkom, aha, to je samo zame, plešem zase, hotela sem videti, kakšen je sploh občutek na tekmovanju, nisem niti gledala, posvečala pozornost nagradi ali pa da bi to sploh osvojila.
Kakšni pa so bili občutki, ko si izvedela, da si prva?
(smeh) Ko so mi povedali, da sem prva, nisem mogla verjeti. Seveda sem bila na začetku rahlo v šoku, sem se spraševala: Kaj? Sem šla trikrat pogledat na seznam, če je to res.
Tako je, imela sem tri variacije iz baleta Giselle, Talisman in Paquita. Delali, vadili smo vsak dan od septembra do januarja. Po koncu klasa. (premišljuje) En dan mi je šlo, drugi dan spet ne. Najbolj sem se bala, da mi ne bi šlo na odru. Bilo je seveda težko, vendar se je na koncu ta trud, odrekanje resnično izplačalo.
Ja, vendar me kljub temu zanima, kako si gradila na vlogi oziroma vlogah?
Za variacije sem vsak dan gledala posnetke profesionalnih plesalk na Youtubu. Ne samo en video, ampak ‘vse’ videe, ravno tako ne ene plesalke, pač pa ‘vse’ plesalke. In v vsakem posnetku sem videla nekaj novega, videla več različnih interpretacij na primer istega giba. In potem sem vse to preizkušala pri sebi; pred ogledalom sem vadila vse podrobnosti z rokami, pogledom, glavo (ko o tem govori, tudi fizično pokaže elegantno gibanje, prepletanje rok in dlani, op. u.). Skratka, hotela sem najti nek svoj izraz preko giba, pa tudi izraz na obrazu – na primer, kako se bom smejala (smeh). To ‘duhovno’ vživljanje v vlogo mi je zelo pomembno, saj na odru ne gledaš samo plesalca in njegove tehnike, ampak kako z dušo, energijo zapleše vlogo. (smeh) Na klasu pa sem trenirala in pilila predvsem tehnične elemente. Profesor (Nikolai Chilnikov, op. u.) mi je dajal napotke, smernice, kaj moram narediti. Potem sem tudi sama po klasu vadila in vadila, stokrat izvedla en in isti element, če je bilo treba (smeh) in če mi ni šlo.
Na začetku pred tekmovanjem sem bila precej nervozna; sem pa sicer poskušala variacijo odplesati v svoji glavi, v mislih. Ko sem prišla na ogrevanje, sem to nervozo skozi vaje, baletne korake sprostila oziroma sem energijo preusmerila v ogrevanje. Pravzaprav sem se počutila pripravljeno. In ko sem prišla na oder, sem bila popolnoma sproščena, brez napetosti, nervoze. Seveda pa je ta psihološki proces kot tudi fizični potekal od septembra praktično vsak dan. Ta pritisk je bil vselej prisoten, saj imaš na koncu na odru zgolj dve minuti, da odlično zaplešeš variacijo in se pokažeš v najboljši luči. Tisto, kar si toliko časa treniral, vadil, moraš pokazati v tistih pičlih dveh minutah na odru. In to je prav gotovo velik pritisk, saj ne želiš storiti napake, preprosto želiš pokazati ves ta trud. Tako da, ja, bila sem živčna, saj poleg tega tudi profesorja nisem želela razočarati. In ko sem videla, da sem bila prva, sem bila presrečna.
Kakšno motivacijo so ti dali omenjeni rezultati? S kakšnimi ujetimi občutki, momenti si šla na trening po tekmovanju? Prav gotovo to, da si se odločila za pravo življenjsko pot.
Vsekakor. Dobila sem velik zagon, dodatno motivacijo, da si želim biti še boljša in da čim bolj napredujem, hodim proti svojemu cilju. Sicer sem kljub temu, potem, ko sem gledala posnetek iz tekmovanja, videla ogromno napak. (smeh)
Ja (smeh), moram priznati, da sem kar velik perfekcionist. Zavedam se, da je vsakič lahko še bolje. Vsakič lahko nekaj bolje naredim, nadgradim.
Kako pa si sebe našla znotraj variacij/vlog na tekmovanju?
(smeh) Recimo z variacijo iz Paquite sem se prvič srečala z energično, karakterno vlogo. Tak tip vloge je bil popolnoma nekaj novega zame, zato mi je bilo sprva zelo težko najti energičen izraz znotraj nje. Profesor je stalno govoril: Bolj energično! Bolj energično! (smeh) In potem sem skušala sama najti to energijo, ki jo vloga zahteva, znotraj sebe. In seveda, ko delaš na nogah, pozabiš na zgornji del (smeh) in obratno, ampak na koncu moraš vse skupaj nekako sestaviti, povezati in dodati vlogi nek karakter, energijo. Variacija Niriti iz Talisamana pa je v nasprotju s Paquite bolj nežna, lirična, zato zanjo nisem bila tako ‘živčna’, vendar to ne pomeni, da mi ni bilo težko. Tukaj so mi predvsem velike preglavice delale roke, ker sem vsakič hotela delati samo z eno roko (smeh), na drugo pa sem popolnoma pozabila.
Bi se označila za bolj lirično ali energično, karakterno plesalko?
Na začetku sem izvajala, plesala bolj mirne variacije, vendar zdaj, ko sem izkusila tudi bolj energične vloge, kot je omenjena variacija iz baleta Paquita, so mi tudi te postale všeč. Zelo všeč. (smeh) In na koncu moram priznati, da mi je bila ravno ta energična variacija najljubša.
Mislim, da gledajo tehniko, vendar, ja, mislim, da gledajo tudi karakter, kako izbrano vlogo odplešeš. Torej je oboje pomembno. Ne vem, če si tehnično popoln ali zelo dober in je tvoj izraz resen, brezizrazen, brez emocij (pokaže resnoben izraz, op. u.), potem ni v redu, saj občinstvu ničesar ne daš, z ničimer se jih ne dotakneš.
Imaš najljubšo vlogo, ki si jo želiš v prihodnosti odplesati?
Moja najljubša vloga oziroma predstavi sta Don Kihot in Giselle. Pri Don Kihotu so mi zelo všeč kostumi, saj je veliko rdeče, in variacije. Pri Giselle pa je mi je všeč celotna zgodba in scena na odru. Obe vlogi, torej Kitri in Giselle, si želim enkrat v prihodnje odplesati.
Imaš najljubšo plesalko/plesalca?
Svetlana Zakharova (ruska baletna plesalka, op. u.), ker ima res odlično tehniko in popolno telo za balet. Všeč mi je tudi Diana Vishneva ( ruska baletna plesalka, op. u.) in njeno vživljanje v vloge. Res se zna vživeti vanje. Morda ima s tega vidika Zakharova tudi boljšo tehniko, medtem ko se mi zdi, da se Vishneva bolj izrazno, čustveno vživi v vlogo.
Mislim, da je slednje bolj pomembno. Ljudje, ki pridejo na predstavo, v gledališče, ne gledajo tehnike, saj navsezadnje te niti ne poznajo, ne vejo, kako ta sploh deluje. Zanima jih predvsem, kako ti kot plesalka vlogo odplešeš, kako se jih z vlogo dotakneš, jih prevzameš. To jim je všeč.
Katere lastnosti mora imeti baletna plesalka? Kakšne kvalitete mora imeti?
Vsi poudarjajo in govorijo, da je pomembno telo, kako je videti, kakšno je, potem tudi kakšno stopalo imaš, koliko si gibčen. Jaz – hvala bogu – imam dobro telo, ampak mislim, da danes ni tako pomembno, da imaš dobro telo, saj se s tehniko vse lahko pridobi, izboljša, izpopolni in kljub temu lahko uspeš v baletnemu svetu. Pomembno pa je predvsem to, da ljubiš balet. Plesalec mora imeti tudi nekaj drugačnega kot preostali. Mora se znati vživeti v vlogo itd.
Imaš pred (tudi po) treningom, predstavo, nastopom kakšne posebne priprave ali t. i. ritual?
Že doma se sama začnem raztegovati, ogrevati, segrevati, ker običajno ni dovolj časa pred treningom, zato že doma poskrbim za svoje telo ter ga pripravim. Poleg raztegovanja delam tudi vaje za moč, izvajam predvsem pilates vaje. Raztegujem pa se s ‘špagami’, uporabljam tudi razne pripomočke, kot je elastika. Na koncu treninga običajno ponovim vse korekcije, ki sem jih prejela tisti dan od profesorja, in jih poskušam ‘vcepiti v glavo’. Ko pridem domov, si vse korekcije tudi zapišem. Predvsem za tekmovanje sem si vse korekcije natančno zapisovala, tako iz klasa kot tudi iz vaj variacij. In tudi pred spanjem vse (zapisane) korekcije ponovim, obnovim v glavi in preletim v mislih, kaj vse moram popraviti ter izboljšati.
Kaj pa pred predstavo? Kaj narediš?
Običajno poslušam glasbo, zaprem oči in v mislih odplešem variacijo, ples. Seveda se ravno tako segrejem in naredim klas. Običajno fizično ne vadim, izvajam variacij pred predstavo, saj tisto, kar sem se naučila, sem se naučila. Mislim celo, da pred predstavo ne smeš ‘na veliko’ vaditi, ker s tem porabljaš energijo, moč in potem té nič ne ostane za na oder, za gledalce.
Sicer rada prejemaš korekcije?
Ja, zelo.
Jih ne razumeš kot kritiko?
Ne, nikoli, ampak kot sredstvo, s katerim se lahko izboljšam v tehniki, v svoji baletni podobi. Korekcije mi vedno dajo neko dodatno motivacijo, nek dodaten zagon.
Ko sem bila majhna, sem – kot že rečeno – začela z gimnastiko, pozneje sem bila nekako v precepu, ali gimnastika ali balet. V času baletnih oziroma plesnih seminarjev sem se preizkusila tudi v preostalih plesnih zvrsteh, kot sta moderni in karakterni ples. Karakterni ples mi je bil zelo všeč, moderni malo manj (smeh), mi nekako ta plesna zvrst ni šla, saj je precej drugačna od klasičnega baleta. Pri modernemu plesu moraš zelo sprostiti telo, se prepustiti, jaz pa sem bila nekako toga, verjetno zaradi baletne tehnike. Mislim pa, da bi mi zdaj šlo nekoliko boljše, saj sem se nekako ‘navadila’ na to bolj sproščeno gibanje. (smeh)
Torej sodobni ples ni alternativa?
Ne. (smeh)
Tvoj primarni cilj je postati balerina, poklicna balerina, pa vendar, kaj je tisti plan b, alternativa, rezervni cilj? Ga sploh imaš?
Moram priznati, da v tem trenutku niti ne razmišljam o alternativi. Zelo uživam v baletu, v Mariboru. Mislim, da če razmišljaš o drugem ali rezervnem načrtu, to ni prava pot.
Kje se vidiš kot poklicno baletno plesalko? Kakšne so tvoje želje, vizije za prihodnost? Si želiš ostati tukaj v Sloveniji, v Mariboru? Si morda želiš iti v tujino še na kakšno dodatno izobraževanje?
Ja. Po koncu srednje šole upam, da bom našla delo v baletnemu svetu. To si res zelo želim. Seveda si želim biti na začetku blizu Hrvaške, blizu svojega domačega okolja. Potem pa bi si želela kljub temu iti naprej, v kakšna večja gledališča.
Na primer katera? Imaš morda v mislih konkretno večje gledališče?
Prav gotovo Bolšoj ali pa Mariinski. To sta res ‘največji’ gledališči v svetu (smeh), vendar kot sem že omenila, bi si na začetku želela biti nekje blizu domačega okolja – na primer v Zagrebu, v Ljubljani, v Mariboru.
(premišljuje) Špice (baletni copati s trdo konico, op. u.), elastični trak za raztegovanje (smeh) in mali leseni kolut, valjček za raztegovanje.
Balet je tvoj način življenja.
Ja, definitivno. Pravzaprav ne vem, kaj bi počela, če ne bi imela baleta. (smeh.
Vendar kljub temu, kaj počneš, ko imaš prosti čas, če ga, seveda, imaš?
V prostem času (premišljuje) zelo rada rišem, grem na sprehod in sem rada v naravi. Od malega tudi rada šivam. Sicer pa mislim, da je vedno treba imeti nekaj, kar te sprosti in s čimer se lahko umakneš od baleta. Ni zdravo imeti samo balet v mislih. To pravzaprav velja za vse aktivnosti, ne samo za balet.
Imaš najljubši baletni korak?
Piruete ali foutteje (zahteven baletni obrat, op. u.), ker so videti lepi. Kljub temu pa zahtevajo tudi veliko treniranja, stokrat jih moraš narediti, da sploh najdeš svojo telesno os, poiščeš svoj ‘balance’, in to iskanje traja kar precej časa. (smeh)
Življenje z baletom je …
… nekaj posebnega. Veliko truda in odrekanja, ampak na koncu se vse izplača, če v tistem, kar počneš, iskreno uživaš in to iskreno ljubiš.
Precej je drugače. Prav gotovo je prva sprememba jezik, torej slovenski jezik, ki mi še ne gre tako dobro. (smeh) Tudi profesorji – na primer lani sem imela Galino (Dimitrieva, op. u. ), letos imam Nikolaia (op. u. Chilnikov) in oba imata precej ruski naglas, določene besede naglašata na ruski način, torej nimata tako ‘čistega’ slovenskega jezika, tako da sem morala oziroma moram precej doma, zasebno vaditi slovenščino. Zdaj govorim nekoliko bolje, ni še brezhibno, ampak počasi napredujem. Načeloma vse razumem, ampak imam velikokrat težavo s tem, kako odgovoriti, kako nekaj povedati.
Razumljivo. Kako pa ti je sicer všeč atmosfera mesta Maribor?
Maribor je zelo majhno mesto in to mi je zelo všeč, ker lahko prehodiš vse peš brez avta. To mi je res zelo všeč, ker v Splitu se moraš nenehno prevažati z avtom, če želiš kam priti. Tukaj pa je res vse tako majhno, malo. Tudi narod je precej drugačen kot v Splitu. (smeh. Bistveno bolj so prijazni, odprti, v Splitu mogoče malo manj.
Kako pa opažaš kulturo, umetnost, ples v Mariboru in kako v Splitu?
(premišljuje) V Splitu mi je zelo všeč gledališče in njegova notranja arhitektura. Zelo je staro in ima ogromno okrasja po steni, na stropu. To mi je zelo všeč, saj mi pričara posebne občutke. Medtem ko pa je tukaj v Mariboru gledališče zelo moderno, ‘nobel’ in mi ne pusti takega občutka kot tisto v Splitu. V arhitekturnem smislu, seveda. Predstave pa so mi v Mariboru zelo všeč, ampak tudi v Splitu so mi zelo všeč. (smeh) So zelo dobre. Mogoče so mi v Mariboru celo nekoliko bolj všeč, ne vem … Glede gledalcev pa opažam, da so v Splitu precej starejši obiskovalci, tukaj v Mariboru pa precej mlajši. Res, zelo veliko je mladih. Zelo sem vesela, srečna glede tega, saj rada vidim, da gledališča obiskujejo mladi.
Imaš morda kakšno vodilo, misel, moto, ki te vodi skozi življenje, skozi plesno pot?
Prav gotovo, da se vse da, da ni preprek in omejitev. To je moje življenjsko vodilo – življenje brez ovir.
Z Gito sem se pogovarjala Nina Žnidaršič.
