Živiva življenje vrhunskega profesionalnega para

Že nekaj časa nismo o vaju brali. Kaj se trenutno dogaja v vajinem plesnem življenju?
Na žalost je plesni svet za slovenske medije še vedno precej “nepomemben” in če se sam ne potrudiš in pišeš novinarjem, se pač o tebi ne sliši, pa čeprav posegaš po vrhunskih rezultatih … On res je, da sva v zadnjih nekaj letih malce opustila to navado obveščanja medijev, vendar povsem nenamerno, bila sva izredno zaposlena in "leteča" in sva nekako pozabila na to dolžnost, pa ni prav, saj nama konec koncev ni všeč dejstvo, da sva bolj cenjena v tujini kot pa doma … Sicer pa živiva življenje vrhunskega profesionalnega para, kar pomeni, da sva večino časa ali v dvorani na treningih ali na tekmovanjih po celem svetu ali pa na poti z enega kontinenta na drug .. Včasih se Jurijev oče "poheca" in reče: "Samo da se ne bosta enkrat sama sebe srečala v zraku." V zadnjih letih je ta popolna predanost svoji stroki zopet obrodila sadove, tokrat na najvišjem nivoju, in tako se danes uvrščava v finala vseh večjih tekmovanj za profesionalce v latinskoameriških plesih.

Kako bi se našim bralcem in bralkam predstavila kot osebi in kot plesalca latinskoameriških plesov?
Haha … težko je opisati samega sebe, pa bova raje opisala eden drugega … Jagoda: Jurij je izredno kreativen, glasen, vedno v pogonu, vedno željan novega znanja, umetnik od glave do peta …, nemogoče ga je ustaviti … Ima pa močan občutek za disciplino, ne pozna besede lenoba, težko si vzame prost dan, morda bi celo lahko rekla, da je neke vrste "deloholik"… Kot plesni partner je nezamenljiv, saj v meni vzpodbudi, da postanem najboljša verzija same sebe. Na treningih je neizprosen, a istočasno s svojo pozitivno energijo zna izvleči iz naju tisto najboljše.
Jurij: Jagoda je zelo karizmatična oseba, ki izžareva veliko ljubezni, sočutja, predanosti in skrbnosti. Obenem pa je fenomenalna in izredno sposobna plesalka. Take, kot je Jagoda, ni … Najbolj cenim to, da pozitivno gleda na svet ter se ne zmeni za nepomembne stvari, zato je tudi moja najboljša partnerka. Ob njej se počutim zelo sproščeno, hkrati pa me tudi prizemlji, ko je potrebno, in velikokrat tudi vzpodbudi k novim idejam …
Za vse tiste, ki bodo danes prvič brali o vaju, prosim, razložita, kako vaju je življenje pripeljalo do športnega plesa in zakaj ravno ta plesni stil?
Zanimivo je, da sva oba začela plesati pri istem učitelju, vsak na svojem koncu Slovenje, Jagoda v Kranju, Jurij v Ajdovščini, učitelj pa je bil Miran Pritekelj, čigar navdušenost nad plesom je očitna vsakomur, ki ga pozna, in je tudi izredno nalezljiva, tako da sva bila oba v trenutku okužena in od tistega trenutka se je zadeva samo še stopnjevala. To so bili časi, ko je bil v Sloveniji velik "plesni bum". Vsi smo plesali. Oba sva v šoli na klopi dobila letak za vpis v plesni tečaj in tako se je začelo … Jagoda je od nekdaj rada poplesavala in prosila vse, ki jih je poznala, naj jo kaj naučijo, ter s sestrično Majo Geršak (ki je danes tudi zelo uspešna profesionalna plesalka) ustvarjala plesne nastope za družino in prijatelje že odkar pomni. Jurij pa je od nekdaj bil nastopač. In rad je imel punce 🙂 In ples je bil super sredstvo za biti v centru pozornosti lepih punc. V tistem času je bilo pravilo tako, da si se po končanem osnovnem plesnem tečaju lahko odločil za nadaljevanje ali v jazz plesni skupini ali pa v LA in ST plesih v paru. Nekako sva se oba bolj kot v skupini videla v paru, pa tudi LA in ST glasba je bila ena odločilnih faktorjev.
Poleg intenzivnega treniranja sta oba končala tudi fakulteti. Jagoda prevajalstvo, Jurij fakulteto za šport. Je bila to nuja, če ali ko bosta obesila ples na obešalnik, ali je bil kakšen drug razlog?
To ni bila nuja, bila je želja. Kljub temu, da je takrat veljalo (in na žalost opažava, da še vedno velja), da ne moreš študirati in se istočasno vrhunsko ukvarjati s plesom, sva si oba želela doštudirati, saj naju je študij veselil, pridobila sva si tudi ogromno znanja, ki nama je obogatilo ne le življenje nasploh, temveč je obogatilo tudi najin ples. Verjameva, da sva zaradi opravljene fakultete danes tudi boljša učitelja in trenerja. Tako kot sva eden drugemu vseskozi pomagala na treningih, sva se vzpodbujala tudi pri študiju in se nekako oba do neke meje izobrazila v obeh vejah. Zato danes Jurij odlično govori angleško, Jagoda pa tudi dobro pozna didaktične metode in fiziologijo telesa. Oba verjameva v "kompletnega plesalca". To pomeni, da obvlada veliko plesnih zvrsti in ima ogromno znanja ne le s področja plesa, temveč tudi vsesplošnega. Sva mnenja, da mora biti plesalec razgledan človek, ki se vsakodnevno uči novih stvari in fakulteta je nekakšna osnova za takšno razmišljanje tudi v prihodnosti, zato bi mogoče izkoristila tole priložnost in svetovala vsem parom, naj ne podležejo splošnemu prepričanju, da ni mogoče biti vrhunski plesalec in končati fakulteto, saj sva midva popoln primer tega, kako ni le mogoče, ampak je priporočljivo.
Kako je pravzaprav videti vajina "služba"? Kako načrtujeta vajine tekme, nastope, kako sestoji vajino leto? Kako naredita plan, kaj vse bosta počela v tekočem letu oz. v sezoni?
Poleg tega, da sva plesalca, morava biti tudi managerja, potovalna agenta, računovodje in še marsikaj!  Vse v enem. In to zna biti na trenutke res zelo naporno, a je naš plesni svet tak, da je res najbolje, da si sam organiziraš tako poti kot tekmovanja in treninge, saj je izbira vsega tega zelo osebna in za vsak par drugačna. Nekoč se nama je ponudila neka agencija iz Amerike, češ da nama bodo oni urejali vse ostalo in se bova midva lahko koncentrirala le na treninge, a se žal ni izšlo, saj se tudi organizatorji tekmovanj in raznih nastopov želijo pogajati neposredno z nama in tudi sama najhitreje sprejmeva odločitve, kaj ja in kaj ne … Je pa zadeva fina s tega vidika, ker sva se zopet morala naučiti nekaj novega. Ko delava plan za leto, si najprej začrtava tekmovanja, katerih se želiva udeležiti, potem pa izbirava povabila, ki jih želiva sprejeti, in tako se kaj kmalu zapolni vsak kotiček dnevnika. Sva pa v zadnjih dveh letih načrtno planirala tudi dopuste in pa ves plan delala z željo, da bi kljub vsemu več časa preživela doma v Sloveniji.
Zdajle se odpravljata na azijsko turnejo. Kako to poteka, kako je videti, koliko oblek potrebujeta za takšno mesečno turnejo? Kje bosta nastopala?
Azijska turneja letos zajema tekmovanja v Koreji, na Japonskem, v Tajvanu in na Kitajskem. Celotna organizacija samih potovanj je že sama po sebi poseben izziv, a kot "izkušena potovalna agenta" s tem nimava velikih težav. Turneja je lepa izkušnja, letošnja bo za naju že četrta. Je naporna, vendar je postala eden izmed "ritualov", zato se je veseliva. Obleke ponavadi načrtno prodam šele po turneji, tako da zadoščajo tri obleke.
Kako doživljajo vajin ples v Evropi, kako na vzhodu? Po pripovedovanju plesalcev, ki nastopate v Aziji, je vse drugače kot v Evropi?
Tekmovanja, ki se jih udeležujeva po Evropi in v Aziji, obiskujejo ljudje, ki jim ples pomeni življenje. Ljudje, ki si pridejo ogledat plesno tekmovanje, znajo spoštovati ves trud, ki je vložen, in to spoštovanje ter seveda navdušenost pokažejo. Morda je razlika med Evropo in Azijo le v tem, da v Aziji to navdušenje znajo bolj pokazati.
Ni skrivnost, da sta se kmalu po "vojni" med dvema plesnima zvezama odločila plesati za WDC med profesionalci. Zakaj takšna odločitev in kaj vama je prinesla?
Žal nama je, da je prišlo do tega "razkola", saj je posledično veliko plesalcev končalo svojo plesno kariero … Večina je to "vojno" razumela kot nek politični razkol, midva pa sva mnenja, da je do tega nekako moralo priti, saj se s svetom razvija in spreminja tudi ples in tako sta nastali dve zvezi, katerih prioritete se razlikujejo, vendar "globalni" cilj ostaja isti, in to je ljubezen do plesa. Naju že od nekdaj zanima ples kot umetnost, zato sva tudi izbrala zvezo WDC, katere prioriteta so kvalitete kot odnos moški-ženska, karakterizacija plesov, muzikaličnost, zgodba ipd. Seveda to ne pomeni, da ima ples kot šport manjšo vrednoto in je seveda fizična pripravljenost tudi velika kvaliteta, ki jo plesalci dandanes moramo imeti. Leta 2010 sva tako prestopila v zvezo WDC. Nato sva leta 2011 osvojila naslova prvakov Blackpoola in pa prvenstva United Kingdom Championships in šele nato leta 2012 prestopila med profesionalce.
Je razlog tudi to, da brez težav nastopata na vseh treh angleških tekmah?
Leta 2010, ko sva prestopila, še ni bilo prepovedi udejstvovanja na angleških tekmah, zato to pri naju ni bil vzrok. Sva pa vedela, da namerava WDSF ustanoviti svojo profesionalno vejo, in ker je bil najin plan prestopiti med profesionalce, sva vedela, da si želiva tekmovati z najboljšimi, ki pa so neoporečno profesionalni pari v zvezi WDC, zato je bila odločitev še toliko lažja.
Se je športni ples spremenil od vajinih začetkov pa do danes? In v čem?
Seveda se je spremenil. Ples napreduje z vsakim taktom, z vsakim korakom. Spreminjajo se tudi obleke, čevlji, frizure, make-up … Svet gre naprej in mi vsi z njim … Tako kot življenje nasploh je tudi ples posledično postal hitrejši, atraktivnejši, plesalci smo bolj fizično pripravljeni, koreografije so bolj zanimive, imajo več smisla. Zgodba igra večjo vlogo. Je pa včasih težko združiti na primer hitrost z zgodbo …, to je ta izziv, s katerim se ukvarjamo plesalci danes … Želimo, da je ples bolj atraktiven, poln nepričakovanih efektov, ampak nočemo izgubiti avtentičnosti, nočemo izgubiti plesa v paru, nočemo izgubiti zgodbe med plesalcema … Je zelo zanimiva pot, ustvarjalna.
Na katere svoje naslove sta najbolj ponosna?
Vsak plesalec LA in ST plesov ve, kaj pomeni biti blackpoolski prvak, zato je to ena od titul, ki nama zagotovo dosti pomeni. Sva pa zelo ponosna na dva rezultata, ki sta prišla po zelo težkem obdobju, ko sva bila tako rekoč "na dnu", a sva se uspela pobrati in zmagati. Prvi tak primer je bil, ko sva osvojila svoj prvi amaterski naslov januarja leta 2011 na UK Championshipu v Angliji. Drugi primer pa je bil nedavno oktobra leta 2013, ko sva se prvič uvrstila v finale profesionalcev v Royal Albert Hallu v Londonu … Ko dosežeš nekaj, za kar garaš toliko let, se odpoveduješ praktično vsem počitnicam, zabavam, druženju s prijatelji ipd., potem se vse končno postavi na pravo mesto. Občutek, da ti je "ratalo", da si uspel, da si premagal samega sebe, je nekaj res noro lepega. In potem začneš ceniti to pot, ki si jo izbral. Pot je tisto, kar res šteje …  Ko sva to spoznala, sva začela bolj uživati v samem procesu in se ne ženeva le za rezultati … Poleg tega, da sva osvojila tudi naslov evropskih prvakov med amaterji in da sva bila dvakratna državna prvaka ter zmagovalca mnogih mednarodnih prvenstev, sva posebej ponosna na vnovično uvrstitev v veliki finale med najboljših 6 profesionalnih parov sveta v Londonskem Royal Albert Hallu lani oktobra in pa UK Championshipu v Bournemouthu januarja letos. Ponosna pa sva predvsem tudi na to, da sva poleg vseh naslovov uspela ustvarjati tudi izven tekmovalnega parketa, saj sva ustvarila kar dve zelo uspešni gledališki predstavi in sva tudi sicer po svetu znana po tem, da imava odličen show program. Najino trdno mnenje je, da smo plesalci v prvi vrsti "entertainerji" in naše poslanstvo je, da ljudi zabavamo. Zato tudi prihodnost LA in ST plesov vidiva bolj na odrskih deskah kot pa na tekmovalnih parketih ….
Verjetno vesta, da pri nas število parov upada in nekako se PZS ne znajde, kaj storiti za popularizacijo športnega plesa. Imata vidva kakšno idejo, čeprav vaju tukaj ni prav veliko?
Število parov pri nas upada iz več razlogov … Dejstvo je, da število vrhunskih športnikov upada v vseh športih zaradi različnih dejavnikov, kot so svetovna kriza, sprememba kulture življenja, vrednot, navad, tehnološkega napredka ipd. Kljub temu pa vse zgoraj našteto ne bi smelo biti "opravičilo", saj meniva, da bi se naš ples moral prilagoditi razvoju in spremembam v svetu. Ne razumeva namreč, zakaj vsega tega tehnološkega napredka, interneta ipd ne izkoristimo v naš prid, da bi ples postal medijsko in globalno bolj popularen, bolj gledan. Tukaj ne misliva, da bi se moral spremeniti ples kot tak, temveč le način vzpostavljanja "povezave" s potencialnim gledalcem, plesalcem, managerjem, delodajalcem, producentom …To bi morala biti odgovornost svetovne plesne organizacije in državnih plesnih zvez, ki bi morale delati na tem, da bi se z raznimi inovativnimi idejami svetovnega standarda popularnost plesa dvignila. Verjameva, da je to težko delo, vendar kljub temu ugotavljava, da pri obeh plesnih ustanovah WDC in WDSF na žalost zavračajo predloge in ideje nas mladih plesalcev, preprosto rečeno nas ne spustijo zraven … Idej za popularizacijo in razvoj plesa imava veliko, nekaj jih je takšnih, za katere sva prepričana, da bi situacijo zelo spremenile. Upava le, da bodo odgovorni kmalu pripravljeni prisluhniti. V nasprotnem primeru, se bomo pa pač individualno trudili naprej … 
Nimata lastne plesne šole, lastnega prostora. Kje pravzaprav trenirata in ali se počutita del naše plesne scene?
Dejstvo je, da sva trenutno v Sloveniji prisotna zelo malo časa. Veliko trenirava v tujini, ko pa sva doma, sva si prostor za trening našla v plesni šoli DanceFloor, ki jo vodijo mladi, nadobudni plesalci, ki se ne bojijo novih izzivov. Tam se počutiva zelo dobro in dobrodošlo in čutiva, da bi lahko tam ustvarjala tudi v prihodnosti. Na žalost pa se trenutno ne počutiva kot del naše plesne scene, saj sva veliko preveč odsotna. Vendar si želiva v prihodnosti biti bolj aktivna na slovenskem plesnem področju, saj verjameva v slovenski ples in njegov razvoj.
Ali je vajina pokroviteljica plesnih oblek še vedno Saša Pust ali kdo drug?
V zadnjih nekaj letih sva res dobila veliko ponudb za sponzorstvo s celega sveta, vendar ostajava zvesta Saši, s katero smo razvili uspešen odnos in ki nama je pomagala razviti unikaten in razpoznaven stil.
Kako skrbita za kondicijo vajinih teles?
Vsakič po tekmovalni sezoni Jurij pripravi poseben program za fizično pripravo pred in med sezono glede na trenutne potrebe in kaj želiva telesno izboljšati. Vaje velikokrat spreminjava in jih poskušava čim bolj povezati s plesom. Srečo imava, da si je Jurij na Fakulteti za šport pridobil ogromno znanja in metod iz osnov športnega treniranja, poleg tega pa sva imela tudi to srečo, da sva se lahko naučila in se ukvarjala s tehnikami, kot so balet, pilates, gyrotonic, fitness, aerobika, freestyler itd., da lahko danes izgradiva ustrezen plan, ki je prilagojen nama in najinim potrebam.
Jagoda, še vedno ali pa ponovno si blondinka. Je to barva, ki godi tvojemu telesu in karakterju ali kaj drugega?
Da, kot blondinka sem bila rojena in zato se blond počutim najbolj jaz jaz, ustreza tudi mojemu karakterju in saj veste, kako pravijo: "Blonds have more fun".
Jurij, bil si avtor dveh celovečernih predstav, nekajkrat si razprodal Gallusovo dvorano Cankarjevega doma. Ali še vedno razmišljaš, da bi kaj takega ponovil oz. skreiral na novo?
Jurij: Vsekakor, to je moja želja in vizija v prihodnosti. Ponuditi plesalcem in gledalcem še kako drugo pot kot le tekmovalno. Idej je veliko. Nekatere predstave so že narejene, tako da kmalu gremo “na delo!”
Koliko časa sta že plesni in koliko časa privatni par? Videti je, da je to, da sta "all in one" pri vaju prednost. Se vedno razumeta ali pride tudi pri vaju do temperamentnih razgovorov in kresanja mnenj? Kako usklajujeta medsebojni odnos in kako ga gradita?
Sva ena tistih srečnežev, ki se ujemava tako zasebno kot tudi profesionalno. Na začetku sva seveda imela težave, ker nisva znala ločevati eno od drugega …, a skozi leta sva se iz napak naučila marsikaj in sva danes na treningih dosti bolj "profesionalna" …, seveda pa je nemogoče popolnoma izklopiti čustva, in tudi danes še vedno kdaj pa kdaj pride do prepira na treningu, ampak večinoma so to konstruktivni prepiri, ki so več ali manj nujni pri vsakem ustvarjalnem procesu…
Se o plesu pogovarjata 24 ur na dan ali imata na "programu" tudi ostale teme? Katere?
Seveda nama ples pomeni veliko in zasede tudi večino najinega časa, vendar ples ni edina stvar v življenju.
Kaj počneta, kadar ne plešeta? Čemu namenjata proste trenutke?
Ko ne pleševa, rada čim več časa preživiva z najinim kužkom Vinkotom, hodimo na sprehode, na obiske, izlete. Rada tudi kaj zanimivega skuhava, si prebereva kako "fajn" knjigo, pogledava kak dober film. Jurij večino prostega časa preživi z ukvarjanjem s svojim hobijem, ki pa je modelarstvo.
Našteta  tri ali pa pet stvari, ki so vedno z vama ali na treningu ali na tekmovanju. Brez česa ne gresta nikamor?
Jurij: Nikamor ne grem brez vozniškega izpita, spodnjih hlač in plesnih čevljev.
Jagoda: Jaz pa imam vedno seboj kako čokoladico, sliko mojega Vinkota in glasbo …
Kakšen je vajin življenjski moto?
Smej se in svet se bo smejal s teboj!
Odgovarjati na novinarska vprašanja pa je ….
Na začetku naporno, a pomembno in tudi zabavno.

View Gallery 18 Photos