
Bližnji plani izpostavljajo materialnost telesa, ki ni motivirana psihološko, temveč izhaja iz specifičnih fizičnih principov in praks. Telo je obravnavano kot objekt, napolnjen z delci informacij in referenc. V vsakem od petih delov predstave se avtorica osredotoča na posamično fizično nalogo, prek katere raziskuje povezave med materialnostjo telesa in potencialno materialnostjo emocije. Koreografski ‘bližnji plani’ so orodje za gradnjo in razgradnjo novih potencialnih teles, sestavljenih iz (ne)logičnih povezav in funkcij.